Maja Martina Merljak: Slovenski karakter je zafrustriran

Zakaj je vloga Jasne iz slovenskega trilerja režiserja Vinka Möderndorferja pred leti sprožila toliko pompa, se sprašuje še danes. "Ni mi jasno, kaj sem naredila, saj se golota vseskozi pojavlja v slovenskih filmih. A očitno nekaj sem," reče prikupna igralka. In čeprav ljubi igro, jo veseli, da v življenju ne bo samo igrala. Med drugim bo enkrat posnela avtorsko ploščo in tistemu, ki si jo bo drznil komentirati, se ne piše dobro. Rada pove, da je kipela od energije, ko je z Društvom študentov invalidov režirala projekt Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste vprašali, zato verjame, da bo njena prihodnost povezana tudi z režijo. Konec meseca se bo prvič spoprijela z novim izzivom – vodenjem resničnostnega šova Paradise hotel, ki na Planet TV prihaja oktobra. Vloge se veseli, gledalcem pa obljublja, da bo divje.

Kaj pravite na trditev: "Vsega je kriva Pokrajina št. 2."?

Kriva je marsičesa. Če merite na prepoznavnost, je kriva, a kriva je še za kaj drugega. Zaradi nje sem morala požreti kar nekaj stvari. Jaz sicer absolutno stojim za svojo vlogo, ničesar ne obžalujem. Golota v omenjenem filmu ni bila tam zaradi ekshibicionizma, ampak zaradi vsebine. Določene stvari bi se sicer dalo zakriti, ampak smo se zaradi koncepta filma odločili za neposrednost. Sem pa takrat spoznala, kakšen je slovenski karakter.

Kakšen?

Zafrustriran, zelo zafrustriran. Predvsem pa me je presenetil odziv ljudi, za katere sem mislila, da so zelo, kako naj rečem ... hja, kar normalni bom rekla, nato pa sem ugotovila, da so polni predsodkov.

Kako je vloga Jasne, za katero ste prejeli tudi nagrado vesna, vplivala na vašo igralsko kariero?

Težava v Sloveniji je, da prav veliko režiserjev ne hodi na produkcije na akademiji, kjer bi imeli možnost spoznati mlade igralce. Tako mi je prepoznavnost, ki sem jo pridobila z njo, pomagala, da so kakšni režiserji izvedeli, da sploh obstajam. Seveda pa prepoznavnost tudi zvišuje ceno. Kakšnih posebnih negativnih učinkov na kariero ni imela, sem pa, presenetljivo, slišala kar nekaj zanimivih, ne ravno prijetnih izjav iz gledaliških krogov. Mogoče sem na začetku na neki način dobila štampiljko seksulje, starlete in podobno, ampak kdorkoli se je dobro poglobil v moje delo, je videl, da ta štampiljka absolutno ni primerna. Med vsemi mojimi vlogami namreč ni veliko takih, ki bi igrale na neko ženstvenost ali seksualnost, če hočete.

Ko ste se po končani srednji šoli odločili za študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je vaša mama rekla, da ste nori.

Ah, ja, to itak.

Zakaj tak odziv?

Malo zaradi tega, ker je moj tati študiral filmsko režijo, moja mami, ki je sicer diplomirani živilski tehnolog, pa ima zelo svojevrsten pogled na umetnost. Umetniki imamo neki svoj urnik, svoj neobičajen način življenja … Mama je bila verjetno malo jezna na tatijev način življenja, saj je zelo veliko snemal. Predvsem pa je rekla, da sem nora, ker ona tega sveta preprosto ne razume, ni ji blizu. Ona razume stvari, ki so logične, ne razume pa metafizike, kar na primer fascinira mene. Od nekdaj me zelo težko razume. Me absolutno čuti, čuti, kaj se dogaja z mano, prav razume pa me zelo težko.

Igralsko akademijo ste leta 2006 uspešno končali. Od tedaj smo vas lahko videli v številnih gledaliških in filmskih vlogah. V enem od intervjujev ste rekli: "Vem, da v življenju ne bom samo igralka. In to me pomirja."

Že na akademiji sem bila zelo strastna do igre, sprejela sem tako rekoč vsak projekt, samo da sem lahko igrala. No, med drugim tudi zato, ker nam je profesor Janez Hočevar - Rifle rekel, da ko si mlad, moraš sprejeti vse. Moraš se preizkusiti v čim več različnih vlogah, saj le na ta način izveš, kaj želiš in česa ne. In s tem se strinjam. Nato je v mojem življenju prišel trenutek, ko sem strast do igre izgubila. Dogajalo se je kar nekaj sprememb, in ker sem se preveč gnala, sem doživela telesni kolaps. Začela sem se spraševati, kako naj igram brez strasti in kaj bom v življenju počela, če sem se pa vendar izšolala za igralko. Nato sem ugotovila, da sem zaradi igre pozabila na druge stvari, ki me zanimajo. Igri ostajam predana, ampak res mislim, da ne bom samo igrala. Po vsej verjetnosti se bom slej ko prej srečala tudi z režiranjem, saj je bil študij režije po srednji šoli moja prva želja. Ko sem kot režiserka z Društvom študentov invalidov delala projekt Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste vprašali, sem imela toliko notranje energije, da bi lahko rešila svet. Nikoli prej in nikoli pozneje ni bilo tako, takrat je bilo vse preprosto prav. Ogromno življenja je bilo takrat v meni, zato vem, da moram narediti še kaj v tej smeri. Tudi ploščo bom enkrat posnela, a to bolj zase. Šlo bo za zelo izpovedno stvar.

V enem od intervjujev ste glede te plošče rekli: "Ubila bom vsakega, ki si jo bo sploh drznil komentirati."

Joj, to je grozno. Umetniki smo ves čas izpostavljeni ocenjevanju, kar je zelo naporno. Tudi to je eden izmed razlogov že prej omenjenega fizičnega (in psihičnega) kolapsa. Prav vsak ima pravico komentirati tebe in to, kar počneš. In čeprav sem se tega zavedala, sem, ko se je to zgodilo, čutila samo: "Dajte mi mir! Kaj sem naredila, da je treba komentirati vsako stvar, ki jo naredim? Ali ne morete v njej samo uživati?!" Ploščo bom posnela zase, ne bom je promovirala. Naj jo posluša, kdor jo želi, ampak res bom ubila vsakega, ki jo bo komentiral.

Trenutno najbolj aktualna je vaša vloga voditeljice resničnostnega šova Paradise Hotel, ki oktobra prihaja na Planet TV. V kateri fazi priprav ste?

Kasting je končan. Začenja se kreativni del sestavljanja nalog za tekmovalce. Tu je še iskanje kostumov in stajlingov, saj jih bom potrebovala 50. Zdaj moram spoznati celotno ekipo in pripraviti vse potrebno za odhod.

Ste omenjeni ameriški televizijski šov, ki so ga prvič predvajali leta 2003 na Foxu, poznali, še preden so vas povabili k sodelovanju?

Ne. Ko so mi ponudili delo voditeljice, sem si ga pogledala na spletu, dobila sem tudi nekaj epizod. Sicer nisem ljubiteljica resničnostnih šovov, ampak ta je zanimiv.

Na Danskem je bil Paradise Hotel poleg dobre gledanosti deležen tudi nekaj vročih javnih polemik o seksualnih prizorih in pijančevanju, ki naj bi jih imel šov. Menite, da se lahko kaj podobnega zgodi tudi v Sloveniji, ali smo po zdaj že kar lepem številu različnih resničnostnih šovov vajeni že vsega?

Odvisno od tekmovalcev. Osebno sicer mislim, da ne, ampak vse je odvisno od tega, kako bodo tekmovalci peljali zgodbo in kaj vse bodo pripravljeni storiti za zmago. Bo pa zagotovo divje. Če mlade za dva meseca zapreš na neki idilični lokaciji, kjer jim ni treba tako rekoč čisto nič delati, je le še vprašanje, kdaj bodo začeli delati neumnosti. Lahko se celo zgodi, da se bo kdo resnično z nekom zapletel. In če bo razmerje divje, se bo verjetno dalo tudi kaj videti.

V vlogi voditeljice oddaje (če ne štejeva Eme) se boste preizkusili prvič. Ste si to od nekdaj želeli in ali lahko, če boste uspešno prestali krst, pričakujemo od vas še več podobnih vlog?

Tega si nisem od nekdaj želela. Ali bom delala še kaj podobnega, bo odvisno od projekta in časa. Igralskega poklica za voditeljskega, čeprav rada delam na različnih dogodkih, ne bi zamenjala. Vodenje oddaj, ki so zanimive in dopuščajo možnost za neko kreativnost, pa bi me absolutno zanimalo.

Kaj tak izziv prinese vam kot igralki? Vsi nastopi pred kamero prinesejo dodatno kilometrino. Mislim, da tokrat ne bom igrala. Ali pa tudi. To bomo še videli. Če bo treba kaj odigrati, kaj inscenirati, pač bom. Sicer pa kaj več kot kilometrine za igralski poklic ne bom dobila.

Po koncu snemanja Paradise Hotela boste odšli na "backpacking" potovanje, o katerem sanjate že dve leti. Bo to vaš prvi pravi popotniški podvig?

To bo prvi po dveh letih! Sicer vedno potujem na "backpacking" način. Sovražim turistične agencije, ker ne prenesem, da mi kdo diktira, kam moram iti in kdaj. Ko grem na potovanje, nikoli ne vem, kje bom spala, kaj bom jedla, koga bom spoznala, kako bom sploh prišla do tja, in to je božanska svoboda.

Že veste, kam boste šli?

Ne, ker še ne vem natančno, kdaj se vrnem iz Kostarike. S fantom se pogovarjava o Turčiji, zelo si želim iti enkrat tudi v Peru.

Pravite, da uspeh za vas ni v t. i. kariernem uspehu, ampak v srečnem in mirnem notranjem življenju. Kako krmarite med obema poloma?

Spoznala sem, da mi je v življenju najbolj pomembno to, da ga živim. Če ob nešteto obveznostih samo drviš, gre življenje preprosto mimo. Razen tistega, kar moraš podelati, se ti ne zgodi nič. Krmarim pa tako, da znam reči ne. Znam reči: "Oprostite, nimam časa. Zakaj? Ni pomembno! Če grem zgolj na kosilo, ja, pa grem zgolj na kosilo." Normalno jem, telovadim in si vzamem čas za družino, prijatelje. Konec tedna, če se le da, ne delam, saj želim imeti konce tedna za svoje bližnje. Ko si enkrat postaviš meje, do kamor pustiš, da te ponoreli svet odnese, stvari tečejo bolj mirno in zdaj imam resnično občutek, da živim življenje. In vem, da sem ravno zaradi tega boljša igralka. Pa ne samo igralka, predvsem boljši človek.