"Nikoli nisi samo opazovalec"

Matjaž Rušt je rojen leta 1982 v Ljubljani, s fotografijo pa se profesionalno ukvarja od septembra 2007, ko je dobil prvo službo, povezano s tem. Njegove fotografije so bile objavljene v več slovenskih medijih. Od maja 2010 fotografira za spletni portal SiOL.net in je aktivni član Društva novinarjev Slovenije ter društva fotografov in fotoreporterjev Slovenije Enooki. Obenem ustvarja tudi v okviru kolektiva Zorye, ki združuje štiri fotografe in obenem prijatelje, ki delijo skupni interes. S svojim delom je sodeloval v več skupinskih razstavah in dveh dražbah za dobrodelne namene. Leta 2009 si je prislužil častno omembo natečaja Slovenia Press Photo v kategoriji športa, leta 2010 pa še v kategoriji narava in okolje. Letos mu je v svojem natečaju za fotografijo leta častno omembo namenila tudi revija Emzin. Sedaj je za fotografijo delavk Preventa prejel še nagrado Društva novinarjev Slovenije (DNS) za izstopajočo stvaritev s področja novinarske fotografije v letošnjem letu. "Nagrada pomeni potrditev mojega dela" Nagrada mlademu fotografu pomeni veliko, saj gre za potrditev njegovega dela, obenem pa nudi zagon za naprej. Zmagovalna fotografija, posneta s fotoaparatom Canon 5D in objektivom 70-200 mm, je nastala naključno nenaključno, pravi. Po eni strani moraš namreč vedeti, kaj delaš in ne le slepo pritiskati na sprožilec, po drugi strani pa na razporeditev v prostoru in svetlobo nimaš vpliva. "Če to vidiš, vidiš, če ne, pač ne." Tudi iz fotografiranja po naročilu, ki fotografa na nek način omejuje, lahko dober fotograf potegne nekaj. Navsezadnje je vse odvisno od tistega, ki pritisne na sprožilec.

Fotografiral bi vse, razen družabne kronike Prav socialne zgodbe ga s fotografskega stališča najbolj zanimajo, čeprav obstaja nevarnost, da v kritičnih situacijah malih ljudi postane vsiljivec. "Previden moraš biti pri pristopu, saj gre za občutljive stvari. Delati moraš z občutkom, ljudje se te ne smejo ustrašiti," o tem pove Matjaž in doda, da se mu zdi veliko težje fotografirati družabne dogodke, kjer se vsi nastavljajo pred objektivi in od tega tudi živijo. A obenem priznava, da je delo za rumeni časopis poučno, saj lahko potem delaš vse, postaneš bolj neobčutljiv za določene stvari in pridobiš nekakšno predrznost, ki jo fotograf mogoče mora imeti.

"V vsaki fotografiji je tudi fotograf" Kot fotograf pravzaprav nikoli ne ostane varno na svoji strani objektiva. "Čeprav si opazovalec, se te zgodba dotakne. Nikoli nisi samo opazovalec," pove in doda, da gre pri fotografiji pravzaprav vedno za osebni pogled človeka za aparatom, saj je "v vsaki fotografiji tudi fotograf".

"Dokumentarna fotografija ni na prvo žogo" Na začetku je bila Matjažu bližje novinarska fotografija, sedaj pa se bolj nagiba k dokumentarni, ker pri tej ne iščeš zgodb, problemov in kriznih situacij, ampak lahko najdeš zgodbo tudi v sosednji ulici. Bolj pomembno se mu zdi prikazovanje manj znanih stvari, kot pa tistih, ki v nas skačejo iz vsakega medija. "Dokumentarna fotografija ni tako zanimiva za medije, ni senzacionalistična. Ni na prvo žogo," pravi in prav zato mu je tudi všeč.

"Vedno moraš iskati nove stvari" Matjažu se sicer zdi, da je v novinarski fotografiji ogromno pomembnih stvari, ki se spregledajo. Samo od zavzetosti posameznika je odvisno, koliko se angažira, saj lahko tudi fotograf hitro zapade v rutino. "Nekatere stvari te bolj motivirajo kot druge, a tudi v predvidljivi situaciji moraš iskati nove stvari," pravi.

Poslanstvo novinarske fotografije je prikazovanje, ne manipuliranje s prizori, je prepričan Matjaž, ki ne podpira pretiranega poseganja v fotografijo. "Ne maram manipulacije," zatrdi. Med fotografskimi mojstri, ki so mu še posebej ljubi, omeni Simona Robertsa, Boogieja, Christopherja Morrisa in Aleca Sotha, med starejšimi pa potrete Lewisa Hinea in Weegeeja.

Po ideje na mestni avtobus V prihodnosti bi si želel s fotografskim aparatom raziskati še Mongolijo, privlačijo pa ga tudi države Vzhodne Evrope. Morda zato, ker se življenje tam zdi nekako bolj resnično, tudi barve so prav posebne, a navsezadnje ni stvari, ki je ne bi fotografiral. Bolj kot navdih išče ideje in teh zna v izobilju ponuditi tudi čisto navadni mestni avtobus.

Koliko pa je za fotografa pomembna prepoznavnost? "Ni pomembna, a je dobrodošla. Bolj pomembno je, da je namen dosežen s fotografijo samo," še pove in za konec doda: "Če si dober, verjamem, se bo to prepoznalo."