Oče Ane Desetnice Goro Osojnik: Ni vse zabavljaštvo, ogenj in glasba

Idejni vodja festivala Goro Osojnik iz gledališča Ana Monro je med drugim podal eno od posebnosti uličnega gledališča: "Občinstvo pobegne, če je predstava zanič."

Dvanajsta Ana Desetnica bo v Ljubljani potekala od 2. do 7. julija. Nastopajoči, kot je že v navadi, prihajajo iz različnih koncev sveta, Mehike, Norveške, Finske, Francije, Španije, Nemčije, Belgije, Hrvaške, Albanije, Bolgarije, najverjetneje tudi Kirgizstana - če bodo nastopajoči dobili vize - in Slovenije.

Ana Desetnica se je v več kot desetletju dodobra ugnezdila v slovensko prestolnico. Ste opazili, da festival spremlja specifično občinstvo?

Dolgo smo živeli v prepričanju, da je naše občinstvo zelo raznoliko ter drugačno od obiskovalcev drugih gledaliških festivalov. Nato smo v letih 2004 in 2005 sodelovali pri raziskavi občinstva uličnega gledališča po Evropi. Izkazalo se je, da imamo, skupaj z Romuni, veliko mladega občinstva, več kot drugi evropski festivali. Toda delež, ki ne hodi na druge festivale in ne konzumira drugih oblik kulture, je manjši kot smo pričakovali. Vsi, ki so sodelovali v raziskavi, so pričakovali, da je "pol-pol", pa temu ni tako. Imamo 80 odstotkov istega občinstva kot drugi festivali.

Če vas prav razumem, bi si želeli bolj profilirano publiko?

Je že res, da je naše gledališče popularno, velikokrat tudi zelo zabavno, pa vendar nismo veselica. Tako smo se začeli spraševati, kdo sploh je naše občinstvo, od kod prihaja. Kar zadeva mlajše, najstnike in študente, zajamemo tiste, ki so tako ali tako že v mestu, na ulici. In prav mladi so bili povod, da smo začeli razvijati šolo uličnega gledališča ŠUGLO. Računamo, da bomo tako pritegnili mlajše občinstvo, ki se bo "navleklo" na festival. Če želimo imeti mlado občinstvo, ga moramo tudi vzgojiti.

Kako pa je na festivalu s pregovorno slovensko zadržanostjo, glede na to, da je ulično gledališče pogosto interaktivno?

Kaj vem, mi imamo z izvedbo ulične predstave veliko izkušenj. Ana Desetnica je sicer stara 12 let, toda gledališče Ana Monro je vendarle v 28. letu. Moram priznati, da je naše občinstvo dobro, pozorno. Gledalci sledijo predstavam, ki jih zanimajo, če ne, gredo. In prav v tem se ulično gledališče razlikuje od drugih teatrskih oblik. Občinstvo pobegne, če je predstava zanič.

Večkrat ste rekli, da je Ana Desetnica v prvi vrsti namenjena odraslim Ljubljančanom, ni res?

Da, naš cilj je bil vedno narediti dober festival za ljudi, ki živijo v mestu, ki delajo v njem. Naše ciljno občinstvo torej niso turisti. Zagovarjam nekoliko trapasto teorijo: kot otrok in mladostnik si v družbi zelo privilegiran, na voljo ti je je cel kup aktivnosti. Toda ko odrasteš - izgineš. Dokler nisi starostnik in ves betežen, za družbo ne obstajaš v smislu, da bi se ukvarjala s teboj. Zdi se mi, da naša družba ne zagotovi dovolj kvalitetne in raznovrstne prostočasne ponudbe za odrasle. Ana Desetnica jim nudi možnost uživanja kulturnih dobrin na ulici. In priznati moram, da smo kar uspešni, nikoli ne "obrnemo" manj kot 25.000 obiskovalcev, odvisno od vremena, lahko jih je tudi 10.000 več. Razmišljal sem, nisem pa preverjal, da smo mogoče največji gledališki festival v državi (smeh).

Ampak ne želite biti všečni za vsako ceno, če pomislimo samo na domačo predstavo Kletka, ki jo premierno pripravljate za festival?

No, selekcija festivala, ki jo opravim, je vedno kompromis. Prvi cilj Ane Desetnice je, da vsaj del mesta spremenimo v kulturno zabavo. Letos gradimo različne ambiente: lokalni praznik na Poljanah, v Parku slovenske reformacije bo prevladovalo cirkuško vzdušje, okoli Prešernovega trga, ki je vse bolj namenjen zadovoljitvi turistov, pa bomo poskrbeli za izrazito turistično-zabavljaški program. Tam bo klobukarska ulica, na njej bodo nastopali tisti, ki pač živijo od ulice. Glede predstave Kletka pa - ne vemo, kako bo zadeva delovala pred različnimi občinstvi. Tema je prekleto resna in sodobna, vse se vrti okrog kletke, toda ali bodo v njo zaprli nas, ali bo iz nje kdo pobegnil, tega ne vemo. No, stil igre pa je zelo sproščen, klovnovski. Hodimo po robu in ne vemo, na katero stran bomo padli. Toda za seboj imamo že toliko zgodovine, da si lahko privoščimo eksperiment.

Ste trend nekoliko zresnjenih predstav opazili tudi drugod po Evropi?

Da, najprej sem mislil, da gre samo meni na živce, da je vse postalo zabavljaštvo in drag spektakel. Saj veste, veliko glasbe in ognja, vsebine in sporočila pa od nikoder. Toda zadnje čase na tujih festivalih opažam vse več vsebinskih predstav, mislim, da gre vsaj del uličnega gledališča v to smer.

Povejte še kaj o šoli ŠUGLA.

Ste vedeli, da v Evropi sploh ni primerljive šole, ki bi nudila osnovna znanja uličnega gledališča? No, člani Ane Monro in nekateri gostje smo pripravili program in objavili razpis. Leta 2007 se je na prvi razpis prijavilo 18 udeležencev, starih od 16 do 26 let. Prvo leto je bilo bolj šolsko, enkrat na teden po štiri ure v Dijaškem domu Tabor. Improvizacija, igra na ulici, fizična igra, akrobacija, bruhanje ognja... In seveda zaključna produkcija. Naslednje leto je bil program nekoliko zahtevnejši, šli smo tudi na ekskurzijo v Marseilles, kjer deluje šola uličnega gledališča, a na višji stopnji.

Ste zadovoljni z mladimi uličnimi umetniki?

To je naša prva generacija, mi se učimo skupaj z njimi. Toda prej ali slej bodo morali zaloputniti vrata, nam pokazati prst in iti na svoje. Toda dokler se to ne zgodi, jim bomo skušali stati ob strani, jih spraviti na festivale, na šole, kjer bi lahko promovirali ulično gledališče.