"Taki so pač Brazilci, radi se slikajo!"

Kakšno je ozadje nastanka serije fotografij, ki vam je na natečaju Pictures of the Year Latin America prinesla častno omembo v kategoriji Zabava, tradicija in religija?

Serijo sem posnel v času karnevala v Riu de Janeiru. Kdor še ni bil tam, morda ne ve, da poleg bogatih karnevalskih sprevodov, ki jih potem občudujemo na fotografijah v časopisih, po mestu poteka cestni karneval. Več kot 400 glasbenih skupin se sprehaja po ulicah, okrog njih pa se zbira na stotine, tisoče, sto tisoče ljudi, vsi so bolj ali manj našemljeni. Cestni karneval je v zadnjih letih prerasel v največji žurerski dogodek na svetu, kjer se v petih dneh karnevala zbere več kot tri milijone ljudi. Dogodek je brez vstopnine, brez vrst, prideš in greš, kadar se ti zdi.

Kdo so zabavljači, ki ste jih ujeli v objektiv?

Na fotografijah so žurerji, ki z metrojem potujejo na enega od številnih uličnih dogodkov. Na karnevalu sem se znašel službeno, pripravljal sem reportažo o cestnem karnevalu, in ko sem se – izčrpan od celodnevnega fotografiranja – že odpravljal proti domu, celo fotografski aparat sem že pospravil, odločen, da bo za ta dan dovolj, sem opazil vagone, polne našemljenih žurerjev. Vzel sem si 15 minut časa, počakal kakšnih pet metrojev in vsakega slikal na enak način. Ker sem bil jaz zunaj, ljudje pa v vagonih, komunikacije med nami ni bilo, in prav zato se je zgodilo to, kar se je. Ko so me ljudje zagledali, so se začeli pačiti, pozirati, se smejati in zabavati na ta račun. Prav v vsakem vagonu je bilo enako, takšni so pač Brazilci, radi se slikajo.

Kako odmeven je natečaj Pictures od the Year Latin America v Braziliji?

Pictures of the Year Latin America je latinskoameriška izdaja tradicionalnega natečaja Pictures of the Year, ki je najstarejši in najprestižnejši fotožurnalistični natečaj na svetu, ki poteka že od leta 1944, v Latinski Ameriki pa gre za največji fotožurnalistični natečaj.

Kaj častna omemba na natečaju takšnega formata pomeni za vas osebno in za vaš življenjepis?

Nagrada – častna omemba v kategoriji Zabava, tradicija in religija – je zelo pomembna, ker mi prinaša prepoznavnost in je nekakšen certifikat mojega dela. Postavlja me ob bok svetovno znanim brazilskim fotografom, kot so Mauricio Lima, Felipe Dana in Cassio Vasconcellos, ki so letos prav tako med dobitniki nagrad ali častne omembe. Moja naloga je, da ta certifikat tudi primerno unovčim, za to pač služijo nagrade. Pomeni mi instrument, s katerim se lahko lažje prebijem iz vrste tisočih fotografov, dobim kakšen dober projekt ali dobro plačilo, kar pomeni, da se lahko bolj vpletem v svoje delo, in to je tisto, kar prinaša kakovost.

Zadnje leto živite in ustvarjate v brazilskem São Paulu. Kakšno je po vaših izkušnjah življenje fotoreporterja v Latinski Ameriki in kako razvita in fotografom ugodna je fotografska klima v primerjavi s Slovenijo?

Življenje fotografa v São Paulu je precej drugačno kot v Sloveniji. V obzir je treba vzeti dejstvo, da v mestu živi 18 milijonov prebivalcev, kar pa v novinarski fotografiji pomeni precej več logistike, težav pri dostopu, nevarnosti… Sorazmerno z velikostjo mesta je seveda velika tudi konkurenca, prav tako pa tudi količina dela, kar pomeni, da kdor dobro dela, lahko dobi priložnost, kdor pa ne, hitro potone. Braziliji gre v ekonomskem smislu dobro, vse raste, bližata se svetovno prvenstvo in olimpijada, pravi bum. Čisto nasprotje Slovenije v tem trenutku. Delovno okolje je zelo ugodno. Lani sem dobil priložnost pri največjem brazilskem dnevnem časopisu Folha de São Paulo, s katerim sem sodeloval pet mesecev, zraven pa kot freelancer objavljal v raznih revijah. Za zdaj bi kot najpomembnejše delo izpostavil reportažo o čebelah v Braziliji, ki sem jo pripravil za julijsko številko brazilske izdaje revije National Geographic.