Titov nuklearni bunker kot "flashback" nekdanje Jugoslavije

Fotografije za zmagovalno reportažo z naslovom Titov skrivni nuklearni bunker so nastale konec julija letos. Nuklearni bunker, ki je bil zgrajen za zaščito maršala Tita v primeru jedrskega napada na Jugoslavijo, stoji na obrobju majhnega bosanskega mesteca Konjic v osrednjem delu BiH in je dolga leta veljal za eno najbolj varovanih vojaških skrivnosti nekdanje skupne države.

"Za bunker sem izvedel prek interneta in že sama ideja, da se sredi gore nahaja nuklearni bunker, se mi je zdela fenomenalna," je svojo odločitev za fotografiranje ostankov relikvije nekdanje "Juge" pojasnil 28-letni fotograf iz Sevnice. Bunker so gradili 26 let, dela pa so po besedah okoliških prebivalcev potekala v najstrožji tajnosti. Delavce so na gradbišče vozili s prevezami prek oči, odpadni material pa skrivoma spuščali v bližnjo Neretvo, še to le v času padavin. Glede na obseg del niso redka namigovanja, da se še bolj megalomanski kompleks nahaja nekje drugje. "Nekateri trdijo, da je na drugi strani gore tudi letališče in da je del, ki je dostopen javnosti, le manjši del nuklearnega kompleksa. Zakaj točno, se ne ve, morda gre za kapacitete, ki jih uporablja bosanska vojska. Simpatična teorija zarote torej."

Sama lokacija bunkerja navzven ni posebej označena. "Gre za popolnoma običajno hišo ob Neretvi. Šele znotraj hiše so masivna betonska vrata, ki označujejo dejanski vhod v bunker. Do glavne stavbe, kjer so vse bivalne kapacitete, vodijo podzemni tuneli in prehodi. V bunkerju je prostora za približno 400 ljudi, ki bi tam lahko nemoteno, brez dodatne oskrbe, bivali tudi do šest mesecev."

Podzemni bunker je razdeljen na tri dele: Titovo rezidenčno območje zanj in njegovo družino, drugi del za ožje vodstvo države in tretji del za administracijo državnega vrha ter sisteme prezračevanja, električni in vodni sistem. Celoten objekt je prepleten s podzemnimi tuneli in prehodi, temperatura se giblje okrog 23 stopinj Celzija, vsepovsod so nameščene neonske luči, ki ne dopuščajo ravno idealnih pogojev za življenje, z vsakega prostora v obiskovalce zre Titov portret. Bunker je opremljen z najsodobnejšo telekomunikacijsko opremo tistega časa, kar je glede na to, da okoliške vasi niso imele niti vode niti elektrike, nadvse zgovoren podatek.

"Ogromno je slovenskih izdelkov. Telefoni Iskra, varovalke iz Izlak, papirnata galanterija Paloma, generatorji zraka Končar – vsaka država je prispevala svoje najboljše izdelke," pravi Leskovšek, ki so ga pri samem projektu zanimale predvsem čistine, prazni prostori, prisotnost nekdanje države in jugonostalgija. "Čeprav spadam v prvo generacijo, ki ni bila več sprejeta med pionirje, me je sam Tito vedno fasciniral. Tudi ljudje so vedno govorili, da je bilo življenje v Jugoslaviji zares udobno, in zdi se, kot da se ljudje z razpadom skupne države intimno še niso povsem sprijaznili. Fotografije so zato bolj mračne, turobne, depresivne in odsevajo občutke, ki v teh prostorih ljudi prevevajo in o tej temi razmišljajo."

Fotografije se osredotočajo na prostor kot tak, izogibajo se tudi prisotnosti obiskovalcev, ki so bili v času fotografiranja navzoči. "Namerno sem slikal na tak način. Ideja prezence Tita se je čutila v zraku in gre za to, da z malimi indici lahko prikažeš veličino prejšnje države," pojasnjuje Leskovšek, ki se, kot poudarja, trudi občutke, ki jih doživlja v zgodbi ali prostoru, odraziti v fotografiji, interpretacijo pa prepušča gledalcu samemu.

Opažen je bil tudi Leskovškov cikel fotografij z naslovom Dež. Deževne fotografije so nastale v popoldnevu, ki je letošnje indijansko poletje prevesilo v deževno jesen. "Odkar živim v Ljubljani, sovražim dež. Gnečo na mestnem avtobusu, tisoč in en dežnik, zarošene šipe in vseprisotno nejevoljnost med ljudmi. Ko dežuje, se zdi, kot bi depresija obsedla prestolnico. Ljudje malodušno slonijo ob oknih, z mislimi pa so povsod drugje kot na avtobusu." Ko je te podobe videval kar naprej, se je odločil, da se tematike loti tudi z objektivom. "Letos so se stvari poklopile. Imel sem dovolj časa, fotoaparat, sposodil sem si snemalnik zvoka za zvočno kuliso … Šel sem na Bavarski dvor, kjer je frekvenca avtobusov največja, in vse popoldne fotografiral obraze na avtobusu."

Za serijo osmih črno-belih portretov slehernikov srednjih let, ki jo je žirija označila kot tehnično prepričljivo serijo, v kateri prepriča predvsem fotografova sposobnost ujetja izrazov posameznikov raznolikih statusov, ki rahlo zabrisani za deževnimi okni avtobusov, z žalostjo, prepričanjem, dolgočasjem, vdanostjo v usodo in kopico drugih izrazov strmijo v melanholični deževni vsakdan, je Matej Leskovšek prejel tretjo nagrado letošnjega Emzinovega natečaja za fotografijo leta 2012.