Tony Cetinski: "Michael Bolton me je sprejel, kot da se poznava že dvajset let"

V enem od intervjujev sem prebrala, da je priljubljeni pevec vedno dobre volje, razen kadar ni naspan in je zunaj mraz. Na dan, ko smo se odpravili na intervju, ki ga pravkar prebirate, se temperature niso povzpele nad ničlo, okrog sedme ure zjutraj pa se je hrvaški zvezdnik že v živo javljal z znane slovenske radijske postaje. Če upoštevamo še njegovo trenutno medijsko dramo okoli ločitve, je vse kazalo, da z dobro voljo ne bo nič. A (na srečo) ni bilo tako. Pogovor je zlahka stekel, sicer mi je pritrdil, da zime in mraza res ne mara, a nemudoma dodal, da mu ob prihodu v Slovenijo vedno postane toplo pri srcu.

Pri nas se je med drugim oglasil zaradi promocije svojega koncerta, ki bo 21. decembra v Hali Tivoli, na njem pa bo s stočlansko zasedbo v sodelovanju z zagrebškim filharmoničnim orkestrom izvedel t. i. crossover trilogijo, ki združuje Tonyjeve največje hite, svetovno znane rock uspešnice in priredbe nekaterih klasičnih opernih arij, ki so izšle na njegovem zadnjem albumu Da Capo. Na njem je tudi skladba Nessun Dorma, ki jo je posnel skupaj z Michaelom Boltonom, ki mu je nekega dne ponudil tudi priložnost, o kateri ni niti sanjal.

Ko vas je Michael Bolton prvič slišal peti v živo, je rekel, da ste eden najboljših pevcev, kar jih je slišal. In ko ste z njim zapeli v Royal Albert Hallu v Londonu, ste rekli, da se vam vse skupaj zdi, kot da bi sanjali. Ste se šele takrat začeli zavedati, kako velik pevec ste? Kadar mi kdo reče, kako sem velik, običajno vedno pripomnim, ali mislijo na mojo kilažo. Šalim se. Michael Bolton me je prijetno presenetil kot človek. Sprejel me je, kot da se poznava že dvajset let. Z Boltonom sva se spoznala, ko smo skupaj s Carrerasom nastopili na nekem dobrodelnem božičnem koncertu v Zagrebu. Takrat sva se veliko družila, hodila na kosila in tako se je začelo najino prijateljstvo. Nato me je nekega dne povabil, da bi kot gost nastopil na njegovem koncertu v Royal Albert Hallu. Sprva sem mislil, da gre za neko ameriško vljudnost. A ko človek začne malo bolj razmišljati, ugotovi, da sem jaz vseeno neki mali Tony Cetinski in da on nima nobenega razloga, da bi bil do mene še posebej vljuden. Ko sem dobil uradno službeno povabilo v Royal Albert Hall, sem se začel zavedati, da sem dobil priložnost, o kateri nisem niti sanjal. V Royal Albert Hallu niso imeli priložnosti nastopati niti nekateri največji zvezdniki, tako da je bila to zame res velika stvar.

Ves čas poudarjate tudi to svojo preprostost, se težko spopadate s slavo in prepoznavnostjo? Zdaj vse lažje. Kariera ima vzpone in padce. Ko sem prvič doživel padec, nanj nisem bil pripravljen, saj sem mislil, da ko enkrat dosežeš slavo, ta traja za vedno. Nato se moraš sprejeti realnost, in če imaš srečo in te usoda spet spravi na vrh, začneš na vse stvari gledati drugače, saj se zavedaš, da te že z danes na jutri lahko čaka nov padec. Ko se zjutraj zbudiš, moraš ozavestiti svojo normalnost, se zavedati vseh stvari, ki jih še moraš narediti, in vsega, česar še ne znaš. Zdaj sem mentalno v prednosti, saj sem pripravljen na vse morebitne slabe stvari v karieri.

In katere so tiste slabe stvari v karieri glasbenika? V šali rad rečem, da je bilo lažje, ko sem bil po poslušanosti in popularnosti drugi ali tretji. Ko si prvi, se težje spoprimeš z nekaterimi stvarmi, vseeno sem samo človek in določene stvari me bodo vedno prizadele. Ne bi zdaj konkretno govoril o teh slabih stvareh, bi pa poudaril, da je najpomembnejše, da ostaneš v stiku s samim seboj.

Plod sodelovanja z Michaelom Boltonom je tudi duet Nessun Dorma, ki je izšel na vašem zadnjem albumu Da Capo. Kako bi opisali vajino druženje in ne nazadnje česa ste se naučili od svetovnega zvezdnika? Ko sem sodeloval tako z Boltonom kot tudi s Josejem Carrerasom, Placidom Domingo in Montserrat Caballé, sem prišel do spoznanja, da vsi v sebi nosijo preprostost in skromnost. Vsi veliki so najbolj preprosti ljudje, kar sem spoznal na naših zasebnih druženjih ob večerjah in kosilih. Že da sem bil lahko v družbi tako velikih ljudi, si štejem v veliko čast. Gospod Carreras je do mene vzpostavil celo nekakšen očetovski odnos ter mi kot mentor pokazal in pomagal pri določenih stvareh.

Album Da Capo je bil posnet ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenije in zagrebške filharmonije, na njem pa poleg omenjenega dueta najdemo priredbe klasičnih arij, ki ste jih, kot sem prebrala, poslušali že kot otrok. Kako to, da niste pristali v operi? Nisem imel želje po tem. Začel sem sicer obiskovati akademijo za glasbo, a sem jo zaradi pomanjkanja interesa opustil. Lepo je, da lahko v tem žanru eksperimentiram, nimam pa nobene želje, da bi postal operni pevec, niti ne želim, da me kdo tako obravnava. Želim pa s svojo interpretacijo in na svoj način raziskati tudi ta del svoje strasti, ki jo bom predstavil 21. decembra v Hali Tivoli.

Ste za snemanje albuma Da Capo obiskovali kakšne ure solo petja ali se kako drugače pripravljali na projekt? Ne. Ta album je bil posnet celo hitreje kot vsi moji predhodni albumi, predvsem zato, ker ta glasba v meni živi od malih nog. Tovrstno glasbo je moj oče prepeval vsak dan, in ko nekaj poslušaš dan za dnem, to postane del tebe.

Vam je po tem albumu kdo rekel, da bi morali narediti še več takih projektov? Komentarji so dobri. Z albumom sem dobil tudi nov segment občinstva, ki ga s pop-rock žanrom nisem prepričal. To mi je zelo všeč. Hkrati pa je moje pop-rock občinstvo sprejelo klasično glasbo.

Obstaja še kakšna glasbena zvrst, ki jo imate radi in bi mogoče v njej kaj ustvarili? Da, obožujem reagge.

Resno? Da. Sam glasbo, tako kot ljudi, delim samo na dobro in slabo. Tako je, kot vsak dober človek, dobrodošla tudi vsaka dobra glasba.

Torej si v prihodnosti lahko obetamo kakšen reagge projekt? Ne vem točno. Sicer imam rad reagge glasbo, a se mi zdi, da bi bilo malo neprofesionalno svojo glasbo tako razširiti.

V enem od intervjujev ste rekli, da imate danes pri svojih štiridesetih letih vse, kar si želite, a da se mora človek, da zna ceniti uspeh in dosežke, tudi dotakniti dna. Kdaj ste v svojem življenju prišli do točke, za katero bi lahko rekli, da ste dosegli dno? Dno je težka beseda. Ljudje imajo različne usode in zelo relativno je, kdaj nekdo doseže dno. Različne so tudi amplitude vzponov in padcev. Za nekoga, ki težko živi, bi lahko rekli, da je stalno na dnu. Moj padec v karieri leta 2000 je bil zame vse prej kot lahek, še težja pa je bila odločitev, da se vrnem na sceno, saj sem premišljeval, da bi vse skupaj pustil. Takrat so na odločitev, da znova poskusim, pomembno vplivali moj boter, moja žena in moj tedanji bend. Ob vsem pa je pomembno vlogo odigrala tudi pesem Blago onom ko te ima. Na srečo sem se odločil, da se vrnem.

Na vaši spletni strani sem prebrala, da je za vas smisel življenja pesem. Katera se vas najbolj dotakne? Tista, ki v sebi skriva resnično čustvo. Nikoli ne morem peti nekaj, česar ne čutim, česar nisem sam videl ali doživel.

Obiskovalci vaših koncertov poleg vokala zelo pohvalijo tudi vašo komunikacijo s poslušalci in plesni nastop. A menda so bili vaši začetni nastopi bolj statični. Od kje naenkrat vsa ta energija? Nisem sicer velik plesalec. Plešem tako, kot čutim. A mi je všeč, da sem čez leta nastopanj dobil naziv zabavljača. To je najpomembnejše. Po mojem mnenju imajo ljudje dovolj svojih problemov in težkih stvari, s katerimi se morajo spopadati v življenju, zato je pomembno, da se v teh dveh urah in pol, kolikor traja moj koncert, predvsem prepustijo in uživajo. Pomembno se mi zdi tudi to, da ljudem na koncertu vedno ponudim svoj maksimum, pa naj gre za Halo Tivoli ali kakršenkoli drugi klub. Vedno dam vse od sebe.

Kakšni so načrti in želje za prihodnost? Se boste držali bolj s klasično glasbo obarvanih projektov? Ta projekt je poskus, s katerim bomo morda prodrli v tujino. Predvsem zato, ker ima dober program. Imam pa tudi že pripravljen material za novi album v pop-rock slogu, ki ga je treba še posneti. Zdaj bo izšlo najprej nekaj singlov, izid novega albuma pa bo predvidoma spomladi. Vsekakor ne bom obrnil hrbta svojim oboževalcem, ampak bom ostal to, kar sem.