Umetnost dela, da, deluje

V Galeriji Equrna se pod naslovom Dela predstavljata mlada slikarka Suzana Brborović in mladi kipar Boris Beja. Vsak s svojim delom oziroma deli, umetnica z urbanimi krajinami, ki jih gradijo estetizirani gradbeni odri, tramovi in opeke … Prostori v prostoru, ki v njega uhajajo, iz njega izhajajo in hkrati vanj vsrkavajo. Ob slikah, ki pogledujejo v vsakdanjik, iz tega izhaja tudi instalacija Beje.

V prostor postavljene bolniške postelje, ki jih spremljajo še nekateri drugi elementi iz bolnišničnega okolja, soočeni z urbanimi slikarkinimi krajinami, prav tako kot platna, opozarjajo na tisto, kar manjka. V urbanih predorih in prehodih tako kot na bolnišničnih posteljah ni nič organskega, subjekt tako postanejo objekti, ki o človeškem pričajo, nanj v njegovi odsotnosti napeljujejo, so njegova posledica, ga sicer ne pokažejo, a ga kljub vsemu nakazujejo.

Mentalni in čutni prostori, ki se ob tem odpirajo, so lahko tesnobni ob soočanju z minevanjem, izginevanjem in spreminjanjem. Če kiparjeva instalacija govori o času, ki se nam izteka in nam je odmerjen, nam slikarkina platna v perspektivi razpirajočega se urbanega prostora pravzaprav kažejo njegovo oženje, izginjanje heterogenosti in možnosti ter hkratno množenje priložnosti v njem.

In kako postavitev del vidita avtorja sama? Suzana Brborović pravi: "Sopostavitev z Borisovimi deli zame odpira pogled, s katerim sem dobila še eno razmišljanje o svojem in Borisovem delu. Njegove postelje zame pomenijo točko, od koder ni več vrnitve, prav o tem tudi sama govorim skozi slike. S pogledom, ki vodi s postelje na moja dela, je tako začrtana dolga pot, ki te na koncu posrka v globino in te ne izpusti več. Ta pot preizprašuje čas, začetek in konec nečesa. Tudi Borisove fotografije in moje pleksi slike se na prav poseben način dopolnjujejo skozi umirjenost podajanja vsebine in s praznim prostorom, ki se bolj poglobi v tišino in odmaknjenost."

Boris Beja pa dialog med njunimi deli opiše takole: "Suzanine slike so izrazito ekranske podobe sedanjega časa, ki jih ves čas gradi s pomočjo sodobnih tehnologij. Povezovanje med kiparsko instalacijo in njenim delom vidim bolj v procesu samem, med mrežami in medmrežjem, ki soustvarja njeno delo. Povezave vidim v tem, da Suzana likovno obravnava dvodimenzionalni nosilec, sam ustvarjam v prostoru, slikarka uporablja barve, pri čemer se jim jaz izogibam. Je 'obrtniško' spretna v nasprotju z mojim projektom, ki temelji na uporabi predmetov ready-made."

Prisotna odsotnost Prostorsko instalacijo Boris Beja dopolnjuje s fotografijami iz Kumrovca. Tudi v tem delu umetnik premišljuje o polni praznini in prisotni odsotnosti. Fotografije kažejo star hotel, popisan s preteklim časom, ki ga je skozi njegove znake mogoče prepoznati, se ga spominjati, o njem govoriti, ga gledati. V svoji odsotnosti je ta čas prisoten, kot je tudi prazen prostor starega hotela, ki je prepuščen iskanju lastnika in novi uporabi poln vsebin. Zapisani, zapuščeni in umeščeni elementi v njem tako v svoji disfunkcionalnosti postanejo aktivni prenašalci pomenov, znak nekdanjih, prisotno-odsotnih časov in prostorov, s tem pa še kako funkcionalni.

V razmerju do Bejevega fotografskega dela je mogoče tudi pleksi slike Brborovićeve na formalni ravni brati skozi odsotnost in prisotnost likovnega elementa, skozi izmenjavanje zapolnjenega in praznega prostora.

Umetnost dela Glede na naslov razstave Dela in besedno premeščanje, ki iz tega sledi, pa se je nemogoče izogniti vprašanju, ali umetnost dela, deluje.

Slikarka pravi, da "umetnost dela in umetnost vsekakor deluje. Še posebej lahko to opazimo med našo generacijo ustvarjalcev, ki kljub težkim pogojem za ustvarjanje in preživetje ohranjajo svojo umetnost z nadaljevanjem dela. Umetniki torej moramo ostati pri svojem delu, s katerim bogatimo slovenski (in tudi širši) prostor in kulturo. Če bi to vedeli še vladajoči, pa bi nam bilo verjetno malo lažje".

"Umetnost deluje, ker umetnostna dela so. Vsako umetnostno delo deluje in obstaja, ker je gledano. Gledalec sam oživlja umetniško delo in to mu vrača pogled s tem, ko o njem premišljuje in v njem išče odgovore. Moji odgovori v umetniškem delu so socialno delovanje in kulturna dejavnost, vpletena v širši politični in gospodarski kontekst sveta, v katerem delujem. Preplet tega delovanja je torej delo, združeno v umetniškem predmetu," pa zaključuje Boris Beja.