Živa Rogelj: želela je postati učiteljica

Televizijska voditeljica Živa Rogelj se je rodila v Kranju in tam tudi preživela svoje otroštvo ter mladost. Ima deset let starejšega brata Tomaža.

Kdo vam je izbral ime in zakaj? Ime mi je izbrala mama. Živa je bilo takrat dokaj neobičajno ime in ni bilo najbolj po godu mojemu očetu, ki je zame izbral neko drugo ime. Ampak je mama kot učiteljica slovenščine v odnosu do slovenskega jezikovnega bogastva vztrajala pri svojem. Seveda sem bila zaradi njega večkrat tarča raznoraznih šal, kot so živa – mrtva, bilo pa je hecno tudi to, da so dali sosedi tako ime tudi svojemu psu. Oče tudi nad tem ni bil najbolj navdušen.

Vaša prva beseda? Ata, tata.

Prvi spomin? Sama sem zelo usmerjena v sedanjost in prihodnost ter se preteklosti bolj malo posvečam, do nje ne gojim posebnega odnosa. Me sicer bogati, a dogodkov v preteklosti ne poveličujem in ne slavim. Tudi ko zdaj doživljam otroštvo skozi odraščanje moje hčerke, si ne pišem datumov njenih prvih korakov, prve besede ... Letnice na papirju zame niso tako pomembne, zato se tudi svojega prvega spomina ne spomnim.

Najljubša risanka, igra in knjiga? Rada sem gledala Krtka, ki ga še zdaj zelo rada pogledam, in Gustava malce pozneje. Rada sem se igrala z lego kockami ter ravbarje in žandarje. Šport sem oboževala in redkokdaj me je bilo mogoče videti v sobi, kjer bi premikala lutke in figure. Rada sem brala knjige Maksipes Fik, Moj prijatelj Piki Jakob, pozneje, ko sem bila starejša, pa Vinetouja.

Najljubša sladkarija? Oboževala sem kremno rezino. Takrat se pri nas ni dobilo toliko sladkarij, veliko se je peklo. Prijateljičina mami je bila posebna mojstrica, kar je zadevalo peko slaščic in sladkega peciva. Rada pa sem jedla tudi rumenjak, zmešan s sladkorjem.

Česa ste se najbolj bali? Mama pravi, da sem bila pogumna in sproščena punca ter da se nisem ničesar bala.

Najboljši prijatelj/prijateljica? V kakšnem odnosu ste danes? Moja najboljša prijateljica je bila Alja in še danes sva zelo dobri prijateljici. To so tiste vezi iz otroštva, pri katerih ni nujno, da se slišiš vsak teden, ampak ko se dobiš, je tako, kot če bi se slišal vsak dan, saj dobro poznaš preteklost te osebe, njene dobre lastnosti in slabe plati. Družila sem se tudi z Evo in tudi z njo sva še danes tesni prijateljici.

Kaj ste si želeli postati? Učiteljica.

Najbolj in najmanj priljubljen predmet v šoli? V osnovni šoli sem dobivala same petice in niti nisem razmišljala, kateri je moj najljubši predmet. Zelo rada sem imela slovenščino in matematiko, s kemijo pa se v gimnaziji nisva najbolje razumeli.

Obšolske dejavnosti? Veliko sem se ukvarjala s športom – tenis, smučanje, plavanje, atletika (tek na 100 metrov), gimnastika, hoja v hribe, ples, kolesarjenje, balet, plesne izrazne tehnike in joga. Sem športni multipraktik, saj imam dobre osnove.

Najhujša stvar, ki ste jo ušpičili? Veliko let sem igrala kitaro. In še danes se dobro spomnim, kako sem na končni nastop v osnovni šoli prišla brez not in z žvečilnim gumijem v ustih, ves nastop pred resnimi učiteljicami sem na veliko žvečila in se tudi zmotila. Dobro pa se spomnim tudi tega, da sva bili s prijateljico na počitnicah ves čas skupaj. In če je ona padla v vodo, sem seveda tudi jaz, potem sva prišli domov obe mokri, ali pa sva se s turističnim vlakcem brez dovoljenja staršev odpeljali v Umag.

Prebujanje pubertete: naj zvezdniški idol? Zanimivo, da nisem imela v sobi na steni nobenega plakata. Sta pa sošolki Lili in Alenka oboževali duet Modern Talking. Jaz tega nisem razvila, saj ne znam občudovati in oboževati nekoga v zraku, ki je neoprijemljiv in ga ne poznam.

Srednješolska leta: upornica ali piflarka? Piflarka. Mami pa bi rekla, da sem bila upornica, saj sva imeli kar boje. Oče mi je umrl, ko sem bila še v osnovni šoli, potem sem bila za vzgojo verjetno kar naporna. Nisem spoštovala ur in se držala dogovorov. Kljub temu pa sem vedno vedela, kje je meja, in ključna pravila lepega vedenja vseeno spoštovala.

Najstniška stilska podoba? Z eno besedo – grozljivo (smeh). Najbolj grozne so bile jahalne hlače in prelivajoče se kavbojke. Ali pa zelene žametne hlače z zelenim zgornjim delom trenirke in bele teniške nogavice.

Spomin z maturantskega izleta? Imeli smo se čudovito. Edina slaba stvar je bila, da je bilo takrat obdobje, ko se je napovedovala vojna v Jugoslaviji in bi po običaju kranjske gimnazije morali iti po državi. To je odpadlo, šli smo po Madžarski in Avstriji in se imenitno zabavali.

Prvo plačano delo? V sklopu prakse v gimnaziji sem kot tajnica delala na Adrii Airways na letališču v poslovni stavbi. Spomnim se, da sem morala kuhati kavo, jaz pa tega nisem znala, saj sem bila navajena na italijanski način, ne na turškega. Kaj bi danes svetovali sebi pri osemnajstih letih? Svetovala bi si študij v tujini.