TRENDI

Končuje majgisterij iz ljudske ustvarjalnosti, manjkajo mu še trije izpiti, zagovor majgisterske naloge in se že veseli vpisa na drektorat iz ljudskih ustvarjalnosti. Čeprav je pričakoval, da bo majgisterij opravil v pol leta, je ugotovil, da je celotna zadeva veliko bolj zahtevna. Njegovo ustvarjanja se je začelo pred dvajsetimi leti v Rogaški Slatini, kjer je baziran in od koder producira vse svoje projekte.

Katero je bilo prvo področje tvojega izražanja?

Že v začetku srednje šole sem bil svojevrsten čudak, saj sem vedno zavračal ustaljene norme in ugotovil, da je zame dobro le tisto, kar je povsem moje. V tem času sem začel spoznavati fotografijo. Kupil sem si prvi fotoaparat ruske proizvodnje in začel eksperimentirati. Zanimivo je, da sem svoje najboljše fotografije posnel prav v tistem času. Po spletu določenih okoliščin sem postal predsednik Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) - okraj Rogaška Slatina. Nisem pa bil član Zveze kumunistov. Vse skupaj se je izcimilo zaradi splošnega pomanjkanja dogajanja in apatije med mladimi. Začeli smo z organizacijo raznih koncertov, najbolj pa so mi ostali v spominu "Pohodi v neznano", kjer se nas je zbralo od 10 do 20 članov in članic, v nahrbtnike smo si nabasali hrano in a-pijače ter se odpravili v neznano. Bilo je noro fajn.

Kmalu za tem si pripeljal v Rogaško Slatino skupino Laibach...

Bil sem njihov veliki fan in moja želja je bila, da jih pripeljem v Rogaško Slatino. Leta 1992 so imeli Laibachi turnejo po Evropi ter samo tri koncerte v Sloveniji in eden izmed njih se je zgodil v okviru moje organizacije v nedograjeni dvorani Kulturnega doma, s čimer smo neuradno otvorili dvorano. Na začetku se nisem zavedal veličine projekta, ki je presegel moja pričakovanja, saj sem poleg koncerta priredil tudi svojevrsten performans z naslovom Roitsch Sauerbrunn grust Laibach, ki je simbolično ponazarjal prijateljstvo med Rogaško Slatino in Ljubljano oziroma med mano in člani skupine Laibach. Sledil je tudi domači žur v laibachovskem slogu na mogočni propadajoči domačiji, kjer se je stregla hrana, pečena zgolj v krušni peči in vino je teklo v potokih. Čeprav sem projekt zaključil v rdečih številkah, mi tega ni bilo nikoli žal, saj s člani Laibacha in NSK-ja še danes obujamo lepe spomine na ta dogodek.

So bili ti dogodki že začetek ljudskega ustvarjanja?

Nikakor ne. Kot sem že omenil se je moja pot začela pri ZSMS-ju, nadaljevala pa z nekaj lastnimi projekti. Nakar se je v kraju ustanovilo Društvo prijateljev Rogaške Slatine, kjer smo v dveh letih oživeli kulturno dogajanje, dvignili kulturno zavest pri domačinih in celo dosegli, da se ni začel graditi nov hotel v osrčju neokrnjene narave. Ker smo bili tako brezhibno aktivni, je druženje po dveh letih začelo ugašati, številni člani so se preselili v Ljubljano in glede na maloštevilno aktivno članstvo, ni bilo več mogoče ustvarjati. V tem času sem začel samostojno ustvarjati in razvil sem sebi lastno gibanje ljudskega ustvarjanja, kjer sem videl svojo prihodnost.

Kako se je razvijalo ljudsko ustvarjanje?

Leta 1993 sem postavil na ogled svojo prvo samostojno fotografsko razstavo v galeriji Stopnišče v Ljubljani pod imenom Fotografska razstava Nanija Poljanca, ki so ji sledile še druge. Ena večjih se je zgodila leta 1996, ko sem fotografiral svetovno znanega virtuoza na violini Stefana Milenkovića. Leta 2001 sem postavil na ogled večplastni projekt enodnevne fotografske razstave v naravi »Kristusova leta ljudskega ustvarjalca«. Ob tem projektu sem izdal svojo prvo ploščo "Na svoji zemlji", kjer je med komadi tudi »Recept za ljudski golaž«. Na plošči je bilo še nekaj odbitih idej, ki so jih kasneje "vzeli" za svoje tudi določeni ljubljanski zabavljači. Ob tej priložnosti pa sem, v znak zahvale svojemu ljudskemu ustvarjanju, dal izdelati ljudsko razpelo, ki visi na cerkvi svetega Miklavža na Boču, kjer poteka vsakoletni obred blagoslova velikonočnih jedi.

Sledile so Ljudske inštalacije na Krasu...

Sama beseda inštalacija v umetnosti mi je bila tako zanimiva, da sem v desetih dneh razvil 12 ljudskih inštalacij ( nostalgične, elektro, vodovodne...). Navezovale so se na določene trenutke mojega življenja: revolucija, Sečovo, Beograd...Razstava je bila postavljena v galeriji Stara šula v Komnu na Krasu. Iz Rogaške Slatine, okolice in Ljubljane smo se na otvoritev odpeljali z dvemi avtobusi in sama otvoritev je bila tako odmevna, da sem priredil tudi zaprtje razstave. Ob tej razstavi sem narisal tudi svoje prvo olje na platnu, natančneje Zvezda olje na platnu, ki je bilo prvo izmed dvanajstih iz tega opusa. Čez dva meseca pa se je ta razstava preselila še v kraj butalcev Lemberg pri Šmarju.

Kakšna je tvoja vez z družino Milenković?

Stefan Milenković je imel svoj prvi koncert v Sloveniji v Rogaški Slatini, ki si ga na žalost nisem ogledal. Družino sem spoznal ob naslednjem srečanju leta 1992 in od takrat z njimi prijateljujem. V tem času sem organiziral šest Stefanovih koncertov. Najbolj mi je ostal v spominu koncert v Glasbeni dvorani Grand hotela aprila 2004, ki sem ga organiziral v pičlih petih dneh in je bil razprodan. Profesor Zoran Milenković si je konec prejšnega stoletja ustvaril novo družino z Mario Carlo Mihelčič, ki ima slovenske korenine in v treh letih so se jima rodili trije otroci Teofil, Timosena in Atanasie. Nekaj let se nisva slišala, nakar me Zoran pokliče z idejo, da bi v Rogaški Slatini začeli z poletno šolo violine. Da se je ideja uresničila in traja še danes sem hvaležen Glasbeni šoli in Termam Rogaška in tukaj lahko ponosno povem, da sem avgusta 2005 organiziral prvi solistični koncert Teofila Milenkoviča. Naše sodelovanje se še vedno nadaljuje. Teofil je do danes odigral preko 100 koncertov, od tega dvajset v Sloveniji, kjer ga tudi zastopam.

Kako in kdaj nastopi lik Don Vito Corleone?

Bilo je nekega poletnega dne leta 2003 na after party-ju Slovenskega filmskega festivala v Celju v zidanici prijatelja Dušana na Svetem Florjanu, kjer sem pod »dozo« nekaj kozarcev pristne domače šmarnice priredil svojevrsten performans za goste. Najprej sem predstavil svoj CD »Na svoji zemlji«, imitiral Tita in tudi filmskega mafijskega botra Don Vita Corleona. Gostje so pokali od smeha. Na žuru je bil tudi Igor Palčič iz RTV-ja, ki je posredoval informacijo takratnemu uredniku TLP-ja Bojanu Kranjcu, ki me je povabil v rubriko 5 minut slave. Za teh 5 minut sem se pripravljal tri dni in ekzaktno do zadnje sekunde izkoristil omenjeno rubriko, navdušil Ladota in Anjo ter seveda Bojana, ki me je naslednje leto povabil v novo oddajo HriBar. Kljub napovedim, da oddaja ne bo dolgo trajala, je iz leta v leto boljša in bolj gledana, teče že četrto sezono. Ves uspeh pa je seveda odvisen od lojalnosti in sloge naše velike družine, ki jo sestavljamo Sašo Hribar, Bojan Kranjc, Igor Zupe, H Band, Jure Mastnak, Tilen Artač, Jure Godler, Marjan Šarec, Jasna Kuljaj, Renato Vindiš ter ostali sodelujoči.

Blizu ti je tudi Tito...

Res je. Vedno bom s ponosom povedal, da sem Titov pionir in mladinec. Njegova osebnost in karizma me navdušujeta še danes. Vsak politik ima svoje slabe in dobre lastnosti. Vedno so me fascinirali njegovi veličastni govori v Splitu, Kotorju, Ljubljani... »Mi smo more krvi prolili za bratstvo i jedinstvo naših naroda.« Tako sem se tudi 25.maja 2004 odličil, da obudim praznik Dan mladosti, kjer sem najprej imitiral mladinca, ki je pritekel na prizorišče s štafeto (izdelal sem jo s vsemi simboli nekdanje Jugoslavije, Slovenije in Rogaške Slatine). Za tem sem se preoblekel v Tita ter zbrane nagovoril v njegovi maniri. Da je bila prireditev v stilu nekdanjega bratstva in enotnosti priča tudi to, da so se z veseljem odzvali vsi povabljeni nastopajoči: igralec Aljoša Kovačič, plesalca Tadeja in Damir Haložan, vokalna skupina Vitis in posebna gostja, režiserka Janja Glogovac z dokumentarcem o Titu. Bilo je kot v dobrih starih časih in Tito bi samo kratko dejal: »Sretan je narod, koji ima ovakvu omladinu.« Prireditev se je ponovila tudi leto kasneje.

Ustanovil si Ljudski muzej...

Oktobra leta 2005 sem v najstarejši zgradbi v Rogaški Slatini Stari Direkciji v enajstih dneh postavil na ogled 11 tematskih zbirk iz svojega ustvarjanja. Vseh 11 dni odprtja Ljuskega muzeja sem bil prisoten tudi sam in vsak dan je potekala druga prireditev, streglo se je različno domač hrano in pijačo...Celoten projekt je vse obiskovalce in mene samega tako navdušil, da sem začel razmišljati o tem, da bi v Rogaški Slatini postavil na ogled stalno zbirko Ljudskega muzeja, katere značilnost je, da se ob eksponatih, ki so ljudske narave obiskovalci počutijo domače in sproščeno ter pozabijo na čas in vsakdanje težave. Ta razstava se je na povabilo umetnostnega zgodovinarja Janija Pirnata, člana društva za domače raziskave, preselila v Galerijo Kabinet v Ljubljano. Ljudski muzej v Rogaški Slatini je moja dolgoročna vizija, kateri se nameravam profesionalno posvetiti.

Kot je bilo opaziti v Ljudskem muzeju so ena izmed tvojih zbirateljskih strasti stare ure...

Pred dobrimi štirimi leti sem spoznal Mateja Stergarja, ki zbira stare žepne in ročne ure že dobrih 10 let in on me je še dodatno navdušil za tovrstno zbirateljstvo. Tako sva avgusta 2005 postavila prvo razstavo žepnih in ročnih ur v Kavarni Attems v Rogaški Slatini. Do danes je bilo tovrstnih razstav že sedem. Moja največja strast so stare nizkocenovne vojaške ročne ure, ki jih nabavljam od Beograda, Splita, Ljubljane...Najbolj sem ponosen na svoje tri vojaško-oficirske ročne ure iz obdobja Kraljevine Jugoslavije. Ročne ure smatram za edini moški nakit, ki me navdušuje predsvem zato, ker je to ena redkih tehnologij, ki še po sto letih deluje.

Zbirateljska strast je iz ur prešla na zbirko podpisov...

V mojem Ljudskem muzeju se nahaja preko 30 različnih zbirk: ročne ure, stare fotografije, bankovci, zbirka las...Trenutno me najbolj navušujejo originalni podpisi in avtogrami svetovno znanih in tudi domačih osebnosti, na katere me vežejo določeni spomini. Z omenjeno zbirko sem popolnoma obseden zadnje pol leta, kajti v mesecu avgustu pripravljam veliko razstavo, kjer bodo v Anini galeriji v Rogaški Slatini na ogled postavljeni vsi podpisi, ki jih bom zbral do tistega trenutka. Do danes se v moji zbirki nahajajo podpisi kralja Aleksandra Karađorđevića, Nikole Tesle, Jurija Gagarina, Tita...Poleg podpisov bodo na ogled tudi določeni eksponati, ki so s temi osebnostmi povezani, npr. prvi frak Stefana Milenkovića, bluza Milene Zupančič, ki jo je nosila v filmu Cvetje v jeseni...
Ob tej priložnosti se obračam na vse bralce intervjuja, ki bi želeli donirati kakšen znamenit podpis za zbirko (Anton Aškerc, Herman Potočnik, Jože Plečnik, Rudolf Maister...)

Zaklop

Foto: Zaklop