Intervju: Katarina Venturini

Na prenosnem računalniku si ogledava posnetek njenega zadnjega Blackpoola. Leta 2007 sta se Katarina Venturini in Andrej Škufca še zadnjič skupaj zavrtela na najbolj eminentnem plesnem turnirju med profesionalci. Šest parov se v finalu predstavi v posameznih latinsko ameriških plesih. Opazim izjemno "izumetničenost" nekaterih plesalcev, naša delujeta zelo naravna, zdi se da Andrej pleše z nenavadno lahkoto, Katarina se giba z njim, sodi zraven, kot del njegovega telesa je. "Res sva dobro plesala takrat ... prav zares," je Katarinin edini komentar njunega nastopa.

Pred mano sedi nežna in graciozna dama. Če si te predstavljam kot majhno deklico, vidim drobno in krhko dekletce. Slišala sem, da je za tvoj vstop v ples "kriva" mama, a vendar, so v času tvojega otroštva dečki igrali nogomet, deklice pa doma na skrivaj plesale v maminih krilih?
Mene je ples zelo naredil. Moj prvi spomin je v osnovni šoli. V prvem razredu, ko so med odmori puščali glasbo. Oblečeno sem imela oblekico, pravzaprav je bila to edina, vse ostale moje obleke so bile hlače. In ob glasbi sem med odmorom nekako po ritmu hodila od moje mize do katedra, se obrnila (Katarina vstane in se sprehodi ...) in odšla iz razreda. Nikoli si nisem želela plesati, da bi rekla, zdaj pa hočem samo to in ničesar drugega. V 2. in 3. razredu sem hodila h folklori, kjer mi je bilo dolgčas, v 2. smo se še nekaj naučili, v tretjem pa smo isto naučili še tiste, ki so se nam pridružili na novo. Nato me je mami zelo na hitro vpisala v plesno šolo. Šli sva gledat predstavo Evropa pleše, ki me je popolnoma prevzela, a še vedno nisem govorila, da tudi jaz hočem plesati in izgledati kot vsi ti plesalci na odru.

Torej postati vrhunska plesalka ni bil tvoj primarni cilj?
To ni bil moj cilj, vse je prišlo bolj postopoma. Vse v življenju se mi je tako zgodilo. Ko sem si nekoč potiho želela, da bi bila na naslovnici Modne Jane, sem kasneje tudi bila. Enako je bilo pri plesu. Nikoli nisem delovala tako, da bi pregriznila železo, ampak je bila v meni bolj tiha želja oz. sploh vedela nisem, da si natanko to in na tak način tudi želim. Sledila sem tej želji in korak za korakom stopala po svoji poti. Mogoče imam neko intuicijo v sebi, ki pa je nisem nikoli toliko poslušala, da bi stala samo za njo, da bi si kdaj rekla, odločila sem se, da hočem biti svetovna prvakinja. Sploh ne. Vedno je bilo vse bolj previdno, bolj boječe, grem kot reka, ki počasi in vztrajno izdolbe strugo. Tako sem dosegla ta cilj.

Kljub tvojemu drobnemu izgledu, nežnih telesnih in obraznih potezah, je v tvojih očeh žar ambiciozne ženske, sled garaške kariere in jasen ter dodelan cilj. Deluješ mirna, urejena, vestna, pridna in natančna. Kdaj se preleviš v osebo s strastno in močno energijo, kot smo te vajeni s plesnega parketa?
Ne vem, kdaj se to zgodi. Ta strastna in močna energija se mi je dogajala na parketu, jaz tega pravzaprav niti nisem čutila. Sem Katarina, ko grem na parket in sem jaz tukaj, ista Katarina. Kdor me pozna, pravi, da na parketu zažarim popolnoma drugače. Kot da postanem ogenj. Šele potem sem dojela, da je to mogoče res. Ta nežna in krhka Katarina deluje mogoče bolj navzven, zdaj namreč tudi spoznavam, da sem res strastna in močna v tem, kar počnem in na tej poti, kamor se podajam sedaj. Pa tudi same sebe verjetno še nisem popolnoma odkrila.

Z Andrejem Škufco sta v 17 letih skupnega plesa in naduspešne plesne kariere postala blagovna znamka Venturini Škufca, najboljši slovenski plesni par kadarkoli. Plesna zveza Slovenije vaju je razglasila za ambasadorja športnega plesa, dr. Danilo Türk pa vama je letos junija podelil odlikovanje Red za zasluge. Kakšna čast oz. breme so vse te večne titule v tvojem osebnem življenju in pred kakšne naloge te postavljajo? Se čutiš dolžno biti vzor?
To me ne obremenjuje, niti ne čutim neke posebne odgovornosti do tega, ker mislim, da je to vseeno za nazaj, za vse, kar sem dosegla prej, za vso preteklost. Res je, da so to večna odlikovanja, kot praviš, a to zares ne pritiska name. Mogoče zato, ker nimam kaj skrivati. Kar sem naredila in pokazala, sem vse dosegla s trdim delom, z močno voljo, taka kot sem, sem to dobila. V zadnjem času poslušam predvsem samo sebe.

Vendar je tudi res, da nikoli ne odstopaš od nekih norm, deluješ kot človek, ki se drži družbenih pravil in ne kot človek muhastih ekscesov.
Ja, nikoli ne grem čez trupla, tudi v diskoteko ne grem z željo plesati po mizi in razbijati »čaše«, zato se mi ni potrebno spraševati oz. biti pozorna na to, da me morda ljudje opazujejo in bi se mogla vesti drugače. Taka nikoli nisem bila, zato zares ne nosim odgovornosti, da bi morala v javnosti kaj paziti. Taka kot sem zdaj, sem vedno.

Predsednik Türk je odlikovanje, ki ga prejmejo za Slovenijo posebni ljudje (poleg vaju sta na isti dan odlikovanje prejeli tudi izjemni ženski dr. Lučka Kajfež Bogataj in prof. dr. Helena Meden Vrtovec), razložil tudi z besedami: “So ljudje, ki plemenitijo to deželo, so ljudje, ki se izkazujejo z izjemnimi dosežki, so ljudje, ki imajo dosežke, kakršne občuduje svet in so ljudje, katerih dosežki niso vselej dovolj poznani, niso vselej dovolj cenjeni.” In zares se včasih zazdi, da so vaju slovenski mediji pograbili šele sedaj, vaju naredili ljudska, prej pa so se nam objave vajinih zmagoslavij zdele celo obvezna rutina in vaju niso približale kot realna človeka, bolj kot stroj, ki z izjemno estetiko in umetnostjo plesa vsakič pač dobi pokal. Čutiš kakšno bistveno razliko v medijski prepoznavnosti?
V bistvu ne čutim razlike, saj sva z Andrejem leta 1997 začela sodelovati z marketinško agencijo, ki naju je plasirala na slovenski medijski prostor tako, da bi se približala ljudem. Že takrat so se v revijah zvrstili številni članki.

Kaj pa ljudje? Te zdaj doživljajo drugače, ko nisi več "samo" uspešna plesalka, pač pa si tudi človek, ki ima kaj povedati.
Vse to pride s časom, če si na sceni dve leti, te pozna določeno število ljudi, ampak midva oz. jaz sem v medijih v bistvu od leta 97. Poleg plesnih so stalno kapljale tudi druge informacije o meni, npr. Katarina gre na počitnice, Katarina ima pa nov avto ... in seveda o najini karieri.

In če bi se vama v karieri kaj zalomilo? Glede na to, da smo bili že skoraj rutinsko navajeni na vajin uspeh?
Definitivno bi bila takoj pozabljena. Tudi midva sva v tem času dozorela, prej se nisva znala pogovarjati o drugem kot plesu, zdaj pa me vprašajo tudi, kaj mislim o Karadžiću. Saj ne, da bi hotela kaj dosti diskutirati o tem, ampak gre za to, da imam svoje mnenje. Vse to pride z razvojem osebnosti. Pri Mariu sem bila npr. 4-krat gostja, a se mi zdi, da so bili to štirje različni ljudje, ne jaz štirikrat, ampak Katarina stara 25, stara 28, 32 in 35. To je čisto druga mirnost, druga dimenzija. Kot evolucija pred kamerami.

Kaj se spremeni v razmišljanju, ko si priplešeš naslov svetovnega prvaka, ko zmagaš na vseh najpomembnejših tekmah, ko se odlični rezultati vrstijo?
Če si pravi, se ne sme nič spremeniti.

Pa se v plesu zgodi, da uspeh pride čez noč in da nastane sprememba zaradi tega "šoka"? Kako vama je kljub zvezdniškim uspehom uspelo obdržati začrtano pot, še vedno tako zagrizeno trenirati?
Pri nama se uspeh ni zgodil kar čez noč, ampak sva po poti vztrajno in postopno hodila. Se pa tak uspeh seveda lahko zgodi. Plesalec, ki na posnetku Blackpoola 2007 pleše z Eleno, ki zdaj trenira z Andrejem, prej ni bil nikjer, čez eno leto pa kar v finalu. Vse se lahko zgodi. Da se hitro vzpneš in hitro padeš, da se vzpenjaš počasi in prav na hitro padeš, vse je mogoče. Ni pa prav, da zaradi uspeha postaneš ošaben, bolj nadut, ker v bistvu si po tem naslovu še vedno samo ti. Pa še naslov moraš opravičiti naslednje leto, še težje pa ga je obdržati. Res ne smeš postati poln samega sebe, če želiš uspešno naprej.

Kar pa se lahko zgodi je, da si postaviš nov cilj, če si recimo upal na tretje mesto, pa si postal svetovni prvak.

Takrat pa spremeniš razmišljanje v to smer, da si postaviš nov cilj, torej, da drugo leto že v štartu ciljaš na 1. mesto, da ga boš opravičil ali pa da prideš v finale med profesionalci. Ja, v bistvu ti uspeh da možnost spreminjati svoj prvoten cilj.

Za tako bogato športno kariero ni dovolj le izjemen talent. Vaju je kot plesni par združevala neverjetna delavnost, pridnost, popolna predanost, natančnost, zanesljivost in vestnost. In te lastnosti so del tebe in tvojega življenja. Kako sta reševala slabe dni?
Uspehi naju niso naredili boljša, ampak vedno so bili to neuspehi. Pot nama je uspelo zadržati tako, da sva bila ves čas vztrajna. Če eno leto nimas uspehov, pa ti vsi okrog govorijo, da s tabo ne bo prav nic več, hkrati tudi sam čutiš, da fizično ne zmoreš, da rezultata ne dosežeš, čisto si na tleh, vendar pa še vedno prihajaš na trening, še vedno se vsako jutro pojaviš pred istim »špeglom« na točno istem mestu, na istem mestu delaš iste vaje. In kar verjameš. Uspelo nama je, ker niso bili stalno prisotni samo uspehi in ko jih ni bilo, sva bila vztrajna, potrpežljiva. Z Andrejem sva tako različna, da nama je uspelo. Oz. vsakič naju je en reševal bolj, drugi manj, vsak od naju je po svojih najboljših močeh pomagal, kadar nama ni šlo. Enkrat je bil bolj potrt en, pa ga je drugi izvlekel, drugič drug. Tudi kadar sva bila oba na tleh, si je tisti s kančkom moči več rekel: »Ne smem biti tak. Jaz moram in lahko pomagam, da bova zlezla iz tega.«

Pa vendar, si si kdaj zaželela, da bi izkričala napor, da bi Andreju zaradi napora in bolečine treningov prisolila kakšno klofuto? Zares je neverjetno, kako uspešno sta krmarila ves ta čas. Je bila ta želja po uspehu, po popolnosti v športu, ki sta si ga izbrala, tako močna, da sta toliko časa zdržala en z drugim?
Uf. Kolikokrat ta klofuta. To je vzajemno, skoraj bi lahko rekla, da do take situacije pride na vsakem treningu. Ni bilo treninga, da bi šlo nekaj lahko, da bi bilo lahko vsak dan sprejeti dvajset kritik, pokimati z nasmehom in reči, da boš naredil.

Hočeš reči, da profesionalni šport ne deluje po pravilu najprej pohvalimo in nato komentiramo, ampak kritike samo padajo.
Ja, samo pada, ni nobene taktike.

Ko pa ti gre, so čustva seveda pozitivna, veselje in vse to, ko misliš, da si kar v nebesih, ker ti tako gre, da lebdiš, da je vse idealno, midva sva rekla, da je to "economy dancing". Naslednji dan pa prideš na trening, pa si kot v drugem telesu in besniš, noriš in jokaš, mečeš čevlje v steno. Zares ni vse tako lepo, vsi smo krvavi pod kožo, vsi enkrat znorimo in prav je, da o tem govorimo, ker ljudje pri drugih večinoma vidijo samo, kako lepo jim gre.

Sploh pri plesu. Lepa obleka, vrhunska postava, lepa pričeska, dober make up, vse je popolno.
Pa sploh ni, stalno imaš krvave žulje. Pa pred tekmo se ti zgodi tudi to, da sploh nočeš vstati, pogledati in si priznati, koliko je že ura, ker niti slučajno nočeš iti. Pa moraš, ni kaj.

Kako sva krmarila? Tukaj gre zahvala vsem trenerjem in ostalim v najinem timu. Sigurno tudi, če midva ne bi bila taka, kot sva, tega ne bi nikoli dosegla. A tudi zdaj, ko začenjam novo kariero, opažam, kako pomembno je, da imaš prave ljudi, pravi tim okrog sebe, ki ti, kakorkoli pač že, pomaga, da ne obupaš, da ostaneš tam in nadaljuješ. Res vsa zahvala vsem njim, brez tima ne moreš, nikakor ne moreš biti solist na svetu.

Res je vrhunsko, da sva bila tega deležna, a hkrati verjamem tudi to, da kakršen si, take ljudi imaš okrog sebe in sva si jih torej že zaslužila in tako gre vse v začaranem krogu

Po mojem je ples en najbolj subtilnih športov, ki zahteva predanost plesnemu partnerju. Ni naključje, da zarade te, pravzaprav nujne izjemne povezanosti med plesnimi pari vzklije prava ljubezen, kot se je zgodilo tudi med vama in verjetno še marsikom? Ker je ljubezen krasno čustvo, ki ti v življenju marsikaj olajša, se sprašujem, če je tako tudi pri skupni profesionalni karieri, vpletenosti? Je to lahko tudi čustvo, ki vse skupaj oteži?
Ja, lahko je usodno, vendar če pogledam sebe, mislim, da drugače sploh ne bi moglo biti. Z Andrejem bila sva cele dneve skupaj na treningu, nimaš možnosti spoznati nikogar drugega. On je tukaj in vanj se zaljubiš.

In ker je treba pri intimnemu partnerju zvezo po določenem času kronati oz. nadgraditi, je tako tudi pri soplesalcu? Mogoče je bil vajin adut tudi to, da sta to novo čustvo med vama prepoznala, sprejela in vama je dalo novo izkustvo, nov zalet.
Sigurno. Tudi zato ker je bila očitno želja po plesu pri obeh tako močna, je zraven vzklila še drugačna ljubezen.

Spomnim se zabavnega dogodka, kako sta z Andrejem očarala goste hrvaškega obmorskega kampa, ko si tekmovala za poletno miss? Kako bi se obnesla, če bi bila naloga tekmovalk takrat peti in ne plesati?
Ne spomnim se, kako sem izgledala in kako sem na to takrat gledala z mojimi očmi, vem le, da tisti večer, ko sem postala miss nisem plesala z Andrejem, pač pa z nekom drugim. Ko je Andrej prišel mogoče kakšne tri tedne kasneje, je nekdo organiziral najin nastop na tej isti terasi.

Sploh pa sem šla v to iz plesnih razlogov. Vse se je gibalo okrog plesa in mu bilo podrejeno. Avgusta smo šli trenirat v London, denarja ni bilo, pa sem si rekla, rabim denar in grem poskusit. Nekako sem potem zamenjala nagrado. Dobila sem nekakšen turistični paket, ki sem ga potem kompenzirala, zamenjala. To je bilo, kot bi sedaj rekla 150 evrov, kar pa je bil že precej uporaben znesek.

In Katarina kot lepotica?
Nisem šla tekmovat, ker bi se počutila tako lepo, nikoli iz sebe nisem delala neke lepotice, saj mi taka vloga zares ne odgovarja. Je ne bi znala niti izkoristiti in je ne želim igrati, ne znam biti "sexy dirty". Sem bolj, kako bi rekla, »classy« tip.

Stilist Aljoša Krošlin Grlj mi je ta teden pomagal oblikovati stil za fotografije za celostno grafično podobo moje plesne šole. Najprej sem nosila kratko, oprijeto rdečo oblekico, nato pa zlato, bleščičasto do tal. Kot noč in dan. V rdeči nikakor nisem bila jaz, tista dolga pa mi je nekaj dodala, bila je popolna zame. Prva je bila pravzaprav zelo hecna. Tale miss je moja prva in zadnja taka izkušnja, še celo nerodno mi je bilo, ko sem zmagala, vendar je bila malo kriva tudi prijateljica, ki me je prepričala v sodelovanje, mi sestavljala koreografijo za nastop. Predvsem mi je bilo potem bolj nerodno kot ne.

Glede na to, da imaš trenutno številne obveznosti, trening verjetno ni več prva stvar, na kar pomisliš, ko se zbudiš. Večkrat pa vseeno slišimo, da profesionalen športnik, ki je navajen neverjetnih naporov in konstantnih treningov, potrebuje “odvajanje” in počasno prilagoditev na normalno življenje po končani karieri. Kakšno pot si izbrala ti?
Počasnega odvajanja pri meni ni bilo, vse skupaj je bilo zelo nenadno. Do konca novembra sva intenzivno trenirala, šla na Japonsko, potem pa je bila na vrsti organizacija zaključne prireditve za računalnikom. A ker vse vedno počnem zelo aktivno, te spremembe nisem pretirano zaznala. Še po stanovanju se gibam hitro, šibam sem in tja, prenašam stvari. Spraševala sem se, kako in ali sploh bo moje telo to preneslo. Prej so bile mišice v konstantnem gibanju, vsak dan stretching, vaje, gibanje. Ampak na srečo zares ne občutim razlike. Če ne bi imela takega cilja, kot ga imam sedaj in bi bila cel dan doma in kofetkala, bi mi bilo po moje izredno težko. Zdaj pa lahko rečem, da sploh ne pogrešam prejšnjega načina življenja.

Rešitev za ljudi, ki so mogoče nejevoljni, celo depresivni zaradi velike spremembe, je najprej, da se je ne smemo bati, samo zagristi je treba vanjo. Pri meni ni le želja, je tudi pot, menim, da je pot možna vedno, samo verjeti je treba vanjo in delovati v njeni smeri.

Ko omenjaš to »hitro« in dejavno življenje, sem včeraj prebrala Andrejevo izjavo v Obrazih: “Moj luksuz je, da grem lahko kamor koli želim, kadar koli hočem.” Takega luksuza prej nista bila deležna, pri tebi pa trenutno izgleda, kot da ga ne potrebuješ. Vpeta si v nove poslovne načrte, tvoj vsakdan ni več 6-urni trening plesa in telesa nasploh, pač pa intenzivno hitenje in realizacija ideje, ki jo v sebi nosiš že od nekdaj. Kaj luksuz po tej naporni karieri predstavlja zate?
Sem človek s polno želja in načrtov in k vsakemu se bom spravila po posameznih korakih in dosegla cilj. Drugače se mi zdi želja popolnoma brezvezna. Če ne, lahko le sanjam in iz tega ne bo nikoli nič. Kar zdaj počnem, je izjemno naporno, a me tako izpolnjuje, da sploh ničesar ne pogrešam, da si drugega trenutno ne želim. Ne rabim ležati doma in se v enem trenutku spomniti, da bi šla mogoče malo na izlet na morje. Mislim, da tudi Andrej ni mislil na brezdelje, pač pa na to, da lahko po koncu nekega obdobja končno malo zadiha. Biti športnik je zelo naporno, to najbolj vemo športniki sami. Sploh pa tisti, ki ob nas živijo.

Slišala sem, da ena prežurirana noč pomeni kar 10 naslednjih dni do popolne regeneracije?
Športniki si ne moremo privoščiti dni malo »na off«, treh tednov dopusta in vikenda od petka do nedelje, ali pa žuriranja, če seveda hočemo biti uspešni, če si res želimo dolgotrajnih uspehov brez poškodb, ki bi lahko povzročile konec kariere. Kot športnik moraš biti strikten, to so delovni petki, sobote in nedelje. Počitnice so seveda potrebne, a ne več kot 17 dni, dva tedna in torej tri trije vikendi.

Zdaj šele, ko mi drugi povejo, vidim, kako sva delovala midva. Sploh ko mi Andrej pove, kako je trenirala Elena, vidim, da sva bila midva taka fanatika, da vsa neverjetno veliko trenirala. Po urah treninga, po predanosti, po vsem, sploh v primerjavi z drugimi, sva bila v vodstvu. Če bi to vedela, bi si mogoče zagotovila mentalno prednost že takrat. Je že moralo biti tako. Sploh ne verjamem, da bo še kdo imel tako strategijo kot midva, vendar so zdaj tudi drugi časi, midva sva še iz stare garde. Sem pa tudi pri najini poslovilni prireditvi Neskončnost je večnost videla, koliko mi je tak način treninga in organizacije dal. Sem predana in delavna, odgovorna in natančna. Pri nama je bilo odlično ravnotežje in kar so bile moje naloge in načini delovanja v tem plesnem partnerstvu, zdaj nosim naprej v moj novi projekt in šele zdaj spoznavam, kaj sem se naučila. Pridobila sem kar veliko uporabnega znanja, sploh pa vztrajnosti.

Katarina kot pedagoginja? Nekoč si omenila, da se po plesni karieri vidiš v pedagoškemu delu. Po gimnaziji si nadaljevala študij na pedagoški fakulteti. Trenutno pa si na poti, ko bo tvoja želja po pedagoškem delu realizirana, ne le kot borba za nujen honorar, ki bi ti odprl vrata do najboljšega izobraževanja, najboljšega trenerja v Londonu, ampak kot nadaljnja življenjska pot. S kom si želiš delati? S profesionalnimi plesnimi pari, popolnimi začetniki, otroki?
Slišala sem, da me kritizirajo, češ da Katarina ni dober športni pedagog. Pomembno pa je ločiti eno stvar. Do sedaj sem bila plesalka in v tem času sem učila tekmovalne pare in jih naučila tega, kar sem počela jaz. Učila sem, da sem nekaj zaslužila in da sem s tem lažje plačala treninge. A po tem, kako se odvija moje življenje in kako vedno vzamem stvari v svoje roke in iztisnem iz sebe maksimum, ne dvomim, da mi ne bi moglo uspeti postati tudi dober pedagog. Nikakor se nimam za mojstra plesa, kot bi mi kdo rad kdaj očital. Šele zdaj se bom začela s tem profesionalno ukvarjati in ne maram sodb v naprej, želim pa si možnost, da sploh lahko pokažem, kaj znam. Vsekakor smo vsi različni in isti način učenja nikoli ne odgovorja vsem.

Večina ljudi misli, da bom učila tekmovalce. Ravno par dni nazaj sem odgovorila na vprašanje, če si želim vzgojiti tak par, kot sva bila midva z Andrejem. Morda res malo zavidam Frediju, da je imel tak par oz. bi si takega želela trenirati tudi sama, vendar pa to ni moj trenutni izziv. Moja največja želja je, naučiti Slovence plesati oz. naučiti plesati tiste, ki o sebi menijo, da imajo dve levi nogi. V zadnjih letih sem učila tudi kar nekaj družabnega plesa, sploh ena na ena in lahko rečem, da moji varovanci zdaj plešejo. Želim si, da k meni in v mojo plesno šolo pridejo taki, ki mislijo da ne znajo plesati in želim si jim pomagati. Zdaj je pravi trenutek, da začnete plesati, če do sedaj še niste zbrali poguma.

Tvoja Plesna zvezda, plesna šola Katarine Venturini, že letos jeseni odpira svoja vrata. Tvoja sodelavka Tina Jarc Šifrar, tudi sama nekdanja plesalka, če se ne motim, je nekoč plesala celo z Andrejem, mi je omenila, da bo Plesna Zvezda najlepši studio na svetu. Kakšno podobo in energijo mu boš dala, glede na to, da lokacija ljubljanskega Btc-ja velja za dokaj neosebno in množično nakupovalno območje?
Z Btcjem smo skupaj prišli z vzajemno idejo. Tud Btc želi svojo podobo spreminjati in ne od ljudi le jemati, ampak tudi poskrbeti za njihovo dobro počutje. Zato mislim, da bomo s Plesno Zvezdo ustvarili prav tak prostor. Prostor za ljudi, da bodo naredili nekaj zase in se tam tudi družili, ponudili jim bomo dodano vrednost. Ko smo se zmenili za sodelovanje in sem si prostor ogledala, sem rekla, da ga lahko le prebarvamo in začnemo. Lahko pa uredimo prostor tako, da bo deloval 30 let oz. večno in da bo tak, kot sem si od nekdaj želela. Zares sem prepotovala ogromno in videla nešteto plesnih in wellness studijev in po moje me je Andrej imel že zares čez glavo, ko sem mu kazala vse detaile studijev, ki so mi bili všeč, na glas razmišljala, kaj bi imela in česa sploh ne želim. Lahko rečem, da vse kar sem si kdajkoli želela v svoji plesni šoli, tisto v Plesni Zvezdi tudi bo. Kar pa mi v določenih studijih ni odgovarjalo, temu se bom izognila.

Ne želim se hvaliti, a vseeno priznam, da sem zelo ponosna, da bo plesišče dovolj veliko, da bo parket najboljši plesni, kar jih je in da bodo na njem lahko poskusili plesati tudi običajni pari. Cel koncept plesne šole je moja ideja, njena rdeča nit pa je pri programih družabnega plesa in vadbah za oblikovanje telesa vsekakor ples. Mislim, da bo to kar nekakšna oaza v največjem slovenskem nakupovalnem središču.

Ne želim si delati pred 300 ljudmi, pred množico niti ne funkcioniram preveč dobro. Načrtujem delo v majhnih skupinah, se posvetiti vsakemu in ga dobro naučiti plesati. Sploh individualne tečaje (ena na ena) nameravam popolnoma prilagoditi željam posameznikov. Naredili bomo individualen program, tako kot pri kakršnemkoli drugem osebnem treningu. Če bo kdo želel začeti s tangom, kar ni najlažja izbira, se ga bo pač naučil.

Smo Slovenci plesni narod?
Mislim, da Slovenci smo plesni narod, da radi plešemo, sploh na veselicah in druženjih.

Pa se ti ne zdi, da večina Slovencev zapleše šele, ko dobi neko dozo poguma, družbo, poljub, kozarček preveč, celo drogo. Zakaj takrat? Ko da je naša narodnostna lastnost ta, da nam je stalno nerodno?
Te nelagodnosti se rešiš samo tako, da se naučiš plesat in tako dvigneš samozavest. Prideš na tečaj in se naučiš plesat. Letos sem na plesni noči Ane Desetnice opazovala obiskovalce plesnega salsa večera. Ljudje so stali okrog plesišča in gledali, bil pa je tam en par, zelo "spedenan". Prišla sta in se zavrtela. Bila sta bolj »american« par, ni jima težko prva in sama zaplesati pred množico. Obstajajo pari, ki plešejo in celo nastopajo na tak način, ni jim težko priti na ples in zaplesati sam, marsikdo pa si želi le skriti v množici in tam plesati in že je popolnoma izpolnjen. Vsak Američan si želi, da bi bil na parketu prvi in zaplesal, pa čeprav sploh ne zna plesati.

Mi pa kot da imamo neko narodnostno izkušnjo, da nam je nerodno. Najprej se je treba naučiti dobro plesati, da nam ni nerodno, da te nekdo gleda, šele potem pa zaplesati pred naključnimi ali izbranimi gledalci.

In ravno zato, ker je Slovencem zelo nerodno, bom poučevala tudi individualno. Samo enega, jaz bom njegova plesalka in ko bo pripravljen, bo pripeljal svojo partnerko in brez zadrege zaplesal. Ljudem bi rada dala ta pogum, porušila idejo, da ne rabiš biti rojen s plesnimi čevlji na nogah, da bi znal plesati. Želim si, da bi se par tako družil med sabo in z drugimi. Ravno to si želim. S plesom združevati ljudi.

Na salsi ob čet pred ljubljansko Metalko zares čutiš, da si želimo plesati. Ulica odmeva v kubanskih ritmih, reflektorji, didžej, tla, vse vabi, da nabrusiš pete in poskusiš. Vsak teden se opogumi kakšen par več.
Ljudje definitivno rabimo ples. Salsa je res že precej let tukaj in postaja vse bolj popularna, izučilo se je že veliko ljudi, je krasen ples, kjer lahko figure fino pokombiniraš in že uživaš. Pa še super izgleda. Poznam še vsaj dva zelo podobna plesa, za katera sem prepričana, da bi bila kmalu deležna podobnega uspeha. A o tem več jeseni.

In zakaj so predvsem moški tisti, ki ne marajo plesati?
To je zelo pomembno. Zakaj moški ne želijo plesati? Ker smo ženske bolj fizično sposobne in pri plesu takoj začnemo kontrolirati partnerje. Ženska takoj vzame stvari v svoje roke in vodi plesalca. In to je ta napaka. Moški mora biti voditelj, tudi njegovi koraki so narejeni tako, da najprej stopi on in potem ženska, on dvigne roko, ne ti sama, da bi se obrnila. Če ti informacije ne da, se pač ne obrneš. Pomembno je, da se ženska prepusti in se pusti voditi. Ženske pa hitro znorijo in moški ne mara več plesati, kar pa je v bistvu čisto normalna reakcija. Treba jim je dati možnost, ker prav vsi lahko plešemo!