V iskanju sreče

Nekateri fantazirajo, da bi jim srečo prinesel dobitek na lotu, drugim ozdravitev, tretjim spet kaj tretjega. Kje torej iskati osebno srečo in kako jo ohraniti? Kaj o tem pravijo znanstveni raziskovalci ter od česa je odvisno naše duševno blagostanje?

Sreča in znanstveni izsledki Osebni občutek blagostanja (sreče) je relativno stabilen skozi vse življenje. Izrazito je povezan s posameznikovo odprtostjo in delovanjem navzven, optimizmom, odsotnostjo hujših skrbi in notranjo motivacijo (tisto, ki prihaja iz osebnih želja in potreb, ne pa od zunanjih pričakovanj). Raziskave kažejo le zmerno povezanost z bogastvom (denarjem), medtem ko je povezanost s telesnim zdravjem in telesno privlačnostjo precej šibka. Subjektivni občutek sreče upade ob zelo neugodnih zdravstvenih diagnozah in hudi prizadetosti, zunanje motiviranem načinu življenja, bistveni upad pa se lahko pojavi tudi nekaj časa po izrazitem uspehu ali velikem dobitku.

Tipična srečna oseba naj bi bila mlada, zdrava, ustrezno izobražena, dobro plačana za svoje delo, odprta za zunanji svet in optimistična, brez večjih skrbi, poročena, verna, z visokim samospoštovanjem, delovno moralo ter z zmernimi (ne previsokimi in ne prenizkimi) aspiracijami in osebnimi življenjskimi zahtevami. Raziskave to le delno potrjujejo ter poudarjajo, da na osebno srečo le malo ali celo nič ne vpliva spol osebe, njena starost, etnična in kulturna pripadnost, stopnja izobrazbe ter telesna privlačnost. V povprečju pa izsledki kažejo, da so nekoliko bolj srečni poročeni, ljudje z globljimi verskimi prepričanji ter ljudje z višjimi dohodki.

Adaptacija na srečo Adaptacijska teorija nas opozarja na nivo osebne prilagoditve, ki je odvisen od povprečja življenjskih izkušenj, posebno na področju občutkov in našega spoznavanja. Le ta ni nikoli dokončen – absoluten, ampak se spreminja (je relativen) glede na naše nove izkušnje. To pomeni, da se stvari po katerih smo še nedavno hrepeneli ter jih nato dobili, postopno privadimo ter nas ne privlačijo več tako kot prej, temveč postopno lahko postanejo celo neprivlačne. Naš prilagoditveni nivo se torej spreminja in se ob izjemnem dogodku (npr. dobitku na loteriji ali zmenku z osebo v katero smo zaljubljeni ipd.) lahko premakne ter za enak občutek sreče sedaj terjamo več (npr. slavna filmska igralka bo morala za enako zadovoljstvo imeti boljše vloge, več oblek ipd. kot takrat ko še ni bila bogata in slavna). Zaradi nastalih dogodkov svojega življenja ne vrednotimo kot nič bolj srečnega. Za krajši čas lahko postanemo celo nesrečnejši (znane so depresije po loterijskih zadetkih), vendar nove izkušnje kmalu pomaknejo prilagoditveni nivo nazaj ter pride do stabilizacije naših pričakovanj. Seveda je občutek osebne sreče relativen (spremenljiv) tudi zato, ker se primerjamo z drugimi. Tudi če imamo več, bomo lahko nesrečnejši, saj bodo primerjalno imeli drugi še več. Seveda je zelo pomembno s kom se primerjamo. Ljudje z t.i. manjvrednostnim kompleksom bodo težko srečni, saj bo njihov standard za primerjavo vedno višji od tega kar so sami sposobni oziroma zmožni uresničiti s svojim kompleksom.

Od česa je potem odvisen lastni občutek sreče? Raziskave so potrdile, da družbeni kriteriji kakovosti življenja običajno niso zagotovilo za osebni občutek sreče. Srečo lahko razdelimo na dva segmenta: • Občutek sreče kot trenutno stanje. • Srečnost kot človekova poteza.

Medtem, ko je trenutni občutek sreče odvisen od uspešne realizacije naših potreb, ciljev in interesov v določeni situaciji, je srečnost kot poteza bolj izražena z razmerjem med doživljanjem prijetnih in neprijetnih čustev tekom določenih življenjskih obdobij. Na doživljanje le teh pa pomembno vplivajo naše spoznavne zmožnosti, osebnostne značilnosti in načini vedenja. Dolgotrajnejši občutek sreče je bolj izrazit pri ljudeh, ki imajo v svojih spoznavnih konceptih bolj optimistične predstave o sebi in svetu, upajo na ugoden izid problemov, ki jih rešujejo, realno in pozitivno vrednotijo in primerjajo sebe z drugimi, zmorejo dober nadzor nad svojimi dejanji ter dosegajo ustrezno stopnjo samospoštovanja. Osebnostno so takšni ljudje bolj zaupljivi do sebe in drugih ljudi, odprti navzven, zmožni bližine in empatije, čustveno bolj stabilni (manj nihanj v razpoloženju) ter zmožni konstruktivno izražati širšo paleto čustev. Vedenje srečnejših ljudi je usmerjeno predvsem v doseganje lastnih ciljev, tople in ljubeče odnose s soljudmi, vsestransko aktivnost in zdravo tekmovalnost s seboj (ne z drugimi), ob tem pa si kot vrednoto postavljajo srečo (pred drugimi vrednotami).

Upanje in smisel kot partnerja duševnega blagostanja Za doživljanje občutka sreče je pomembna aktivnost, kar pa je možno le, če znotraj človeka obstaja smisel in upanje za doseganje cilja. Medtem ko upanje ciljno usmerja mišljenje ter določa možnosti za izvedbo poti in vero upajočega, da bo pot zmogel, ga smisel napolnjuje in postavlja cilju vrednost. Brezup in nesmiselnost določata nezadovoljnega človeka, ki deluje pasivno in/ali razdiralno, saj ne najde prave vrednosti in možnosti zase. Tovrstna naravnanost ovira človekovo dejavnost, ki omogoča zadovoljevanje lastnih potreb ter uživanja v aktivnostih, ki imajo vrednost same po sebi. Izkustva uživanja ustvarjajo preplavljajoč občutek psihičnega blagostanja. Več ugodja in preplavitev smo ustvarili v določenem času in bolj kot so te stalne, bolj stabilen je individualni občutek srečnosti.

Za vzpostavljanje in ohranjanje upanja in smisla so pomembne individualne kvalitete, kot so: pogum, humor, igrivost, skromnost, kreativnost, samozavest, etično delovanje, zmožnost samokontrole in samoregulacije. Kot nadgradnja temu pa je zelo pomemben tudi naš ustrezen odnos do soljudi, ki se kaže na področju dela, vodenja in življenja v skupnosti ter zajema ljubezen, sprejemanje, dajanje, razumevanje, altruizem in odpuščanje.