Varna navezanost otroka

Za vzpostavitev varnih temeljev, na podlagi katerih raziskujejo svet, obvladujejo stres in oblikujejo pomembne medosebne odnose, otroci potrebujejo odrasle skrbnike, ki so občutljivi za otrokove potrebe, se odzivajo na njihove zahteve ter zmorejo dajati in prejemati ljubezen. Navezanost je instinktiven sistem v možganih, ki omogoča dojenčku razvoj občutka varnosti in s tem preživetja.

Varna navezanost in njen vpliv na razvoj možganov Ljudje smo socialna bitja; naši možgani so ustvarjeni na način, da za njihovo uspešno in smiselno delovanje potrebujejo vzpostavljanje odnosov z drugimi ljudmi. Medsebojna komunikacija oblikuje tako strukturo kot tudi delovanje naših možganov. Znanstveniki so s pomočjo tehnologije skeniranja možganov ugotovili, da ima otrokova izkušnja navezanosti (medosebni odnos in vzorci komunikacije s primarnim skrbnikom) neposreden vpliv na razvoj miselnih procesov v možganih. Psihologi menijo, da je pojem »varne navezanosti« ključni temelj, na podlagi katerega otrok oblikuje pristne medosebne odnose v prihodnosti, občutek varnosti pri raziskovanju sveta, sposobnost uravnavanja svojih čustev in tudi zmožnost osmišljanja svojega življenja.

Primarni skrbniki so po navadi matere, kar pa ni obvezujoče, v primerih odsotne matere lahko to vlogo nadomesti oče, sorodnik ali katerikoli skrbnik, ki otroku predstavlja stalen, osrednji lik v obdobju prvih treh, ali še bolje petih let, ko se otrokovi možgani najhitreje razvijajo.

Medsebojni odnos, ki omogoča varno navezanost

Kljub temu da je ustvarjanje navezanosti pri vsakem otroku in njegovem skrbniku edinstveno, imajo odnosi, ki omogočajo razvoj varne navezanosti, nekaj skupnih lastnosti: • Med dojenčkom in odraslim se vzpostavi nebesedna komunikacija, odrasel človek se »uglaša« na dojenčkove potrebe, prek česar se gradi vez zaupanja in tako lahko dojenček začuti, da je sprejet in ljubljen. Npr. če dojenček joka, odraslega skrbi, zakaj joka, in to skrb tudi izrazi s komunikacijo, ki je otroku razumljiva (ga nežno gleda, ga pomirja z glasom in določenimi kretnjami …). • Prek vzajemno uglašene komunikacije se dojenček nauči vzpostavljati ravnotežje v svojem telesu, v čustvenem doživljanju in mišljenju. • Udobje, ugodje in vzajemnost uglašene interakcije oblikuje občutek varnosti znotraj otroka in ga navdihuje za vzpostavljanje medosebnih povezav z drugimi.

Kdaj je varna navezanost dovolj dobra? Razumljivo je, da razvoj varne navezanosti ne more biti popoln, kar pa ni nič usodnega, saj možgani ostajajo prilagodljivi celo življenje. Če je varna komunikacija vzpostavljena vsaj tretjino časa ali več, je to dovolj za ustvarjanje varnega odnosa.

Tudi ponovna vzpostavitev odnosa (reparacija) je pomemben del navezovalnega procesa. Starš nikoli ne bo znal pravilno interpretirati vseh dojenčkovih želja. Tudi kasneje, ko otrok raste, je nemalo situacij, ko je par (otrok-starš) neusklajen, kar pomeni, da se odnos med njima za nekaj časa prekine. Starš, ki postavlja meje, je tisti, ki naj ponovno vzpostavi odnos, takoj ko otrok zanj pokaže interes, saj tako ravnanje v otroku krepi občutek varnosti v njunem odnosu.

Primer: Otroci ne zaznavajo sveta z vidika odraslega, zato pogosto ne razumejo mej, ki jim jih postavijo odrasli, da bi jih zavarovali pred nevarnostjo. Če mama otroku ne dovoli, da gre sam čez cesto, večina otrok reagira z jezo ali žalostjo in s tem začasno prekine odnos med njima. Uglašene matere tovrstno vedenje ne prestraši, razume otrokovo jezo, vendar ostaja odločna glede meje, ki jo je postavila. Otrok relativno hitro popusti in želi ponovno vzpostaviti povezavo z mamo, saj je od nje odvisen. Uglašena mati se bo na tovrstno otrokovo potrebo odzvala pozitivno, in sicer takoj.

Zakaj se razvije neustrezna navezanost?

Vse oblike ne-varne navezanosti izhajajo iz ponavljajoče izkušnje neustrezne čustvene komunikacije v paru otrok-starš. Ugotovili so, da imajo starši otrok, ki niso uspeli vzpostaviti varne navezanosti, tudi sami podobne izkušnje iz otroštva. Nevarna navezanost se lahko prenaša iz ene generacije v drugo, dokler ne prekinemo ustaljenega vzorca in ne vzpostavimo varne navezanosti v medsebojnem odnosu. Oblike nevarne navezanosti: • Izogibajoča navezanost: če je starš nedostopen ali otroka zavrača, se otrok na tako situacijo prilagodi tako, da se izogiba bližini in čustveni navezanosti. • Ambivalentna navezanost: v primeru nedosledne, občasno vsiljive komunikacije (npr. ko je isto vedenje pri otroku enkrat odobravano, drugič pa zavrnjeno), otrok razvije občutke tesnobe in negotovosti. • Kaotična navezanost: pojavi se v primeru, ko so otrokove potrebe po čustveni bližini prezrte ali ignorirane, in ko je vedenje staršev kaotično in/ali nasilno. Tovrstna navezanost vodi v težave pri uravnavanju čustev, socialni komunikaciji, šolskem učenju ali celo do hujših čustvenih motenj. Družbeni status ne vpliva na zmožnost vzpostavitve uspešne navezanosti. Več težav pri razvoju varne navezanosti imajo lahko sirote, dojenčki, ki so bili dolgo časa v bolnišnični oskrbi, ali otroci, ki imajo prirojeno težaven temperament in jih je težko zvabiti v medosebni odnos. Vzroki, ki povzročajo največ težav pri razvoju varne navezanosti, so: telesno ali čustveno zanemarjanje otroka, zloraba, ločitev od staršev, menjavanje skrbnikov, pogoste selitve, depresija matere, zasvojenost matere, mladost in neizkušenost matere v starševskih veščinah.

Kako lahko ponovno vzpostavimo varno navezanost?

Najnovejše študije kažejo, da za oblikovanje pozitivne spremembe pri otroku ali odraslem ni nikoli prepozno. Učenje novih izkušenj lahko spremeni nevronske povezave v možganih. Še nekaj dejstev v razmislek: • Proces navezanosti spreminja delovanje in strukturo možganov obeh, starša in otroka. Glavno dejstvo, da je navezanost tako edinstven proces, je, da se močnejši, starejši in bolj izkušeni uglaša in sledi vodenju mlajšega, občutljivejšega in manj izkušenega otroka. • Sledenje otrokovim zahtevam pa še ne pomeni, da mu bo starš v vsaki stvari tudi ugodil. Odrasli sledi in se odziva predvsem na otrokove čustvene potrebe, kadar je to ustrezno (npr. če otrok joka, ker je padel, mu nudimo tolažbo, če je togoten, ker ga ne pustimo čez cesto, kjer ni prehoda za pešce, pa mu ne nudimo opore, ampak mirno vztrajamo pri postavljeni meji). • Navezanost je proces na nebesednem nivoju, saj se začne odvijati mnogo prej, preden se pri otroku razvije sposobnost govora. Starš na številne nebesedne načine izraža interes, razumevanje in skrb za otroka: očesni kontakt, obrazna mimika, usklajevanje jakosti in tona glasu, ritem in hitrost govora, telesna drža, kretnje, gibanje telesa … • Navezanost je sorodna občutku ljubezni – ne more se vzpostaviti, dokler se oba, starš in otrok, ne počutita varno in udobno drug z drugim. Če je starš tesnoben ali jezen, se ne more uglasiti na otrokove potrebe, kot tudi otrok, dokler je neutolažljiv in razdražen, ne zmore sprejemati ugodja, ki mu ga želi nuditi starš. • Pri vzpostavljanju varne navezanosti si mora par otrok-starš deliti tako pozitivne kot tudi negativne čustvene izkušnje. Proces izmenjave čustvenih izkušenj pomaga tako otroku kot staršu uravnavati svoja lastna čustvena stanja. Ni dobro otroka prikrajšati za negativne čustvene izkušnje. Še pomembneje je, da starši z njim delijo negativna čustvena stanja, saj se tako otrok iz njihovih izkušenj uči, kako zdržati svoja negativna čustva in jih prebroditi (rešiti težavo).

Človeški možgani so fleksibilen organizem, ki se ob učenju novih stvari kar naprej spreminja. Če nismo imeli priložnosti, da bi v odnosu s svojimi starši ali v odnosu do svojih otrok razvili varno navezanost, imamo še vedno možnost, da to spremenimo. Včasih je nemogoče, da bi popravljali tam, kjer se je zalomilo, vendar ni nič manj dragoceno, če spremembe vnesemo v naše zdajšnje odnose z bližnjimi.