TRENDI

Zaskrbljeno je zavzdihnila, odložila ogledalo in stopila k oknu. Odprla ga je na stežaj in se zazrla v sveže jutro, ki je napovedovalo čudovit dan. Na vrata pisarne je potrkalo.
"Ja," se je obrnila.
"Dobro jutro, Martini, vaša kavica je tu," je zažgolela njena tajnica, ki je nikakor ni mogla odvaditi tega, da bi jo nehala klicati Martini.
"Gospodična Martina, lepo vas prosim, Jelka," je zaklicala nazaj in se z nasmehom zahvalila za kavo. Ta je le pokimala, kot je to storila vsak dan, in se čez nekaj trenutkov prikazala s pošto. "Sestanek z vodstvom bo po deseti," je tiho zaprla vrata in jo pustila samo s kavo, pošto in gubami.
Saj res, se je spomnila Martina, danes dobijo novega sodelavca, o katerem se govori vse mogoče. Da je noro privlačen, bajno bogat, fenomenalno uspešen, poročen, a nezvest, nor na športne avtomobile ... Ah, česa vsega ne slišiš o nekom, še preden ga spoznaš.

"Prosim, miška?" se je oglasila na telefon.
"Mami, a grem lahko po šoli k Petri? Njena mama ima rojstni dan in peče torto, prosim, saj bom tam naredila nalogo, prosim," je zamoledovala hči.
"Ja, okej, no. Pokliči me, ko prideš tja, da se pogovorim s Petrino mamo, prav?"
"Prav, adijo, pa pa!"
"Pa ...," je še hotela reči Martina, a je hči že odložila. Presneto, kako gre vse hitro! Še včeraj je mislila, da hči ne bo nikoli zrasla in da ne bo nikoli več imela časa samo zase, danes pa se komaj še kaj vidita. Res bi si morala tudi sama organizirati življenje.

Na sestanek je prišla četrt ure prej, kot je to vedno naredila. Sicer je bil to precej neformalni sestanek, na katerem naj bi se predvsem spoznali z novim sodelavcem, kar je bilo očitno pri ženskem delu zaposlenih, ki se je izkazal z nadpovprečno udeležbo. Vse so bile zelo urejene, zelo namazane in zelo odišavljene, hudiča, izgledalo je, kot da so na novoletni sindikalni zabavi. In vse so se hihitale nekomu, ki so ga očitno skrivale v svoji sredini.
Martina ni mogla zadržati radovednosti, zato se je počasi približala skupini razigranih sodelavk.

"No, katero bi vzel s sabo, katero od nas?" je zaslišala njihovo vreščanje in še bolj divje hihitanje, potem pa globok, miren moški glas, ki ji šaljivo odgovarjal: "Kako pa naj se odločim, saj vas ne poznam, krivico bi vam storil, če bi vzel samo eno, ostale pa pustil v pisarni, kajne?"
Ta odgovor je požel vsesplošno odobravanje in krohot, ki se je razlil po pisarni.
"Ampak Martina pa to res zna, kajneda, Martini? Znaš jahati, ne?" je nenadoma uperila svoj prst vanjo sodelavka, da se je hotela kar vdreti v tla.

Še preden je lahko zajecljala svoj odgovor, se je moški obrnil. Mislila je, da jo bo kap, tako dobrega tipa še nikoli ni videla. Začela je zardevati in si grizljati ustnico, ko je moški stopil naravnost pred njo in se ji zastrmel v oči.
"Martina, najlepše oči imate, kar sem jih kdaj videl," se je rahlo priklonil in ji poljubil roko. Potem se je zravnal in rekel: "Drage dame, oprostite mi za trenutek, takoj se vrnem."
Ženske so obstale, kot bi jih nekdo polil z vodo, in se zasrepele v zardelo Martino.

Foto: iStockPhoto