TRENDI

Zavzdihnila je in se odločila, da se vrne k svojemu delu, saj bo še dovolj priložnosti, da se spoznajo. Namenila se je proti vratom in zagledala obraz, ob katerem so se ji nehote zašibila kolena.
“O, kam pa kam? Ne boste ostali na zabavi? Dovolite vsaj, da se vam predstavim, Aleš,” jo je mirno, a odločno zaustavil.
“Khm, Martina,” je spet začutila, kako začenja zardevati.
“Ali res radi jahate?” jo je vprašal dovolj glasno, da so se oči vseh v sobi uprle vanju.
“No, zdaj res nimam veliko časa, ampak sicer pa ja, mislim, ko lahko, če utegnem, takrat potem ...”
“Razumem, povabiti vas je treba. Vas smem povabiti?”
Martini se je zdelo, da sta kot par iz telenovele, ki je pravkar na sporedu. Odgovorila je čisto po tihem.
“Mislim, da to ne bi bilo v redu ...” Pomislila je na svojo hčerko, bolečo ločitev pred leti in na trač, ki ga je slišala.
“Ste poročeni?” ji je zletelo iz ust, da so jo lahko vsi slišali.
Zasmejal se je tako močno, da se je hotela vdreti v tla.
“In če bi bil? Mar to pomeni, da ženske s tako lepimi očmi ne morem povabiti na jahanje?” Nagajivo jo je pogledal, ampak to ji ni bilo prav nič všeč. Počutila se je osramočeno in razgaljeno.
“Kakorkoli, niti ni pomembno,” je skorajda zasikala. “Nimam časa, oprostite.”
Mimo njega se je pognala k vratom in skoraj stekla do svoje pisarne.
“Jelka, naj me do nadaljnega nihče ne moti! Prosim, naročite mi svež pomarančni sok, ali imate kakšen aspirin? Glavo mi bo razneslo,” je zdrdrala navodila.
“Oh, Martini, kako slabo zgledate, kaj se vam je pa zgodilo?” se je vanjo zaskrbljeno zazrla tajnica. “Vse vam bom prinesla, vi se kar sprostite in pomirite, spočijte si.” Potisnila jo je proti njenemu naslonjaču in tiho zaprla vrata za seboj.

Medtem ko je čakala na sok in aspirin, se je počasi začela umirjati. Vse bo v redu, pozabila bo nanj, na vprašanja, na jahanje in sploh vse skupaj, to bo samo še en sodelavec gor ali dol, ki ga bo v nekaj dneh sprejemala kot vse ostale.
Na vrata pisarne je narahlo potrkalo. Ni se odzvala, saj Jelka ve, da lahko vstopi. Še enkrat je potrkalo.
"Naprej!" je zaklicala. Odgovora ni bilo in vrata so ostala zaprta, potem pa je spet potrkalo. Hudiča, je pomislila sam pri sebi, a si ne zna odpreti vrat s kozarcem soka v roki?
"Saj bi lahko vstopili, Jelka," je začela in hitela odpirati, ko je pred njo rasel in rasel velikanski šopek rož.
"Prišel sem se opravičiti," se je zaslišalo izza orhideje na levi. Prepoznala je ta glas in srce ji je ponorelo!
"Opravičiti? Zakaj?" se je naredila hladno.
"Daj, no, a se lahko tikava? A te lahko peljem jahat? Nič drugega ne bi rad, samo rad bi te videl, kako pobožaš konja po grivi in se ti zraven zalesketajo oči ... Jutri?"
Želela si je, da ji ne bi bilo nerodno, da se ne bi počutila, kot najstnica, ki jo nekdo prvič povabi ven, a si ni mogla pomagati. Jeza se je razblinila, usta so se ji nehote razlezla v nasmešek, ko ga je prosečega zagledala med vrtnicami. Pokimala je.
"Prav, po službi."
"Pridem pote," ji je pomežiknil. "Boš zdaj vzela te rože ali jih moram pustiti pri tajnici, ki je že tako vsa besna name, ker sem jo zaklenil ven?"

Foto: Reuters