TRENDI

Sončni žarki so se prepletali z vejami dreves in grmičevjem, ki je tu in tam obdajalo prostrane travnike. Zrak je dišal po pomladi in brenčal od žuželk, ki so iskale svoj prostor pod soncem. Kobila, ki jo je jezdila, je bila potrpežljiva in mirna, čeprav je lahko zaslutila njeno živahnost, ki se je umaknila jezdecu brez kondicije. Poznala je svojo pot in jo samozavestno ubirala ob Aleševem konju, ki je resnici na ljubo na njem izgledal še bolj čudovit, kot je bilo to sploh mogoče.

Za hip sta postala in Aleš je zaklical: "Bova počivala malo naprej, ob potoku, prav?" Nasmehnil se ji je. Pokimala je in se mu nasmehnila nazaj. Grozno, je pomislila sama pri sebi, zaljubljam se v tipa, ki ima na čelu napisano, da mu ne gre zaupati, le kaj je z mano? A rekla ni nič. Glasek v njeni glavi jo je tiho in vztrajno vzpodbujal, in vedela je, da poti nazaj ni.

Ob potoku jo je čakalo presenečenje. Razprostrta odeja, lična košara za piknik, iz katere je molela steklenica vina. Zasmejala se je kot najstnica in čutila rdečico na svojih licih.

"Ti ni všeč presenečenje?" se je nekoliko zmedel.
"Ne, ne, sploh ne. Mislim, zelo mi je všeč. Smejim se, ker ..., se pač smejim. Ker se imam lepo," je pristavila sramežljivo in se zazrla nekam v pokrajino.
"Ah," si je vidno oddahnil. "Sem se že bal, da sem te s čim prestrašil. Nazdraviva?"
"Pa dajva," se je spet zahihitala. "Boš ti vozil nazaj?"
"Ne skrbi, če bo treba, te bom tudi nesel," ji je podal kozarec in se ji zazrl v oči. "Na naju," je zamrmral s hripavim glasom. "In na tvoje oči. Najlepše oči imaš, kar sem jih kdaj videl. Čisto, čisto resno mislim."
"No, ja ..." je sklonila pogled. Približal se ji je, da je lahko čutila njegov dih na svojem licu.
"Poglej me," je zašepetal

Še preden je dvignila glavo, jo je mehko poljubil. Ni se umaknila, prepuščala se je iskanju dotika, koži, ki se je naslanjala na njeno, prisluškovala utripu srca, ki je grozil, da bo razpočil telo. Če bi ji zjutraj kdo rekel, da se bo popoldne ljubila na kockasti odeji ob potoku, bi ga imela za norega.

Takšnega obnašanja sama pri sebi ni poznala, zdelo se ji je, da se ji počasi meša, da izgublja stik z realnostjo, bila je samo še neznosna strast, ki jo je uklenila v svoj objem.

Pozno popoldne sta odjezdila nazaj in se nenehno ustavljala, poljubljala, božala, se smejala in celo prepevala. Nobeden od njiju ni želel izgovoriti, kar sta oba vedela. Zgodilo se je veliko več kot samo bežen seks, ampak prihodnost je bila še daleč, vsaj do jutri lahko počaka.

Naslednjega dne je Martina prišla v službo kot prerojena. Žarela je. Lasje so se ji bleščali in oči svetile. Čeprav so vsi nekaj šepetali za njenikm hrbtom, se je odločila, da bo vse skupaj ignorirala. Če ji bo lepo, naj bo to samo njena stvar, če ji bo hudo, pa še toliko bolj.

Čakala je dvigalo in za pregradno steno zaslišala njej tako ljub in drag glas, ki se je z ironijo dvigoval in spuščal. "In to jo je pa čisto sesulo - piknik košara in šampanjec, mislim, stari, moral bi videti reakcijo. Ful ji je bilo všeč, tako zares je bila ganjena, da kar nisem vedel, kam naj se dam. Nisem imel izbire, kot da jo dam dol, hahaha. Skratka, daj mi 100 evrov, dobil sem stavo."

Obrnil se ji je želodec. Oči so se ji napolnile s solzami. Stava, je bila ona samo stava? Za piškavih 100 evrov? V pisarni je pustila solzam, da stečejo, bolela sta jo srce in duša.

Foto: iStockPhoto