Ljubezen na valovih – 1. del
Vonj po morju se je mešal z vonjem izpušnih plinov avtomobilov, ki so se še vedno vkrcavali v orjaški trebuh trajekta. Dora je slonela na ograji in zamišljeno zrla v bleščečo pločevino.
Hotela je, da bi čimprej izpluli in da bi ji veter razpihal misli. Želela si je, da bi jo njen ljubimec nežno objel prek ramen in jo poljubil, ona pa bi se v pričakovanju vsega, kar ju čaka, ljubeče stisnila k njemu. Namesto tega, je v senci nekaj metrov za njo na klopi sedel Darko in zaskrbljeno stegoval vrat zdaj proti kapitanovi kabini, zdaj proti nebu. Na debelo se je namazal s kremo za sončenje in se sinje svetlikal ter pri drugih vzbujal posmeh. Vendar ga to očitno ni vznemirjalo toliko kot dejstvo, da je odrezan od vseh svežih novic. Nenadoma je poskočil in se v dveh korakih znašel zraven Dore.
“Misliš, da bomo kmalu izpluli? Kaj misliš, da bo naredil kapitan?” je nestrpno zamencal in pomignil proti majhnemu belemu oblačku, ki je samotno krožil po nebu.
“Eee, ne vem, srček, ampak gotovo bomo hitro šli, kar usedi se nazaj, da te ne bo opeklo sonce ...”
“Tudi jaz mislim, da bi morali oditi, dokler vreme še drži,” je odkorakal nazaj proti klopi.
Zavzdihnila je in spet obrnila pogled navzdol. Vrata so zaprli in bilo je videti, kot da se nalahno že premikajo. V oči so ji silile solze, ki niso imele nobene veze z vetrom, ampak z občutkom, da bo še en dopust preživela z otrokom. No, skoraj. Darko se je v zadnjih letih tako spremenil, da ni več vedela, kaj naj stori. Iz simpatičnega fanta je odrasel v ambicioznega in hladnega moškega, nadvse previdnega in razumskega pri vsem, česar se je lotil. Imela sta resne načrte, da bi živela skupaj, dokler ni njemu umrl oče in je ostal sam z mamo.
Čeprav se v njunem odnosu ni nič spremenilo, se vseeno nista preselila skupaj in postala sta si tujca. Seks in ljubezen sta bila kot tehnični pregled, ki ga je bilo treba opraviti vsakih nekaj mesecev. Morda to doma niti ni bilo tako očitno, ker sta oba veliko delala in se niti nista veliko videla. Na dopustih pa je bilo Dori poponoma jasno, da se ne obnaša več kot njen partner, ampak kot njen otrok. Groza jo je bilo misli, da bi celo življenje preživela tako, a hkrati ni vedela, kako naj se iz tega izkoplje. Če nič drugega, je zagotovo vedela to, da je to njun zadnji skupni dopust.
Otok ju je kot vsako leto očaral. Sem sta hodila že od vsega začetka, a sta ga še vedno raziskovala, saj si je Darko za te stvari rad vzel toliko časa kot upokojenci in poskrbel, da se ni preveč utrudil. Vedno sta bivala v istem apartmaju s čudovitim pogledom na odprto morje, kjer sta za doplačilo dobila še zajtrk in kosilo. Pri tem je Darko vztrajal, saj je želel imeti v prehrani red. Že drugi dan zjutraj je Dora odločno spakirala svojo kopalno torbo.
“Na plažo grem do večera. Greš z mano?”
“Saj veš, da ne morem iti za ves dan, kaj pa kosilo? Kaj boš pa ti jedla?” jo je osuplo pogledal.
“Tam, kamor vozijo barčice, so tudi majhne, zelo prijetne gostilne, tam bom nekaj pojedla in do večerje bom nazaj.”
“A boš ves dan na soncu?” je bil skoraj zgrožen, ko je odhajala.
“Pa ti veš, da so na otokih borovci in da se vsak normalen človek pač vrže v vodo, ko mu je vroče?!” Zaloputnila je z vrati in odvihrala.
Mestna promenada ob morju je ob tej uri že zaživela. Povsod je bilo polno ljudi, ki so pili kavo, se vkrcavali na barke - taksije, s katerih so hrupno vabili privlačni šoferji, dokler niso eden za drugim napolnil svojega krova in odropotali proti božanskim plažam, posejanih na otočkih. Dora si je v mali trgovinici kupila malico, ker je veliko raje kot v katerikoli gostilni na morju ves dan jedla kruh s pašteto in paradižnikom. Skrita pregreha so bile tudi cigarete, ki jih je občasno z užitkom puhala, a Darko tega seveda ni vedel.
Skočila je na skoraj prepolno barko, ki je še isti hip odplula in izza sončnih očal radovedno opazovala potnike okoli sebe. V nekaj minutah jo je preplavil občutek popolne svobode in veselja, da je sama s sabo in se ji ni treba ozirati na nikogar. Odločila se je, da izstopi na zadnjem otoku in si poišče svojo sanjsko plažo. Ko so pristali, je iz ozadja barke pritekel visok in vitek mladenič, ki je skočil na pomol in potnikom pomagal na kopno. Podal ji je roko, jo malce bolj potegnil k sebi in ji zašepetal:
“Kje se boš pa ti sončila?”
“Ne povem, poišči me!” se je nemudoma spotaknila ob lastni predrznosti.
“Bom!” jo je prestregel in se ji nasmehnil. Od njega je zavel vonj po soli, vetru in soncu, ki ji je ovil nosnice in jo opomnil, da nevarnost še ni minila. Pravzaprav se sploh še ni začela.
