Ljubezen na valovih - 2. del
S pogledom je zaobjela zalivček, ki se je razprostiral pred njo. Voda se je turkizno bleščala in vabila vase, pihal je rahel vetrič in nikjer ni bilo žive duše.
Dora se je slekla do golega in se z užitkom vrgla v morje. Postala je lahka in gibčna kot delfin, medtem ko je plavala in se potapljala, bilo je rajsko, dokler ni na mali plaži zagledala postave, ki ji je mahala. Že stotič si je obljubila, da se bo odpravila k okulistu, in nejevoljno odplavala proti obali, misleč, da krili Darko. Nekaj metrov stran pa je opazila, da ji maha in se pri tem še smeji na vsa usta nihče drug kot čedni kapitan z njenega taksija.
- “Pridi, pridi, morska deklica!” jo je vabil. Madona, je pomislila, ne morem kar gola iz vode, ne morem!!
- “Pridi ti v vodo,” se je zasmejala in upala, da ne bo opazil, da ji je nerodno, v naslednjem hipu pa osupnila, ko se je začel slačiti.
- “Evo me!” je bil z enim elegantnim skokom v morje pri njej. Temni lasje so se mu lepili na obraz, medtem ko si je oblizoval slane ustnice. Bil je tako strašansko seksi, da bi skoraj pozabila plavati. “Vem za najlepšo plažo na svetu, če plavava še pet minut,” jo je pogledal z narejeno ravnodušnostjo. Ne da bi pomišljala, mu je pokimala, in odplavala za njim.
Zadihano sta obsedela na belem pesku in si ogledovala drug drugega, kot da ne bi bila ravnokar skupaj priplavala do sem. Na obrazih se jima je izrisovala mešanica strasti in poželenja, ki jima je vzela dar govora in pustila prostor govorici telesa. Val, ki je prihitel na obalo in se pomešal med njiju, ju je zdrznil, da sta se v naslednjem hipu oprijela drug drugega in se prisesala skupaj kot dve sestradani hobotnici. Ljubila sta se pod žgočim soncem v plitvini bele mivke, slana in žejna, nikoli do konca potešena. Slednjič sta se odvlekla v senco borovca in si utrgala nekaj minut spanca, preden sta se znova ljubila. Ko so se priplazile prve popoldanske sence, sta igraje odplavala nazaj in se z roko v roki odpravila nazaj. Na obronku borovega gozdička, od koder se je že videlo turiste, ki nestrpno čakajo na taksi, jo je objel.
- “Kaj delaš zvečer?”
Dora je v tistem hipu zgrmela z oblakov na tla in zagledala Darka.
- “Nnne vem,” je zajecljala. “Zmenjena sem s prijateljicami,” se je izmuznila.
- “Ah, okej, jaz bom zvečer zunaj, mogoče se pa srečamo. Če pa ne, se lepo imej,” jo je poljubil. “Šibam, se vidiva na barki” se je opravičujoče nasmehnil in odhitel.
Vožnjo nazaj je preživela poleg njega. Namesto njiju so govorili pogledi in drobni dotiki, ki so okoli njiju ustvarjali posebno ozračje. Bližje ko so bili otoku, bolj je bilo Dori težko. Ko je povrhu vsega na obali zagledala še Darka, kako jo čaka, ji je postalo neizmerno slabo. Kaj se mi dogaja, je pomislila prvič tisti dan.
