Zaslužene počitnice – 3. del

Skozi misli so ji poletele podobe včerajšnjega večera, oblitega z mesečino in rdečim vinom, ki se je pomešalo s poljubi. Robert je bil vse, kar si je do zdaj pod dobrim seksom samo predstavljala, znal je prisluhniti njenemu telesu, ne da bi storila karkoli, poznal je skrite kotičke njene kože, ki so vzdrhteli že ob njegovem vzdihljaju in jo polnili z vročico. Privila se je k njemu in zadremuckala.
Ko je spet odprla oči, je stal ob oknu in gledal na morje.
“Lepo bo in vroče,” je nazdravil k obzorju in se obrnil k Marti. “O, lepotička moja, si vstala? Si dobro spala?”
“Sem,” se je nasmehnila in si rahlo pomela oči. Zdelo se ji je, da pivska steklenica v njegovi roki ne more biti resnična. “Koliko je ura?”
“Pol dvanajstih, čas za kosilo,” je odpil požirek.
“A ti ne piješ kave?” ga je vprašala Marta in z glavo pokazala na pivo.
“Ne, sem kar direkten, veš, sploh če imam za sabo tako noč ...” je bil v naslednjem hipu že pri njej. Zavila se je v rjuho in naredila kujav obraz. Odložil je steklenico in jo začel poljubljati po nogah, jo grizljati od gležnjev do beder, da je skozi rjuho prodirala vročina njegove sape. Marta je omedlevala od užitka in pozabila na vse, kar je hotela reči.

Vrata je odprla počasi, kot da je tat. Bila je prepričana, da Jana še spi, konec koncev ni bila niti tri, ona pa pred četrto uro popoldne ne vstane. Vstopila je v kuhinjo in zagledala Jano, kako narejeno zavzeto bere žensko revijo.
“Oho, dobro jutro!” jo je pozdravila s sarkastičnim tonom in odvrgla revijo.
“Jutro! Amm, prespala sem pri Robertu,” je opravičljivo odzdravila Marta.
“Mater, lahko bi vsaj poslala sporočilo! Skrbelo me je, da veš!” je Jana skočila pokonci.
“Pa saj nisi moja mama, no! Če te je že tako skrbelo, bi me lahko tudi ti poklicala!”
“Saj sem te, pa si nedosegljiva!” je zavpila Jana.
“Jah, potem mi je pa zmanjkalo baterije, oprosti,” se je obrnila Marta, da bi odšla.
“Ej, a je bilo fino?” jo je z nagajivim tonom ustavila Jana.
“Ful,” se je zasmejala Marta. “Mislim, čisto noro, hudo! Nikoli še nisem takole spala z nekom, ampak je super.”
“Potem sta bila skupaj le za eno noč?” V glasu je bilo čutiti nejevero.
“No, ne vem ... Tudi če, meni je prav. Ne vem, kaj bi ti rekla, ampak ... Mogoče res veliko pije, vsekakor preveč, da bi jaz pomislila na kaj resnega z njim, mi je pa zelo lepo z njim,” je z nepričakovano žalostjo v glasu dodala Marta.

“No, ko bova na zasluženih počitnicah, ga boš mimogrede pozabila. V Španiji bo toliko vročih tipčkov, da se nama bo mešalo!” Zaplesala je po kuhinji. “In samo naju čakajo, tralala!”
“Lahko tebi,” je zavzdihnila Marta in odrinila žalostne občutke.

Naslednja dva tedna sta se odvrtela hitreje kot na vrtiljaku. Marta je uživala z Robertom, čeprav jo je vsak dan bolj preganjala misel na to, da bo kmalu zelo daleč stran od njega. Nekje na dnu duše si je morala priznati, da jo je tega kar malo strah, a hkrati je vedela, da se stvari v nobenem primeru ne morejo nadaljevati tako. Sicer pa je imela Jano, na katero je lahko računala, da ji bo s svojo zdravo pametjo prala možgane in ji tako morda celo sprala Roberta iz glave. Lepo je imeti tako prijateljico, je še pomislila Marta, in se odpravila v skladišče, da bi preštela pijačo, ki jo bo treba naročiti. Bila je že skoraj tam, ko je izza zavese, ki je predstavljala improvizirano garderobo, zaslišala pridušeno stokanje in vzdihljaje. Spreletel jo je srh, takoj zatem pa še sram. Res ni mislila vohuniti, ampak roko lahko da v ogenj, da ti strastni glasovi pripadajo Jani in Mikcu.