Zaslužene počitnice - 4. del

Upala je, da ne bo prišlo do tega, saj se ni želela spuščati v razprave o njuni prihodnosti.
“Vrnila se bom, ampak ... Ne vem, če sem lahko s tabo, Robert ...” je zavzdihnila in naletela na ranjen pogled. “Ti preveč ... preprosto nimaš takšnega življenjskega stila kot ...”
“Hočeš reči, da preveč pijem?” jo je naravnost prekinil.
“No ... ja.”
“Da sem pijanec?”
“Ne, ne.”
“Luzer, s katerim nimaš kaj početi, a ne?” je postajal jezen.
“Sploh ne! Rekla sem samo, da preveč piješ, kar je dejstvo. Kdaj si nazadnje preživel večer brez piva?”
“V rit se zaleti!” je zabrusil in oddirjal.
Marto so polile solze. Besna je bila nanj in nase, ker se je v tistem hipu zavedla, da je brezupno zaljubljena vanj. Domov se je priklatila objokana in našla Jano v precej podobnem stanju. Planili sta si v objem in se dolgo časa samo stiskali, preden sta začeli govoriti. Jana je priznala, da je že nekaj tednov z Mikcem, in skrušeno dodala, da jo je bilo preveč sram, ker ji je prej težila zaradi Robertovega popivanja – Mikec pač ni bil nikakršen zgled.
“Trapa, lahko bi mi povedala!” se je smejala Marta. “Ampak, oprosti, a si zaljubljena, mislim, zares zaljubljena?”
“Ne vem, tako kul se mi je zdel, dokler se ni prejle začel sliniti po eni mladoletni frajli, ki je bila popolnoma iz sebe, da jo je sploh opazil. Kako je pa ne bi, če je imela joške kot Natalija Verboten, halo??”

“Prasec!” je zarobantila Marta. “Veš, kaj, spili bova tisto vodko, ki jo imava, in to je to!”
“To je to!” se ji je z vzklikom navdušenja pridružila Jana.
Začeli sta trkati z neusmiljenim tempom in v dobri uri še komaj stali na nogah.
“Povem ti,” je nenadoma zaneslo Jano kvišku, “da me ta kreten ne bo več videl! Povem ti, da grem zdajle spakirat in potem greva v Španijo! Direktnegaaa!”
“Jaaa!” je veselje delila Marta. “Greva, takoj greva, hik, še enega za na pot, pridi, greva!”
“Okej, potem pa spakirajva!” se je strinjala Jana.
V pičle pol ure sta imeli zloženo vso prtljago. Nenadoma je prešinilo Marto.
“Jana, kaj pa denar, plača? Kako bova pa prišli do tega?”
“Ne skrbi,” se je zarežala. “Mikec mi je pokazal, kje ga ima, pridi, greva, dovolj imam te scene!”
Skozi stranska vrata sta brez težav prišli v prostore, kjer je imel Mikec svojo pisarno in si vzeli, kolikor jima je pripadalo. Pošteno, nič več, nič manj. Tako sta dali odpoved in naslednji dan sedeli na letalu za Španijo, do konca zmačkani, ampak olajšani in razburjeni nad avanturami, ki so si sledile kot na vrtiljaku. Mesec dni je minil prehitro, nekateri spomini so bili še vedno tako živi, da so vzbujali skomine, vsaj Marti. Jana sploh ni več mislila na Mikca, je pa dobro razumela Martino tiho bolečino, čeprav o tem skorajda nista spregovorili. Tudi če je sama načela to temo, je Marta pogovor obrnila v drugo smer.

Meseci po vrnitvi so si bili najprej podobni kot jajce jajcu, jesen je bila turobna in nič kaj radodarna z romantičnimi presenečenji. Marta si je našla službo na tržnem oddelku nekega hitro rastočega podjetja, Jana se je preizkušala kot novinarka na televiziji, časa za brezskrbna druženja je bilo vedno manj. Povsem nepričakovano so Marti ponudili napredovanje na pomembno delovno mesto, ki je poleg odlične plače in karierne stopničke pomenilo tudi selitev. Točno v tisti kraj, kjer je poleti delala in se zaljubila v Roberta.
“Moraš iti, to je usoda!” je bila prepričana Jana. “To je odlična priložnost zate, super denar, midve se bova pa že nekako videli. In seveda boš srečala Roberta, saj ga lahko tudi sama pokličeš, pač narediš prvi korak, če se ti to zdi prav.”
Kot vedno, ko sta ostali brez besed, sta se objeli. Marta je v sebi že vedela, da bo ponudbo sprejela. Kljub vsemu pa tudi potem ni imela dovolj poguma, da bi poklicala Roberta. Ob misli nanj se ji je naredil cmok v grlu, tako ga je pogrešala. Če bi vedela, da bo vanj trčila v manj kot mesecu dni in da ju bodo predstavili kot sodelavca na področju tržnih strategij, bi verjetno samo sebe razglasila za neprištevno. Smehljal se je, kot da je zagledal angela in sama je nerodno zardevala – komaj sta prikrila zadrego. Po koncu sestanka sta se skoraj molče in zarotniško odpravila na sprehod. Samodejno sta zavila proti morju in se tiho nasmihala drug drugemu. Ustavil je korak in jo počasi prijel za roke.

“Strašno mi je žal, da sem se tako obnašal, oprosti, res. Prav si imela, res sem preveč pil, pa saj sem vedel, samo si nisem hotel priznati, ker mi pravzaprav še nič ni šlo narobe. Bal sem se, da te bom izgubil, in itak sem te, ampak ... Hotel sem reči, da od tistega dne ne pijem več. Precej sem spremenil svoj življenjski stil, kot si takrat rekla, hodim na neko skupino, delam in tako. Saj sem te hotel vsak dan poklicati, ampak sem hotel, da prej mine nekaj časa, da mi boš spet kaj verjela.” Videlo se je, da je dolgo pripravljal svoje besede. Marti so se zasolzile oči, z neznosno nežnostjo in hrepenenjem sta se stisnila drug k drugemu in se poljubila. Preplavila jo je nora sreča, usodni občutek, da je vse prav in da je vse mogoče. Ta ljubezen si zasluži še eno priložnost, takšno, kot je še ni imela. Še močneje se je privila k Robertu in mu zašepetala na uho: “Vse je v redu, ljubim te. Greva naprej.”

Konec