Žalovanje in kako si pomagati, ko žalujemo

Kako se soočiti z žalovanjem? Kako odžalovati in se ponovno vrniti v normalen tok življenja?

Kaj je žalovanje? Žalovanje bi lahko opisali kot »globoko žalost«, ki prizadene vse vidike posameznikovega življenja (psihični, telesni, odnosni). Žalost vsak posameznik doživlja in izraža na svoj edinstven način, kakšen bo odziv, pa je odvisno tudi od narave izgube (smrt ljubljene osebe, končanje pomembnega odnosa, izguba službe ...), značaja posameznika in njegovih naučenih strategij spoprijemanja s stresnimi situacijami, izkušenj, ki jih ima nekdo z žalovanjem, ter podporo, ki jo posamezniku nudi okolica. V obdobju žalovanja se posameznik pogosto počuti otopelega, praznega, osamljenega, ima težave s spanjem, prehranjevanjem, padcem življenjske energije – pomembno je vedeti, da gre za normalno reakcijo posameznika na hud stresni dogodek, ki jo lahko, če se z njo soočimo, premagamo.

Potek žalovanja Priznana ameriška psihoterapevtka Elizabeth Kubler Ross je večji del svoje kariere posvetila raziskovanju razmišljanj in občutkov umirajočih in njihovih svojcev. Njena opažanja lahko preberete tudi v katerem od njenih del. Po letih izkušenj je zaključila, da je žalovanje proces, ki teče skozi določene faze.

Poznavanje procesa žalovanja lahko posamezniku pomaga, da lažje izrazi svoje občutke. Faze si ne sledijo nujno v standardnem zaporedju, posameznik tudi ne doživi nujno vsake izmed njih. Ni običajnega žalovanja ali običajnega odgovora posameznika na izgubo, žalovanje je tako kot življenje unikatno pri vsakem posamezniku.

Zanikanje.V situaciji, ko slišimo slabo novico, je najbolj pogosta reakcija otopelost ali šok. Obrambni mehanizem zanikanja nam pomaga omiliti bolečo situacijo (»To bo pomota ... To se meni ne more zgoditi ... Nemogoče, zamenjali ste podatke!«).

Jeza. Postanemo jezni na tistega, ki nam je povedal novico, na zdravnike, na boga in celo na osebo, ki smo jo izgubili. Razumljivo je, da se v takih situacijah pojavijo močni občutki jeze. Na ta način želimo izvedeti, zakaj se je neprijeten dogodek zgodil, ali obstaja možnost, da bi ga lahko preprečili, kdo je kriv. Jezo lahko usmerimo na zunanji svet ali pa vase.

Pogajanje. Poskušamo se pogoditi z drugimi, s sabo, z bogom, naj nam da še eno priložnost. Sebe in druge prepričujemo, da bi se lahko stvari spremenile, če bi ravnali drugače (prenehali s kakšno slabo razvado, se opravičili, več časa preživeli z osebo, ki smo jo izgubili, ipd.). Magičnim pričakovanjem navkljub se začnemo zavedati bolečega dejstva, da se ne moremo vrniti v preteklost ter da stvari ne bodo nikoli več takšne, kot so bile.

Žalost in nemoč. Ob spoznanju, da je izguba resnična, občutimo obžalovanje. Polni smo obtožb in občutkov krivde, zakaj še živimo in uživamo življenje, medtem ko naše ljubljene osebe ni več. Intenzivni občutki žalosti nas pogosto tako izčrpajo, da nimamo energije za druge, sicer običajne dnevne aktivnosti (delo, gospodinjstvo, sprostitev, ...). Včasih svojo situacijo doživimo tako brezizhodno, da razmišljamo celo o samomoru.

Sprijaznjenje in ozdravitev. Čas sam po sebi ne zmanjša intenzitete naših neprijetnih čustev. Najverjetneje bomo vedno obžalovali, da ne moremo več deliti življenja z ljubljeno osebo. Namen žalovanja ni izbrisati našo bolečino in izgubo, ampak je reorganizacija življenja, preusmeritev življenjske energije na druga življenjska področja. Če smo pripravljeni sprejeti novonastalo situacijo, jo videti kot nespremenljivo dejstvo in se soočiti z neprijetnimi čustvi, bo izguba ostala kot izkušnja in ne kot osrednja točka našega življenja.

So občutki neznosne bolečine v procesu žalovanja običajni? Intenzivna boleča čustva so v procesu žalovanja običajna in prej podpirajo kot zavirajo ozdravitev. Občutki bolečine se kažejo tudi v delovanju našega telesa – lahko čutimo pekočo bolečino po telesu, lovimo sapo, doživimo panični napad. Tovrstni občutki se lahko vrnejo, ko že odžalujemo. Pogosto se ponovijo, ko se bližajo obletnice rojstva, smrti, poroke ali kadar smo slabe volje ipd.

Če si ne dovolimo doživeti bolečine, izgubljamo pomembno življenjsko izkušnjo, ki nam lahko pomaga pri spoprijemanju s podobnimi težavami v prihodnosti.

Zakaj je samomor ena najtežjih vrst izgube? Samomor je ponavadi posledica nepremagljivih občutkov osamljenosti, nevrednosti, nemoči, brezupa in depresije. Posameznik se zateče k samomoru kot k rešitvi svoje situacije takrat, ko njegova bolečina preseže njegovo moč in sposobnost, da bi se soočil z nastalo situacijo.

Samomor bližnjega v nas vzbuja veliko bolečih vprašanj, strahov in dvomov. Kulturološke in religiozne interpretacije v preteklosti so veliko pripomogle k stigmatizaciji samomora. Spoznanje, da naša ljubezen do bližnjega ni bila dovolj, da bi ga obvarovali pred samomorom, in strah, da bi nas obsojala okolica, lahko v nas vzpodbudita občutke sramu in neskončno obtožb. Če ste ali boste doživeli tako neprijetno izkušnjo, vam mogoče lahko pomaga kateri od naslednjih predlogov: - Oprite in pogovorite se z osebo, ki ne obsoja vaše situacije. - Namesto da ste zaskrbljeni zaradi stigme o samomoru, svoje moči raje usmerite v lastno ozdravitev in preživetje. - Pomembno je, da se soočite z besedo samomor ne glede na to, kako težko vam je. Vzdrževanje skrivnosti o vzroku smrti vas lahko izolira od družine in prijateljev, ki vam želijo pomagati, in tudi onemogoči, da bi s prijetnimi občutki govorili o ljubljeni osebi.

Kako si lahko pomagate, ko žalujete za izgubo ljubljene osebe? Eden ključnih elementov zdravega žalovanja je, da dovolite svojim neprijetnim čustvom priti na površje. Da čustva potlačimo in se ne menimo za njih, tudi v daljšem časovnem obdobju ne prinese izboljšanja, temveč nasproten učinek, ki lahko vodi v zlorabo zdravil, alkohola in drog.

Izrazite svoje misli -Govorite. Zaslužite si, da spregovorite o svoji boleči izkušnji. Če je sogovorniku neprijetno, mu skušajte razložiti, da vam govorjenje o tej temi pomaga pri ozdravitvi. - Pišite. Lahko pišete dnevnik, nekaterim pomaga tudi, da umrlemu napišejo pismo o tem, kako se počutijo, ali da mu sporočijo, kar so mu kdaj želeli, pa ni bilo priložnosti. Pomagajo vam lahko tudi vprašanja, ki si jih zastavite glede vašega bodočega življenja, na primer, kako bi ga preživeli, če bi imeli pred sabo samo teden, mesec dni življenja. Bodite kar se da iskreni. -Ustvarjajte. V spomin na ljubljeno osebo lahko oblikujete nov album, naslikate sliko ... Skozi ustvarjanje bodo mogoče določena čustva postala jasnejša ali pa se bodo razkrila še kakšna, doslej nepoznana, s katerimi se boste morali ravno tako soočiti. -Spominjajte se. Spomnite se prijetnih dogodkov z ljubljeno osebo. Katere njene lastnosti ste cenili? V čast ljubljeni osebi naredite kaj, kar ji je v življenju veliko pomenilo (za nekoga, ki je oboževal naravo, lahko posadite drevo; če se je zavzemal za pravice otrok, skušajte narediti kaj, kar bi bilo v skladu z njegovimi prizadevanji ...).

Poskrbite za svoje telo - Naspite se. Spočito telo bo pripomoglo tudi k hitrejšemu čustvenemu okrevanju. - Izogibajte se zdravilom. Kljub veliki želji po alkoholu ali zdravilih, ki bi vam pomagala pri lajšanju vaše bolečine, poskušajte tovrstno »pomoč« čim manj izrabljati, saj vam bo uživanje substanc dolgoročno naprtilo nove težave. -Redno telovadite. Če imate vsaj malo energije, se predvsem zjutraj potrudite razgibati svoje telo (nekaj raztegovalnih vaj, kratek sprehod ...). Jutranja telesna aktivnost bo v vas okrepila razlog, zakaj je vredno vstati iz postelje. Omislite si aktivnosti, ki jih imate radi. -Zdravo in redno se prehranjujte. Čeprav v takih situacijah redko občutite lakoto, bodite pozorni, kaj jeste. Vzemite si čas, jejte sede, izogibajte se hitri prehrani. Ustrezen način prehranjevanja bo blagodejno vplival na vaše počutje. Negujte pozitivna čustva -Vzemite si čas za zabavo. Ste želeli prebrati določeno knjigo ali pogledati priljubljeni film? Uživate v savnanju, kopelih, masažah ali ob ogledu športnih tekem, obisku gledališča, ...? Med žalovanjem je pravi trenutek, da storite nekaj, kar imate radi. -Odpustite. Smrt bližnjega pomeni tudi izgubo priložnosti za pogovor z njim. Morda so ostale zamere, ki jih ljubljeni osebi niste odpustili ali ste sami izrekli kaj, kar sedaj obžalujete. Poskušajte se sprijazniti, da preteklosti ne morete spremeniti, lahko pa v bodoče v odnosu z drugimi ravnate drugače. -Planirajte vnaprej. Posebej občutljiva so obdobja, ko se bliža pomembno časovno obeležje, ki vas veže na ljubljeno osebo (obletnice, rojstni dan, ...). Lažje se boste soočili s tovrstnimi dogodki, če se boste nanje pripravili. Pogovarjajte se z drugimi, najdite vam prijeten način, kako boste obleležili spomin na vašega bližnjega.

Sprejmite podporo drugih Ljudje so v takih trenutkih pogosto pripravljeni pomagati, vendar pogosto ne vedo, kako. Nič ni narobe s tem, če jim poveste, kako vam lahko najbolje pomagajo. Sprejmite tisto obliko pomoči, za katero menite, da vam pomaga (npr. če vam pomaga, da vas nekdo posluša, ko govorite o svoji izkušnji, si izberite osebo, ki vas je pripravljena poslušati). Podpora okolice je pomembna v procesu žalovanja. Ljudje smo socialna bitja, zavedanje, da nas nekdo razume, nam olajša bolečino. V pomoč je lahko tudi vključitev v samopomočno skupino, kjer nam lahko izkušnje drugih pomagajo razumeti lastno trpljenje.

Čeprav je za proces žalovanja običajen padec življenjske energije, jo tisto nekaj izkoristite vam v prid. Če razmišljate, da ni pomoči, ne nasveta, ki bi vam pomagal pri izboljšanju vašega počutja, si že v naprej zapirate možnosti za ozdravitev. Vzemite katerega od predlogov zgolj kot poskus. Saj nič ne izgubite, če poskusite, kajne? Pomnite, da enkrat ni nobenkrat, poskusite nekajkrat, morda vam postane celo všeč.