Glenn Close si je letos prislužila že šesto nominacijo za oskarja – tokrat za portret Alberta Nobbsa, umirjenega strežnika, ki na Irskem konec 19. stoletja služi v premožni hiši, kjer mora ves čas prikrivati, da je ženska. Igralka, ki bi lahko svojo vlogo upodobila na precej klišejski način, v katerem bi pretiravala z zaigrano možatostjo, je Nobbsa interpretirala kot tiho, mirno, in morda na videz brezspolno osebo. Kot nekoga, ki ima ogromno skrivnost …

Njen lik moškega igra tako dolgo, da izgubi svojo prvotno identiteto. Ko se nazadnje odloči stopiti iz lastne sence in si ustvariti samostojno življenje s prikupno služkinjo Helen (Mia Wasikowska), se znajde ujet v dolgoletnih spletkah lastnih laži in pretvarjanja. Ko poskuša najti izhod iz čustvene zmede, pa njegov obstoj ogrozijo maščevalni ljudje in nerazumevajoča družba.

Glenn Close je s svojo vlogo Alberta Nobbsa le ena v vrsti igralk, ki so se v najrazličnejših zvrsteh filmov tako ali drugače prelevile v moške. Spodaj si lahko preberete, zakaj in v koga so se preoblikovale nekatere od njih.

Cate Blachett (Bob Dylan: Sedem obrazov, 2007)

Pred nekaj leti se je režiser Todd Hyness lotil nenavadne biografske drame, ki je ljubiteljem Boba Dylana ponudila nekonvencionalno popotovanje skozi različna življenjska obdobja legendarnega glasbenika. Sedem obrazov kompleksne legende folk glasbe je upodobilo šest različnih igralcev, med drugim tudi Cate Blanchett. Še več; nemalo kritikov je njeno interpretacijo Dylana več kot pohvalilo.

"Njena izvedba je čudež, in to ne samo zato, ker trzajočega, z amfetamini podžganega Dylana v letih 1965 in 1966 upodablja z vznemirljivo točnostjo," je za The Chronicle of Higher Education zapisal Anthony DeCurtis. "Izbira ženske za to vlogo razkriva malokrat prikazano dimenzijo ostrega, zbadljivega Dylana tega obdobja. Vsako Dylanovo živčnost in posmeh uprizori s popolnostjo, njena prosojna koža, drobni prsti in telo ter proseče oči pa nakazujejo na prej nevidno ranljivost in strah, ki sta podžigala Dylanovo jezo. Težko si je predstavljati, da bi lahko katerikoli moški, ali pa tudi manj talentirana ženska, tej vlogi vdihnila toliko bogatih plasti."

Hilary Swank (Fantje ne jočejo, 1999)

Neodvisna romantična drama Kimberly Peirce, osnovana na resničnih dogodkih, pripoveduje o Brandonu Teeni, ki je biološko sicer ženska, a se sam prepoznava kot moški. Počasi začne spletati romantično vez z mladenko Lano (Chloë Sevigny), a jo na koncu zaradi nestrpnosti drugih skupi do smrti. Potem ko izvejo, da je biološko ženska, ga namreč pretepejo moški kolegi.

Kritiki so dramo vzljubili, nekateri so jo označili celo za najboljši film tistega leta, delo Hilary Swank pa označili za odlično posvetilo tragičnemu življenju Brandona Teene. Njena igra je obveljala za eno najboljših v zadnjih letih – še več; zanjo si je prislužila svojega prvega oskarja.

Katherine Hepburn (Sylvia Scarlett, 1935)

V tridesetih je George Cukor režiral adaptacijo romana Comptona MacKenzieja, The Early Life and Adventures of Sylvia Scarlett‎, a je romantična drama med kritiki doživela precejšen neuspeh. V njej je Katherine Hepburn upodobila naslovno junakinjo, ki se kot prevarantka preobleče v moškega zato, da bi ušla policiji.

Gre za prvi film, v katerem je igralka sodelovala s Caryjem Grantom. Ta je bil takrat kolega z vplivnim teksaškim inovatorjem in industrijalcem Howardom Hughesom – Hughes se je, da bi pozdravil Granta, oglasil celo na snemanju, a je v resnici želel spoznati Katherine. Njuno prvo srečanje sicer uprizori tudi Scorsesejev Letalec iz leta 2004.

Barbra Streisand (Yentl, 1983)

V začetku osemdesetih je Barbra Streisand z glasbeno dramo Yentl postala prva ženska, ki si je prislužila zlati globus za najboljšo režijo. V filmu, osnovanem na istoimenski gledališki igri, je sama prevzela tudi glavno vlogo – upodobila je Yentl, judovsko dekle na Poljskem, ki se je po smrti svojega očeta začela oblačiti v moškega, vse zato, da bi se lahko izobraževala v svoji veri.

V časopisu Film Quarterly sta Allison Fernley in Paula Maloof Barbro Streisand pohvalili zaradi njenega odmika od tistega, kar je za ta žanr pričakovati. Yentl sta označili za močno žensko in zato potencialno feministično vzornico, ki v svetu, kjer romanco vodijo moški, ni le njihova spremljevalka. Dodajata, da velik pomen nosi tudi konec filma, saj se ta ne konča s pričakovano pomiritvijo heteroseksualne zveze med Yentl in Avigdorjem, s tem pa občinstvo spodbuja k resnejšemu razmišljanju o družbenih konvencijah.

Julie Andrews (Victor Victoria, 1982)

V predelavi nemškega filma iz leta 1933 se je Julie Andrews prelevila v Victorio Grant, Britanko, ki si v tridesetih letih 20. stoletja v Parizu skuša zgraditi pevsko kariero. Ker ne more dobiti službe, si ne more več privoščiti niti hrane in strehe nad glavo. Spozna gejevskega kabaret pevca Toddyja, ki se ponudi, da ji pomaga – postane njen menedžer in ji predlaga, naj se pretvarja, da je moški, ki na odru oponaša ženske. Njenemu novemu alter egu zgradita celotno identiteto: je poljski grof Victor Grazinski, Toddyjev nekdanji ljubimec, ki ga je družina razdedinila, potem ko je ugotovila, da je gej.

Na Rotten Tomatoes, agregatorju recenzij filmskih kritikov, film drži visoko povprečje: 96 odstotkov. V splošnem velja tudi soglasje, da film vodi odlična igra glavne igralke ter da je muzikal režiserja Blaka Edwardsa bistroumno, komično in zabavno filmsko delo, ki obenem prestopa začrtane meje spola.

Preberite še:

Hilary Swank: Telo je stroj

Igralka, ki je znana po svoji športni postavi, se ne boji fizične preobrazbe, ki jo zahtevajo različne vloge. Izbor njenih filmov si lahko ogledate tudi v videoteki na SiOL TV!

Top 10 družinskih filmov

V DKino na SiOL TV se je uvrstila družinska komedija Mali Nikec, ki smo jo pozdravili z lestvico na Rotten Tomatoes najbolje ocenjenih družinskih filmov.

Legendarni gangsterski filmi

V DKino na SiOL TV se je pred kratkim uvrstila Scorsesejeva mojstrovina Kazino, zato smo ob tej priložnosti odpotovali v zgodovino nepozabnih mafijskih filmov.