Euro 2024
Spotkast
Ponedeljek, 29. 4. 2024, 22.06
1 teden, 6 dni
Siolov podkast
Sašo Udovič po razpadu Jugoslavije pisal slovensko pravljico #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,36
Predstavlja enega bolj karizmatičnih obrazov slovenskega nogometa. Kot mladenič si je utiral pot v nekdanji Jugoslaviji, vojna mu je prekrižala načrte v Splitu, nato pa se je vrnil v domovino, končno oblekel dres Olimpije in postopno zablestel v polnem sijaju. Klubsko se je razcvetel v tujini, s slovito Katančevo zlato generacijo pa ustvarjal čudeže in neverjetne rekorde, o katerih se je z veseljem razgovoril v Spotkastu. Dobrodošli na druženje s Sašom Udovičem.
Legendarni slovenski nogometaš, rojen Ljubljančan in strelec številnih nepozabnih zadetkov, šteje 55 pomladi. V življenju je doživel marsikaj, spomini na mladost so denimo povezani z nekdanjo skupno domovino Jugoslavijo. "Takrat so bili popolnoma drugačni časi. Nekatere zadeve so bile vrhunske, nekatere tudi ne, konec koncev je ta država (bivša Jugoslavija, op. p.) tudi razpadla, kar se tiče športa, pa je imela urejen sistem in eno najmočnejših nogometnih lig v Evropi," se je Sašo Udovič, eden od junakov zlate Katančeve generacije, s katero se je pred četrt stoletja senzacionalno uvrstil na evropsko prvenstvo, v Spotkastu spominjal obdobja, ko je kot najstnik vstopal v nogometni svet. "V Jugoslaviji je bila zdrava hierarhija. Danes se mi zdi, da je, vsaj v mlajših kategorijah, več entuziazma pri starših kot pa otrocih samih. V Jugoslaviji pa je bilo poskrbljeno za mlade in stare."
V vojsko šel na pol razvajen, nazaj prišel drugače misleč
Čeprav je bila njegova mama učiteljica na osnovni šoli dr. Vito Kraigher, ta pa leži v neposredni bližini bežigrajskega stadiona in Olimpije, je po spletu okoliščin začel trenirati v Šiški pri NK Ljubljana. Ob zvokih vlakov je postal "železničar", nato v dresu viške Svobode prvi strelec slovenske lige, ko pa je zaigral za amatersko reprezentanco Slovenije v Izoli, so ga opazili ogledniki splitskega Hajduka. Po služenju vojaškega roka, uniformo JNA je nosil v Karlovcu, se je zares preselil v Dalmacijo.
Sašo Udovič je za slovensko nogometno reprezentanco odigral 42 tekem in dosegel 16 zadetkov.
"V jugoslovansko vojsko sem šel na pol razvajen, nazaj pa prišel drugače misleč. To je bila dobra šola življenja. Začel sem spoštovati hierarhijo. Tudi na grd in ne najlepši način," gleda pozitivno na obdobje, ki ga je v nekdanji državi preživel v vojski. Vsaj kar se tiče zrelosti in odraščanja.
Pred stadionom jih je čakalo nekaj tisoč razjarjenih Dalmatincev
Pri Hajduku ga je pričakala štiriletna pogodba in številni imenitni soigralci. Alen Bokšić, Robert Jarni, Igor Štimac, Slaven Bilić in še kdo so pozneje proslavili hrvaški nogomet in postali zvezdniki svetovnega kova. "Hajduk je strast, način življenja v Dalmaciji. Prav to je prekletstvo in dobra stvar tega kluba," na svetu, čeprav je igral nogomet v številnih državah, ni srečal večje pripadnosti in emotivnosti navijačev. Spominja se tudi neprijetnih dogodkov, ko jih je denimo po porazu s Slobodo pred stadionom čakalo nekaj tisoč razjarjenih navijačev. "Tistih pravih kršnih Dalmatincev, Torcidašev," se Udovič spominja, kako so takrat nogometaši raje prespali na stadionu.
Do Olimpije je prišel preko dalmatinskega obvoza.
V Splitu je tudi prvič začutil, kako bi lahko v rajnki Jugoslaviji počilo. "Po treningu smo kosili na stadionu, pa so se iz vojne luke Lora zaslišali streli. Bilo je mučno stanje, strah nas je bilo, krhati so se začeli odnosi v slačilnici, čutila se je negativna energija, saj nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo." Kmalu za tem se je zares začela vojna. Liga je razpadla, on pa se je vrnil domov.
Začelo se je s porodnimi krči, popolno improvizacijo
Sašo Udovič je na krstni tekmi za reprezentanco proti Estoniji dosegel prvi zadetek že po 14 minutah.
Do Olimpije, za katero navija še danes, je torej naredil ogromen dalmatinski obvoz, nato pa z ekipo, ki je izstopala v slovenskih okvirjih, beležil visoke zmage. Tudi "vaterpolskih" 12:0 nad Jadran Lamo. Najbolj razkošna strelska forma ga je spremljala pri Slovanu, nato pa se je odpravil v tujino.
Kmalu je napočil trenutek, da obleče dres slovenske reprezentance, ki se je podajala v neznano, saj je postala polnopravna članica Uefe in Fife. "Začelo se je s porodnimi krči, popolno improvizacijo," se spominja, kako je Džoni Novak, ki je bil takrat eden manjših igralcev, dobil trenerko XL in moral vihati rokave. Tako se je začelo, a je slovenska nogometna zgodba, Udovič je za prvi zadetek na krstni tekmi z Estonijo v Šiški (2:0) potreboval zgolj 14 minut, iz leta v leto napredovala. Zlasti po odmevnem remiju (1:1) proti Italiji, takratnim svetovnim podprvakom.
Bilo je jeseni 1994 v Mariboru, za Slovenijo pa je zgodovinski prvi zadetek v kvalifikacijah za Euro 1996 dosegel prav Udovič. "Takrat smo se bali sami sebe, kaj šele Italijanov. Nismo vedeli, kje smo. Bali smo se, ali nas bodo gledalci še spodbujali, če bomo zaostajali z 0:5," so v dvoboj z Azzurri vstopali kot popolni avtsajderji, nato pa bi morali, če bi bilo zadoščeno pravici, saj sodniki niso priznali gola Darku Milaniču, celo premagati Italijane.
Neverjeten strelski rekord, nato je v Kijevu sledila snežna pravljica
To je bil v uvod v nora leta, ki so sledila. Začenši z neverjetnim rekordom, ki ga je postavil na prijateljski tekmi proti Islandiji, ko je dosegel kar pet zadetkov. O tem so poročali tudi zahodni mediji, prejel je tudi plaketo takratnega predsednika Fife Josepha Blatterja.
Z Mladenom Rudonjo sta sestavlja nepozabno zlato Katančevo generacijo, ki je presenetila Evropo s prebojem na Euro 2000.
A najraje se spominja ukrajinske čarobne snežne pravljice, ko se je Slovenija leta 1999 prvič uvrstila na veliko tekmovanje. "Še zdaj mi gredo dlake pokonci. Ko se spomnim na kijevsko tekmo in pa sprejem navijačev na Brniku. Ni ga denarja, ni je valute, ki lahko kupi te občutke. Prvič se zgodi samo enkrat. Nihče, tudi mi nismo verjeli, da smo tega sposobni, potem pa vsa nenormalna evforija." Iz mladeniča, ki je po razpadu Jugoslavije iskal svojo priložnost v samostojni Sloveniji, državi brez večje nogometne tradicije, je zrasel v enega najboljših napadalcev na tem delu Evrope. Nanj si se lahko zanesel.
Ko so utišali Francoze, se niso bali več nikogar
Znal je tresti mrežo največjim. Tako jo je zagodel tudi Francozom na St. Dennisu, na tisti znameniti tekmi, ko je Slovenija nepričakovano hitro povedla z 2:0 in utišala 80 tisoč Francozov! "Po tej tekmi (Francozi so nato po zadetku v izdihljajih srečanja zmagali s 3:2, op. p.) se nismo bali več nikogar. Srečko Katanec je bil idejni vodja tiste reprezentance, naš producent, Zlatko Zahović pa glavni igralec. Brez obeh tega ne bi zmogli," ostaja prepričan, da je nekdanji selektor Srečko Katanec najbolj zaslužen, da so igralci, s katerimi je rasel skupaj več kot deset let, začeli verjeti v največje podvige.
Slovenska nogometna reprezentanca je pred začetkom EP 2000 odigrala še prijateljsko tekmo s Francijo. Vodila je že z 2:0, a so nato galski petelini preobrnili rezultat v končnih 3:2.
In ni manjkalo veliko, pa bi dosegli še enega, ko so v uvodni tekmi na Euro 2000 proti ZR Jugoslaviji v Charleroiju vodili že s 3:0. Po zaslugi Udoviča, ki se je poslužil trika in spravil ob živce žal danes že pokojnega srbskega velikana Sinišo Mihajlovića, so imeli tudi igralca več. A ni se izšlo do konca. Srbi in Črnogorci so izenačili na 3:3.
Sledila je slovenska navijaška rapsodija v Amsterdamu, ko je že pomislil, da sanja, ko se je z avtobusom peljal proti stadionu. "Vse je bilo polno navijačev v zeleno-belem. Kot da bi se peljal na tekmo v Ljubljano," je bil očaran nad prizori. Tisti najlepši, več kot deset tisoč Slovenec na Areni, je sledil na sami tekmi s Španijo. In še danes ga doživlja kot enega najbolj pravljičnih, kar jih je moč povezati s slovenskim nogometom.
Marsikateri favorit si bo na Sloveniji polomil zobe
Letos bo podobno energijo začutil z druge strani stadiona. Kot navijač na tribunah. Na Euru 2024 si bo v Münchnu ogledal tekmo med Slovenijo in Srbijo. "Naša skupina ni lahka, a sem prepričan, da bodo slovenski nogometaši dostojno branili barve domovine na Euru. Verjamem, da se bodo uvrstili v osmino finala. Bo pa največ odvisno od prve tekme z Dansko," je ponosen na Kekove izbrance, hkrati pa tudi poudarja, kako reprezentanco ne sestavljata le medijsko najbolj izpostavljena Jan Oblak in Benjamin Šeško, ampak še številni drugi. "Na Sloveniji si bo marsikateri favorit polomil zobe," optimistično čaka začetek večtedenskega spektakla v Nemčiji.
Kje bo Sašo Udovič nadaljeval nogometno pot? Nekatere stvari ima že v načrtu.
Pred kratkim je končal nogometno pot pri Krki, kjer je opravljal vlogo športnega direktorja. Trajala je dolgo. Ponosen je na preskok, ki ga je naredil s klubom. Na Novo mesto je vezan tudi osebno, tako da je to vlogo doživljal več kot profesionalno. "Veliko sem se naučil, zdaj pa prihajajo novi izzivi. Nogomet je poln presenečenj, nekatere stvari imam že v načrtu, a pustimo času čas. Bom pa zagotovo ostal v nogometu. To je moja ljubezen, moje življenje. Nogomet mi je dal vse. Držal se bom tistega, kar me veseli, kar imam rad in mogoče o tem tudi kaj vem," se veseli novih izzivov.
Nogometni gospod s tako bogatimi izkušnjami bi jim lahko zadostil v številnih vlogah. Kateri bodoči delodajalec bi ga znal najbolj prepričati?
Več o življenjski poti Saše Udoviča, vitalnega 55-letnika, in njegovem razmišljanju o nogometu, pa v Spotkastu. Vabljeni!
