Ponedeljek, 5. 12. 2016, 0.01
6 let, 7 mesecev
Kdo si še upa brez mame po svetu?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,95
5
No, glejte. Jaz sem se takole odločila. Moji otroci so dovolj veliki, da gredo zjutraj sami v šolo, po pouku pa sami domov. Čeprav njihova šola ni za vogalom in morajo tja z avtobusom. Stari so pa sedem plus.
Nekateri starši me čudno gledajo. Sploh ker jih povrhu v svet pošiljam brez telefonov po žepih.
Ima ga samo trinajstletnik, pa še ta bolj redko pokliče. Mlajša dva gresta pa na zaupanje. Vsak dan v mesto in nazaj.
Končno za vse tri velja enako
Pet do osmih je treba biti na avtobusni postaji. Z mesečno okoli vratu kot v starih časih. Doma pa takrat, ko se zmenimo. Starejša dva se že od septembra pritožujeta – baje smo jima zakomplicirali življenji. Še lani smo ju v šolo in domov skupaj z najmlajšim vozili z avtom, zdaj se pa ne moreta več šlepat. Ta malemu se zaenkrat še fino zdi.
Včasih se zjutraj takole pogovarjamo:
Eden v imenu vseh: "Mami, mi bi šli z avtom."
Jaz: "A imate avto?"
Drugi v imenu vseh: "Ne, nimamo. Saj veš, da ga nimamo."
Jaz: "No, v bistvu ga imate. Vaš avto je avtobus!"
Če bi imeli izbiro, bi šli najraje kar s helikopterjem. Ali pa z vesoljsko ladjo.
Brez mame po svetu
Da se bodo začeli v šolo voziti z avtobusom, sem se odločila takoj, ko sem se sploh lahko. Končno je namreč tudi najmlajši dovolj star, da mu brez mame po svetu dovoli tudi država. Ko so pred leti uvedli devetletko in so otroci v šolo začeli hoditi s šestimi leti, je bilo z zakonom določeno, da morajo ves prvi razred prihajati v spremstvu polnoletne osebe. Zdaj smo pa tam. Ko se starši enkrat parkiramo v šolo, se nas ne znebiš kar tako, radi povejo učitelji.
K pouku vozimo celo učence 8. in 9. razredov. Še šolske torbe jim nosimo. Otrokova senca smo. Dostikrat nesposobni oceniti, kaj pri določeni starosti zmore sam in česa še ne. Kadar začne sredi dopoldneva deževati, v šole nosimo dežnike. Ali pa pozabljene copate. Potem se pa zgodi ta začaran krog – ker jim ne nalagamo odgovornosti, je niso zmožni sprejemati.
Če otroka vsak dan spremljaš vsepovsod, kamor gre, mu s tem sporočaš, da ni sposoben iti sam. Otroku bi morali zaupati, da se bo znašel. Finta je v tem, da se samo takrat tudi res bo. Pri čemer ne bo konec niti njega niti nas staršev. Zgodilo se bo ravno nasprotno.
Včasih me sprašujejo, če me ne skrbi, da se bo zgodilo kaj nepričakovanega. Saj me, ampak si vseeno mislim, da se bodo že znašli.
Načrt
Ko sem enega od njih zadnjič vprašala, kaj bi naredil, če bi se slučajno izgubil, je rekel, da bi poiskal gospo, ki bi se mu zdela okej, in jo prosil, da me pokliče. "Tvojo telefonsko številko znam itak na pamet." Se mi zdi, da ima kar dober načrt.
Jaz pa tudi. Načrtujem, da bo nekoč res imel svoj avto, meni pa ne bo treba na informativni dan skupaj z njim čekirat, ali je ta in ta fakulteta res primerna zanj. In pri tridesetih zagotovo ne bo več živel v svoji otroški sobi.
Iz izkušenj povem, da je sedemletnik (lahko) sposoben iti sam varno na avtobus in se peljati na drugo stran mesta. Mišljeno tudi metaforično. Je pa res, da sedemletnih otrok na avtobusu nikoli ne srečam. Navado, da gredo otroci kam sami, smo preprosto opustili. Danes je normalno, da jih povsod peljemo in spremljamo.
Zakaj je tako?
Otroci iz razvitega sveta niso danes v nič večji nevarnosti, kot so bili nekoč. Tako kažejo tudi statistike. Usodne nesreče so vedno bile in vedno bodo, pa če mularijo še tako pazimo. Opeka ti lahko kadarkoli pade na glavo. Kar nas vsak dan tepe po glavi, pa je, da otroke preveč zavijamo v vato. V preveliki skrbi marsikaj opravimo namesto njih. To ima pa milijon posledic. Recimo nesamostojne, nesamozavestne in neiznajdljive otroke, ki tudi kot odrasli ne bodo vedeli, kaj bi sami s sabo.
Prometa je več, ampak to ne bi smelo voditi v večno privezovanje otrok z varnostnimi pasovi. Naučimo jih raje paziti sami nase. In to tukaj in zdaj. Ne pa da obupamo in popustimo samo zato, ker je njihova šolska pot bolj prometna, kot je bila naša. Po moje morajo šolarji znati sami čez cesto. Je pa res, da se tega ne bodo naučili, če jih ves čas držimo za roko.
Poleg tega še nisem slišala za primer, da bi pri nas sredi belega dne otroka kar ukradli z avtobusa. Kje so čudni tipi, ki prežijo nanj, lepo prosim? Česa se pravzaprav bojimo?
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
5