"Zgolj zato, ker so Romi, jim ne dovolijo v skladišča Rdečega križa"

Ob izidu poročila, ki beleži kršitve človekovih pravic v 159 državah v letu 2009, smo se pogovarjali z direktorico slovenske sekcije Amnesty International (AIS), Natašo Posel. Poročilo še ni zajelo zakona o izbrisanih, ki ga je DZ sprejel marca letos. Ali ta zakon dokončno in zadovoljivo rešuje problem in prihodnje leto izbrisanih ne bo več v poročilu? Zakon je zagotovo prelomen, saj zaključuje obdobje nespoštovanja odločbe ustavnega sodišča in sedemnajst let po izbrisu skuša končno urediti status izbrisanim. Ima pa zakon vendarle nekaj pomembnih pomanjkljivosti: ne vključuje otrok izbrisanih, rojenih v tujini, in katerim so starši umrli, in ne omenja drugih sorodnikov izbrisanih, recimo dedičev umrlih oseb. Za prav vse izbrisane, ki si bodo status urejali, pa velja, da zakon breme razreševanja prelaga nanje, čeprav niti za izbris niti za posledice niso bili odgovorni sami. Izbrisani bodo morali za ureditev svojega statusa sprožiti in voditi nove upravne postopke – številni iz tujine – in v postopkih dokazovati, da izpolnjujejo pogoje, ki so opredeljeni v spremembah zakona. To bo velikokrat oteženo ali pa sploh nemogoče, saj o izgonih in drugih posledicah ne obstajajo nikakršni pisni dokazi.

Torej celovite rešitve ni? Ob sprejetem zakonu o statusih ostaja dejstvo, da je država z njim zgolj uresničila odločbo Ustavnega sodišča, ne pa tudi celovito popravila krivice izbrisanim. Izbris namreč ni pomenil zgolj nezakonitega odvzema statusa stalnih prebivalcev, ampak je posegel tudi v njihove ekonomske, kulturne in socialne pravice. Zaradi izgube statusa stalnega prebivalca so izbrisani izgubili zaposlitev, varstvo pred brezposelnostjo, vse socialne pravice in podporo, ostali so brez zdravstvenega zavarovanja in brez želene izobrazbe.

Zato pomeni sprejeti zakon zgolj prvi korak, oblasti pa bodo morale izbris nasloviti tudi na drugih pravnih področjih. Takšno je stališče izbrisanih, preostale civilne družbe in mednarodnih teles, ki zahtevajo popravo krivic izbrisanim. V Amnesty International Slovenije zato oblasti pozivamo k celoviti popravi krivic, ki naj poleg retroaktivne povrnitve statusa stalnega prebivalca zajema tudi izrecno javno priznanje diskriminatorne narave izbrisa in opravičilo zanj, popravo krivic vsem, ki jih je prizadel izbris, vključno z odškodnino, zagotovitev rehabilitacije izbrisanim, katerih telesno in duševno zdravje je bilo prizadeto, in ustanovitev neodvisne preiskovalne komisije o okoliščinah in posledicah izbrisa.

Poročilo posebej izpostavlja ksenofobne izjave poslancev o izbrisanih. Zaskrbljujoče pogost je pojav sovražnega govora med nekaterimi poslanci, kakor tudi dejstvo, da se ga primerno ne obsodi oziroma preganja. Poleg tega, da predstavniki s tem javnosti dajejo zgled, kakor da je v državi vse dopustno – vključno s širjenjem sovraštva in neresnic – je pomembno tudi dejstvo, da si s tem privoščijo vsebinske manipulacije, ki otežujejo javno razpravo, javnost slabše razume dejstva, in tako dvojno slabo vplivajo, v tem primeru na izbrisane.

V Sloveniji se mudi neodvisna strokovnjakinja ZN za človekovo pravico dostopa do pitne vode in sanitarij, Catarina de Albuquerque, ki je obiskala tudi romska naselja na Dolenjskem. Ali je nedostopnost do vode največja težava, s katero se soočajo Romi? Po uradno dostopnih podatkih kar 30 odstotkov romskih naselij nima dostopa do pitne vode in to zagotovo pomembno vpliva na njihovo zdravstveno stanje, na izključenost otrok iz izobraževalnega sistema in posledično slabo zaposljivost in tudi siceršnjo kakovost življenja. Družine porabijo veliko časa in tudi stane jih zgolj to, da prinesejo ali pripeljejo zadostne količine vode za družinsko porabo. Pravica do pitne vode je človekova pravica in obveza države je torej, da zagotovi možnost oskrbe s pitno vodo prav vsem prebivalcem. Zagotovo gre za eno največjih težav, ki je povezana z vsemi drugimi in ki skupaj tvori začaran krog ponekod popolne izključenosti pripadnikov romskih skupnosti. Številnim Romom je skorajda enako pomembna elektrika, ki je številna naselja prav tako nimajo, ali pa dostojanstvo, ki jim je zanikano ob diskriminaciji, ki so je še vedno deležni pri vsakodnevnem življenju.

Tako na primer Romi v občini Novo mesto nimajo dostopa do skladišč Rdečega križa z obleko in hrano zgolj zaradi tega, ker so Romi. Neenako obravnavanje pripadnikov romske skupnosti smo naslovili tako na sekretarko Območnega združenja Rdečega križa Novo mesto (OZ RK NM) kot na glavni odbor Rdečega križa Slovenije.

Samo zato, ker so Romi, jim ne dovolijo v skladišča s hrano? Na OZ RK NM velja takšna diskriminatorna obravnava le za Rome. Po naši intervenciji je bil eni Romkinji sicer omogočen enkraten dostop ̶ zunaj uradnih ur ̶ vendar pa je sekretarka območnega združenja na sestanku izrecno zatrdila, da drugim Romom tak dostop v prihodnje še vedno ne bo mogoč in da lahko Romi praviloma dobijo humanitarno pomoč samo z dostavo v naselja, kjer živijo.

Po mnenju Amnesty International gre za jasen primer diskriminacije, s katerim območno združenje krši ustavo in več zakonov, recimo Zakon o Rdečem križu Slovenije, ki določa, da Rdeči križ opravlja svoje naloge brez razlikovanja glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje ljudi.

V Amnesty International Slovenije smo Rdeči križ pozvali, da ukrepa v smeri obsodbe takega ravnanja, prenehanja te diskriminatorne prakse in zagotovitve odgovornosti kršiteljev. Prav tako smo pozvali, da naj Rdeči križ sprejme ustrezne notranje mehanizme, ki bodo zagotovili, da se podobna praksa v prihodnosti ne bo mogla ponoviti.

Poročilo za Slovenijo omenja le Rome in izbrisane. Ali to pomeni, da ni opaziti kršitev človekovih pravic drugim skupinam? V AI nikoli ne trdimo, da naš izbor tem predstavlja celovit prikaz problematike človekovih pravic v posamezni državi, gre zgolj za izbor prioritet, na katere v določenem obdobju sistematično usmerimo naše delovanje. V manjši meri delujemo na nekaterih drugih področjih ali pa jih spremljamo oziroma smo s problemi vsaj seznanjeni, od iskalcev azila do migrantskih delavcev, istospolno usmerjenih in drugih skupin. Nobena skupina ljudi ali kršitev človekovih pravic ni manj pomembna od druge.

Amnesty International beleži mučenje ali drugo slabo ravnanje v kar 111 državah. Se stanje človekovih pravic v svetu slabša? Na področju zaščite človekovih pravic je ob vseh kršitvah, do katerih žal prihaja vsakodnevno, po drugi strani ves čas živo tudi prizadevanje organizacij za človekove pravice in ljudi, ki jim je mar, za odpravo teh kršitev in izboljšanje standardov varovanja človekovih pravic. Rezultat tega je tudi mednarodni sistem varovanja človekovih pravic, ki prek svojih standardov in dokumentov državam nalaga obveznosti po mednarodnem pravu. Pri tem bi izpostavila pozitiven trend pri razvoju mednarodne pravičnosti. Gre za zagotavljanje odgovornosti za najhujše kršitve človekovih pravic. Brez tega so žrtve prikrajšane za pravico, resnico in zadoščenje. Eno od pomembnih orodij za doseganje mednarodne pravičnosti je Mednarodno kazensko sodišče (MKS), ki je pristojno za pregon kaznivih dejanj genocida, hudodelstev proti človečnosti in vojnih hudodelstev, kadar tega nacionalne oblasti ne morejo ali nočejo storiti.

Težava je verjetno tudi v tem, ker k sodišču niso pristopile vse države. Ravno prihodnji teden se v Kampali v Ugandi začenja prva revizijska konferenca tega sodišča, katere namen je tudi utrditev položaja sodišča v mednarodni skupnosti. Prav slednje je zelo pomembno, saj še vedno prihaja do politično motiviranih napadov na MKS. Žal pa je tudi res, da se je upočasnilo število ratifikacij rimskega statuta. Med državami G20 ga še niso ratificirale ZDA, Kitajska, Rusija, Turčija, Indija, Indonezija in Savdska Arabija. Po drugi strani pa je bil prav na tem sodišču lani narejen pomemben dosežek z izdajo naloga za prijetje sudanskega predsednika Omarja Hassana Al Baširja zaradi kaznivih dejanj proti človečnosti in vojnih hudodelstev. To je bil mejnik, ki je pokazal, da celo vodje držav, ki še vedno opravljajo funkcijo, niso nad zakonom. Žal se je tudi tukaj pojavilo postavljanje političnih interesov pred pravico, ko je Afriška unija zavrnila sodelovanje. Po drugi strani pa sta Južna Afrika in Bocvana napovedali, da bosta izpolnili zaveze na podlagi rimskega statuta, kar pomeni, da bi ga aretirali, če bi prišel na njuno ozemlje.

Z vidika zagotavljanja mednarodne pravičnosti so bili pomembni uspehi doseženi lani na območju Latinske Amerike, kjer se je vedno večje število tistih, ki so zagrešili kršitve človekovih pravic v obdobju vojaških vlad v 70. in 80. letih 20. stoletja – vključno v Argentini, Urugvaju in Paragvaju, soočalo s kazenskim pregonom za kršitve človekovih pravic, storjenih v tem obdobju.