Združitev slovenskih glasbenih genialcev: sanj to leto ne bo zmanjkalo

Frontman skupine Batista Cadillac, Urban Lutman. Foto: Jan Lukanović

Skupina Batista Cadillac se v teh dneh vneto pripravlja na izdaju drugega albuma. Foto: Jan Lukanović

Urban, te dni se vneto pripravljate na izdajo novega albuma …

Res je, s tem se zdaj največ ukvarjamo, temu posvetimo največ časa. Optimističen sem, da bo kmalu uzrl luč sveta.

Kako ste začeli sodelovati s Cazzafuro?

Vedeli smo, da gre za zelo uveljavljenega producenta, ki je sodeloval pri številnih uspešnih glasbenih projektih z zelo uveljavljenimi glasbeniki, s skupino Muff, Senidah ... Srečali smo se že prej, a iskrica do lanskega srečanja v zaključku leta enostavno ni preskočila. Z Anžetom smo se ujeli, singel Ne manjka sanj je nastal kot rezultat tega in naše skupne vizije, ujemanja. Anžeta mi je v tem času uspelo dodobra spoznati, uvidel sem, za kakšnega mojstra v tej obrti pravzaprav gre. Zaprla sva se v studio, skupaj letos preposlušala ogromno glasbe, stare in nove, ki bo tako ali drugače zaznamovala tudi naš novi album. Ugotovila sva, da imava pravzaprav veliko skupnih točk. Hitro nam je postalo jasno, da želimo drugi album delati z njim. V bistvu je naša želja delati z njim zorela že prej, pa se nekatere zadeve enostavno niso izšle.

Soul glasba in surova energija je tisto, kar vas v zadnjih letih precej zaznamuje. Bi rekli, da je to tisti faktor X, ki vas loči od konkurence v slovenskem glasbenem prostoru? Bo drugi album v tem smislu drugačen? Kako?

Da, prvi album je res šel v to smer. Se bo pa ta surova soul energija v drugem nedvomno modernizirala in tega se res veselimo. Vsekakor bo torej drugi album drugačen od prvega, isti pač ne more biti, še vedno pa se bo čutilo, da gre za Batista Cadillac z nekoliko očitnejšim "up tempom". Celoten paket bomo poskušali nekoliko zmodernizirati, manj komplicirati, drugače bo tudi na instrumentalnih vidikih, ki jih bo manj, besedila bomo poskušali povzdigniti še raven višje.

Kaj je glavna sporočilnost novega singla Ne manjka sanj?

Nedvomno pomembnost enotnosti. Ostali bomo skupaj ne glede na vse. Četudi se vse podre, bomo mi še vedno skupaj … Bratstvo, enotnost … To so ključne vsebinske niti te pesmi. 

Iskanje zvoka izbrane glasbene skupine je lahko dolgotrajen proces. Bi rekli, da ga zdaj ponovno odkrivate? Je Batista Cadillac danes zvočno to, kar ste si predstavljali, da lahko postane oziroma mora biti?

Zvok se vsekakor lahko spreminja okoli okvirno zastavljenih smernic, en del tega je odvisen tudi od producenta. Že ko smo sodelovali z Martinom Štibernikom, smo bili navdušeni nad tem, kakšno znanje premorejo nekateri slovenski producenti. Nekoč se je tudi po radiu hitro slišalo, ali gre za domačo ali tujo produkcijo, danes je ta ločnica čedalje manjša, če sploh obstaja. Mi smo glede zvoka sproščeni in pripravljeni odkrivati nove možnosti. Pustimo se presenetiti. Odprti smo za marsikaj. S Cazzafuro sva res preposlušala ogromno dobre glasbe, nove in stare, njegova glasbeni repertoar in znanje sta zares široka. Od novih zvrsti sem v zadnjem času veliko preposlušal tudi Kendricka Lamarja in njegovo zvrst, ki se z Batisto Cadillac res ne povezuje. Glede stare bi težko izpostavil dotične, ker sem tam zares širok. Od nekdaj sem bil zagovornik t. i. stare glasbe, mogoče celo prevelik, v tem smislu si rad rečem, da sem bil kot konzerva, trdnega prepričanja, da je boljša kot novejša. V zadnjem času sem si širil tudi ta obzorja. Sicer nisem človek, ki bi se obračal po vetru, a treba si je priznati, da živimo v zelo dobrem obdobju za glasbo, menim, da se ustvarja veliko noro dobre produkcije.

Najprej glasba, nato besedila je bil vaš modus operandi v dosedanji glasbeni karieri. Se tudi pri tem albumu držite tega principa?

Še vedno delujemo tako, rekel bi, da smo spotoma ljudje (smeh, op. p.). Še vedno je prva glasba, na podlagi ujemanja glasbe z vokalno linijo tudi iščemo tisti glavni občutek, šele potem se lotimo tudi besedila.

Kdo skrbi za besedila z vašega drugega albuma?

Sprva sem mislil, da bodo za to poskrbeli tudi drugi, zdaj pa verjamem, da bo vse v domeni Matije in tudi mene. Verjamem, da je to prava pot, čeprav bi lahko to malce podaljšalo ves proces izdaje drugega albuma. 

Prva skladba Ne manjka sanj v sebi nosi močan čustveni naboj, ki ljudi nagovarja k enotnosti in druženju. Foto: Jan Lukanović

Kateri del v procesu ustvarjanja glasbe vam je najljubši?

Gotovo delo v studio, ves ta kreativni proces, kako glasba nastaja.

Na kakšen način se odločate dodatno razvijati določene demo posnetke in tudi, kaj se uvrsti na dotičen album?

Glavni je občutek. Enostavno – spogledamo se (smeh, op. p.). Nekako pač veš. Že z našim prejšnjim producentom Martinom Štibernikom je bilo tako, verjamem, da bo tudi z Anžetom podobno. Absolutno pa moraš pri takem skupinskem delu svoj ego postaviti v kot in znati prisluhniti tudi drugim. Pomembno je zaupati producentu, mu pustiti prosto pot, da našo vizijo zapelje po svoje. 

In ko se ego umakne, praviloma nastanejo najboljše reči, takrat pravzaprav lahko zaživi pravi perfekcionizem, kajne?

Resnično. Ne sme te boleti, če kdo poda konstruktivno, logično kritiko, argument … Če je tako, ne boš le poslušal, temveč tudi slišal ...

Pravite, da občutki članov skupine povedo največ. Pa vendarle, kdo je poleg njih vaš najboljši kritik, t. i. glas razuma, ki mu vedno prisluhnete?

Zagotovo moja žena, ki mi takoj reče, če je kaj zanič (smeh, op. p.). Ona nima težav s tem, da bi me užalila, je neposredno iskrena. Pred njo je bil za to zadolžen moj oče, ki pa zadnje čase kar preveč vse pohvali, kar pa mi tudi ni všeč (smeh, op. p.). Tudi na naši agenciji SonicTribe je nekaj takih profilov ljudi, ki jih lahko uvrstimo na ta seznam. 

"Ne sme te boleti, če kdo poda konstruktivno, logično kritiko, argument … Če je tako, ne boš le poslušal, temveč tudi slišal ..." Foto: Jan Lukanović

Vaše pesmi na prvem albumu so bile tako ali drugače povezane s tematiko ljubezni. Je to nekaj, o čemer najraje pojete, in če je, zakaj?

Mogoče res, gotovo je to tudi nekaj, o čemer je najlažje pisati, saj gre pri ljubezni za zelo širok bazen vsebine. Vseeno bi rekel, da bo ljubezen v tem smislu manj prisotna na našem drugem albumu kot na prvem.  

Kdaj je torej bolje ustvarjati oziroma kdaj nastane boljši izdelek – ko si srečno zaljubljen ali ko si malce ranjen?

V ustvarjalnem vidiku je vedno boljše takrat, ko si na dnu (smeh, op. p.). Zdi se mi, da takrat, ko nisi v dobri koži, nastanejo boljše stvari kot takrat, ko si srečen in nimaš težav.

Pred kratkim ste prvič postali oče. Bi rekli, da je to kakorkoli vplivalo na vaše dojemanje in ustvarjanje glasbe?

Morebiti res, bi pa težko definiral kako, gotovo se je moje življenje obrnilo na glavo, v pozitivnem smislu seveda. Največje spremembe pri ustvarjanju glasbe s tega vidika so najverjetneje na neki podzavestni ravni. 

Kateri koncerti, ki ste jih imeli do zdaj, so vam ostali najbolj v spominu?

Gotovo bi izpostavil našega zadnjega v ljubljanskem Siti Teatru, kjer je bilo vrhunsko. Zelo rad imam manjše špile, kjer si bolj povezan z občinstvom. Ravno prav ga je bilo, tudi vzdušje je bilo izjemno. Res sem užival. Izpostavil bi tudi koncert v ljubljanski Cvetličarni. Čeprav seveda nastopamo po drugih slovenskih mestih, sem kot Ljubljančan z mestom vseeno bolj povezan in tudi tukajšnje koncerte čutim drugače. 

"Zelo rad imam manjše špile, kjer si bolj povezan z občinstvom." Foto: Jan Lukanović

In če bi bila meja samo nebo – kje bi najraje koncertirali?

Naš naslednji cilj so Križanke, ravno zadnjič smo se v skupini pogovarjali tudi o Hali Tivoli. Predstavljajo neko nostalgijo. O Stožicah trenutno še ne sanjamo, trenutno se zdijo še nedosegljive, so pa seveda tudi mogoče v prihodnosti. 

Zdite se precejšnji realist. Iskreno smo morebiti pričakovali še bolj na videz oddaljeno prizorišče. Vas mika tujina?

Nisem sanjač, ne pustim si preveč sanjati (smeh, op. p.). To se mi zdi dobro, korak za korakom, ko bo pravi čas, bomo začeli razmišljati drugače. Tudi tujina se lahko zgodi, radi pa bi, da se zgodi organsko. Mi gremo svojo pot, če se bo na tej poti pokazala tudi ta priložnost, jo bomo zgrabili. 

Z Matijo sta neko vizijo o bandu, kot ga lahko vidimo danes, imela že v srednji šoli. Takrat se vama ni izšlo, in če vas nekako primerjamo s skupinama Joker Out in Mrfy, Batista Cadillac ni zaživela iz nekega srednješolskega projekta. Kako gledate na to, da je vam uspelo čez nekaj časa?

Takrat se stvari enostavno niso izšle, tudi ne z ljudmi, ki stvari niso čutili tako, kot sva jih sama. V resnici mi gre kar malo na živce, da nam takrat ni uspelo, čeprav sva se trudila. Nisva imela te sreče, v nekem smislu je potem res sledilo izgubljeno obdobje, ki pa sva ga vseeno dobro izkoristila in pridobila izkušnje na druge načine. Ni mi žal, da se je odvilo tako. 

"Res sem vesel, da smo zbrali skupino isto mislečih posameznikov, ki si stojijo ob strani. Smo si kot bratje, družina. Pa tudi, več glav več ve. Prav tako o Batisti Cadillac ne bi smeli govoriti kot o Urbanu ali Matiji, pač pa o vseh posameznikih, ki jo sestavljajo." Foto: Jan Lukanović

Zdaj ekipa, skupina diha kot eno?

Rekel bi, da ja. Res sem vesel, da smo zbrali skupino isto mislečih posameznikov, ki si stojijo ob strani. Smo si kot bratje, družina. Pa tudi, več glav več ve. Prav tako o Batisti Cadillac ne bi smeli govoriti kot o Urbanu ali Matiji, pač pa o vseh posameznikih, ki jo sestavljajo. V osnovi imamo dve različici glasbene skupine za preigravanje, v prvi vrsti smo šestčlanska skupina, se pa nam v drugi različici pridružijo tudi zunanji izvajalci, recimo Sanda Feketija ali Sara Lamprečnik.

Koga v slovenskem glasbenem prostoru najbolj cenite v smislu celostne podobe?

Zagotovo Mrfy, ki so čisto zares zunajserijski, z njimi se tudi poznamo in od časa do časa tudi podružimo. Cenim vse njihove člane, jasno, tudi glavnega pevca Štrasa. Kot band neverjetno hitro napredujejo vsi, na vseh ravneh, znajo eksperimentirati z zvokom, magijo … Izpostavil bi tudi njihovega Roka Klobučarja, ki res neverjetno veliko vadi, napreduje s svetlobno hitrostjo ...

Kateri je vaš najljubši avtorski komad, ki ga hkrati tudi najraje odpojete?

Presenečenje – niso Magnolije (smeh, op. p.). Mogoče tudi zaradi tega, ker smo ga morebiti preigrali največ in na najrazličnejše načine. Naš komad, ki ga najraje odpojem, se imenuje Toliko je potrebno še.

Kako se odločate za potencialne duete, nenazadnje - tudi s slovenskimi izvajalci?

Če imajo smisel in določeno težo, smo odprti za vsa sodelovanja.

Kakšen je starostni razpon obiskovalcev koncertov Batiste Cadillac, kot jih vidite vi?

Rekel bi, da od 30 let pa vse tja do 70 (smeh, op. p.). Gotovo se pozna, da se v našem DNK lotevamo bolj old school produkcije, posebej pri našem prvem albumu. 

Vam vse večja prepoznavnost godi?

Ne preveč (smeh, op. p.), nisem tip, ki bi v tem blazno užival, se pa zavedam, da brez tega ne gre, in se tudi ne pritožujem. V osnovi sem, kot rečeno, realist, skromen, pa tudi bolj sramežljive narave, tak je hkrati marsikateri frontman glasbene skupine. Znamo pa na odru pokazati drugačno naravo, to je pa tudi res (smeh, op. p.). 

Z vse večjo prepoznavnostjo je tudi vedno več medijskih obveznosti za vas, za vso skupino … Katero vprašanje bi želeli, da bi vam mediji zastavili, pa vam ga še niso?

Zanimivo in težko vprašanje, na katero bi težko podal enoznačen odgovor. Mogoče bi lažje in prej znal povedati, česa sem po mojem mnenju dobil preveč (smeh, op. p.). To so predvsem različne izpeljanke vprašanj o sodelovanju v resničnostnem šovu Slovenija ima talent, pa tudi, ali se z Matijo res poznava že od rojstva (smeh, op. p.). 

"Če v uspehu drugega iščeš nekaj dobrega tudi zase, je to lahko samo pozitivno. Konkurenca je zdrava, žene te naprej." Foto: Jan Lukanović

Glasbeni svet je danes precej drugačen, tudi če ga primerjamo le z obdobjem izpred desetih let. Po eni strani ima ustvarjalec na voljo več vzvodov za uspeh, po drugi strani je tudi konkurenca večja. Kako vi gledate na to?

Rekel bi, da je to zdravo obdobje, ki ga še kako pozdravljam. Če v uspehu drugega iščeš nekaj dobrega tudi zase, je to lahko samo pozitivno. Konkurenca je zdrava, žene te naprej. 

Vaš glas je na slovenski sceni vsekakor zelo unikaten. Kako skrbite zanj?

Skušam se čim več opevati, paziti na svoj glas. Vsake toliko se odpravim tudi na vaje v Celje k Željki Predojevič, kjer se, kot pravim sam, malce spiham. Moram pa reči, da sem imel na tem področju za zdaj kar srečo, so pa seveda tu in tam bili prisotni pomisleki: kaj pa, če se kaj zgodi v najbolj neljubem trenutku? Hitro lahko zapadeš v cikel (pre)obremenjenosti. Zdi se mi, da če se s kakšno stvarjo preveč obremenjuješ, o njej razmišljaš, se toliko prej zgodi tisto najslabše.