Bor Slana: Fotografija je lahko iskrena le toliko, kot je iskren njen avtor

Za Bora Slano urednica fotografije na našem portalu Tina Deu pravi, da je umirjen, zanesljiv in vedno pripravljen na akcijo. "Zanj bi lahko rekli, da ga na prizorišču ne opazimo, o njegovi prisotnosti pa prepričljivo govorijo fotografije," še pravi Tina Deu.

Fotografu redko uidejo odločilni trenutki, za te ima izreden občutek. Še v tako vsakdanjih okoliščinah mu uspe narediti izjemno situacijsko fotografijo, njegovo delo tudi opisuje urednica fotografije. Znano in (pre)pogosto je uporabljen rek Slika pove več kot tisoč besed. Kot fotograf se verjetno s tem strinjaš? A vendar glede na to, da živimo v vizualni kulturi, obdobju popularizacije in demokratizacije podob in na drugi strani poluciji teh, kakšen je tvoj odnos do podob, fotografij in drugih vizualnih sporočil? Kako prepoznati povedne in dobre, jih ločiti od povprečnih?

Fotografija pove veliko, vendar je lahko iskrena le toliko, kot je njen avtor. Če nečesa ne bom znal prikazati na posnetku, potem tega tam pač ne bo. Danes smo dobesedno bombardirani s podobami na vsakem koraku, predvsem kar zadeva oglaševanje, poleg tega so te sestavni del večine spletnih vsebin. Tako se mi dogaja, da nekaterih zavestno niti ne zaznam, ker jih je preveč ali pa so preprosto premalo pomembne za vsakdanje življenje. Dobro novinarsko fotografijo težko opredelim, če že moram, pa bi rekel, da ta sporoča nekaj več na drugačen način, kot je to v navadi.

Kdaj si postal fotograf? Verjetno to ni le poklic, ampak tudi način življenja, razmišljanja in odnos do sveta?

Fascinacija s fotografijo traja že dolgo, poklicno pa sem se z njo začel ukvarjati pred približno sedmimi leti, ko so na uredništvu enega od slovenskih tednikov iskali fotografa. "Fotografiram tudi, ko pri sebi nimam fotoaparata. Če opazim nekaj, kar me pritegne, potem tudi razmišljam, na kakšen način in s katerega zornega kota bi se dalo ta prizor čim bolje ovekovečiti. Poleg fotografskega znanja je za fotoreportersko delo koristno vsaj okvirno poznavanje in spremljanje dogajanj v slovenski družbi in širše oziroma na področjih, ki jih pokrivamo.

Kaj je serija fotografij, ki jo predstavljaš, zakaj si jo izbral?

S serijo predstavljenih fotografij sem poskusil prikazati vsakdanje življenje v našem glavnem mestu. Na ulici sem vedno na preži za prizori, ki so nenavadni, zabavni ali ironični. Pomemben element na teh fotografijah pogosto predstavlja humor, vendar se pod to površino lahko skriva še kakšno drugo bolj prikrito sporočilo. Iskanje uličnih motivov je po svoje vznemirljivo, ker nikoli ne vem, kaj bom ujel in kdaj se bo kaj zgodilo.

Katero od zgodb bi se ti zdelo pomembno predstaviti v lokalnem in katero v mednarodnem kontekstu?

V mednarodnem in lokalnem kontekstu bi skušal fotografsko predstaviti negotovosti in stiske, ki se samo še poglabljajo pri ljudeh zaradi naglih družbenih in klimatskih sprememb in vsesplošne krize. Zdi se, kot da smo politično in ekonomsko na pragu neke nove dobe, vendar nihče povsem ne ve, kam nas nese.

Sodobnost fotografijo sooča z novimi formati. Če govorimo o multimediji, kaj je zate izziv pri tej formi?

Največji izziv pri tovrstnem ustvarjanju je iskanje načina, kako bodo fotografske, video- in avdiovsebine skupaj dobro delovale, se dopolnjevale in ne bodo tam le zaradi tega, ker je to novi trend. Multimedijski formati so lahko zanimiva dopolnitev fotografske predstavitve, ne bi jih pa precenjeval. Fotografija je namreč še vedno tista, ki zlahka stoji sama zase in je kot izrazno sredstvo povsem samozadostna.