Nedelja, 3. 4. 2016, 15.13
6 let, 6 mesecev
Učitelj biologije: Lahko si trojni doktor znanosti, pa ti pred skupino 20 otrok to prav nič ne pomaga (foto in video)
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,93
Klicali smo medvede in volkove, se dotikali mresta in iskali žabe ter sledi, okušali trobentice in zajčjo deteljo … vse to z učiteljem naravoslovja Juretom Maroltom.
Jure Marolt predava tako, kot bi igral v gledališki predstavi. Postreženo z žarom in zgodbami, ki si jih otroci zapomnijo.
Je biolog in učitelj biologije ter vrhunski motivator v eni osebi.
Učitelj naravoslovja v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti Jurček v Kočevju, ki otrokom, starim od 5 do 11 let, ki Jurčka obiščejo v okviru šole v naravi, že 15 let približuje živali, ki živijo na tem območju.
Obiskali smo eno od njegovih predavanj in se s skupino drugošolcev iz Osnovne šole Log - Dragomer podali v bližnji gozd, kjer smo teorijo preverili v praksi. Ujeli smo jo v foto in video obliki.
Po izobrazbi ste biolog in profesor biologije, sodelovali ste tudi v skupini za preučevanje divjih mačk, risov, volkov in medvedov. Kako ste se znašli tukaj v centru Jurček v Kočevju?
V 4. letniku fakultete me je poklicala vodja doma Jurček, gospa Karmen Arko, ker naj bi slišala, da sem dober biolog. Ker so potrebovali pomoč pri delu z učenci, me je povabila, naj poskusim. Da bom videl, kako vse skupaj deluje, potem pa se bom že odločil, kako in kaj. Po 15 letih sem še vedno sem tukaj.
Ste že v prvem poskusu čutili, da znate vzpostaviti pristen stik z otroki, da jih znate pritegniti? Danes ste jih v skupini imeli 28, pa ste jih dokaj zlahka obvladovali in animirali. Uro in pol nihče ni skočil na stranišče.
Spomnim se prvega dne v Jurčku, ko sem pomagal na kolesarskem izletu.
Ob tem moram povedati, da so se v teh 15 letih spremenili tako otroci kot centri šolskih in obšolskih dejavnosti. Takrat smo se na kolesarjenje brez težav odpravili tudi s skupino 30 otrok, kar je danes zakonodajno in logistično neizvedljivo. Za kaj takega bi potrebovali reševalno vozilo in spremstvo policistov. Včasih je bilo vse precej bolj preprosto, pa hkrati še zmeraj varno.
No, da se vrnem na svoje začetke. Ko sem kolegico Marino, s katero smo naslednji dan odšli na gozdno učno pot Rožni studenec, kjer sem kot biolog zanimivosti znal stresti dobesedno iz rokava, vprašal, ali se ji zdi, da sem primeren za tako delo, mi je odgovorila: Samo poglej, koliko otrok stoji okrog tebe in koliko okrog mene."
No, večina jih je bila pri meni (smeh, op. a.), vsi z odprtimi usti in s številnimi vprašanji o medvedu.
Otroci so na urejeni gozdni učni poti Rožni studenec našli sledi jelena in volka.
Če si dovolj občutljiv, sčasoma tako ali tako ugotoviš, kaj otrokom odgovarja in katere zgodbe jih bolj pritegnejo.
Pri tem pa ti sama izobrazba prav nič ne koristi. Ali imaš to v sebi ali pa nimaš. Lahko si trojni doktor znanosti, pa ti pred skupino 20 otrok, ki jih moraš peljati v gozd in nasmejane pripeljati nazaj, to nič ne pomaga.
Najbolj strupena kača v Sloveniji je modras, a tudi ta ni tak strah in trepet, kot bi mnogi pričakovali. Marolt je otrokom pojasnil, kako ukrepati v primeru kačjega ugriza. Nad mesto ugriza zavežite vrvico, da strup ne potuje proti srcu, nikar pa rane ne režite in ne sesajte strupa z usti.
Kaj je za vas bistveno na teh izletih v gozd?
Da se otroci vrnejo nasmejani.
Kaj jih najbolj pritegne? Se to razlikuje od starosti in kraja, od koder prihajajo? Je to klicanje volkov, medvedov?
Najbolj bistveno pri tem delu je, da imaš na zalogi zelo širok spekter "for", dogodkov, zgodb. Sam moraš začutiti, kaj bo v danem trenutku, pri točno tej in tej skupini otrok delovalo. To ti da šesti čut.
Seveda pa ni vedno tako, kot je bilo danes. Zgodilo se je že, da so se otroci tako bali žabe, ki smo jo našli v mlakuži, da jih nismo mogli pomiriti in podobno.
Otroci so na seznamu obkrožili žival, ki se jim zdi najbolj nevarna. Večina se je odločila za klopa in črno vdovo. Običajno izberejo volka in medveda.
Pred uro naravoslovja so otroci na seznamu živali morali obkrožiti tisto, ki se jim zdi najbolj nevarna. Večina se jih je odločila za klopa in črno vdovo. Vas je to presenetilo?
Je. Stavil bi levo roko, da se bodo odločili za volka in medveda. Razlog, da so se odločili za klopa, je verjetno v tem, da so v Jurčku že nekaj dni in da smo kar precej besed namenili preventivi pred klopi, pregledovanju za klopi in podobno.
Sicer pa je klasika: Prvi in drugi razredi se odločajo za medveda in volka, tretji in četrti pa za kačo in črno vdovo. Mislim, da bomo na seznam dodali še komarja z Ziko.
Občutili so tudi čekane divje zveri.
Na vašem "predavanju" je bilo kot v gledališču. Je to spontano? To ni bil naučen govor.
Vsak učitelj mora doseči določene cilje, ki so zapisani v kurikulumu. To pa lahko zastaviš na formalen, naučen in dolgočasen način, kot na primer: Zdaj bomo spoznavali te in te živali, lahko pa to zapelješ v obliki zgodbe.
Če bi ta trenutek katerega koli otroka vprašali, koliko medvedov živi v Sloveniji, kar smo danes večkrat omenili, sem prepričan, da bi poznal pravilen odgovor.
Ste opazili, kdaj so najbolj našpičili ušesa?
Ko sem pripovedoval zgodbe.
In ko ste razlagali o medvedu Tončku, ki mu je umrla mama in je potem nemočno čakal ob cesti …
Res je, takrat ko so vpletena močna čustva, takrat najbolj poslušajo. Če bi z zgodbo o Tončku malo pretiraval, bi verjetno tudi jokali.
Razlika med otroci pred 15 leti in danes je ogromna, ugotavlja Marolt, ki je tudi sam oče. Otroci niso vajeni preživljanja prostega časa v naravi, nekateri se bojijo celo mravelj.
Koliko so se otroci spremenili v 15 letih, odkar delate v Jurčku?
Zelo. Razlikuje se tudi od kraja, od koder prihajajo. Še posebej za šolarje iz središča Ljubljane in šol na Primorskem je značilno, da so svet zase in takrat so šole v naravi dokaj naporne. Mnogo je razvajenih otrok, ki ne znajo potrpeti …
Kakšen je občutek, ko ti otroci jedo z roke, tako kot je bilo danes?
Občutek zadovoljstva. Najlepše pa je takrat, ko me na poti iz gozda kdo od učencev vpraša: Učitelj Jure, kam pa ti hodiš v službo? Odgovorim mu, da sem v službi tukaj v Jurčku. In potem otrok reče: Ko bom jaz velik, bom delal isto kot ti. Za dekleta velja podobno. To je zame največja nagrada.
Čar te službe je tudi to, da vsak dan prinaša nekaj novega. Vreme je vsak dan drugačno, tudi skupina je drugačna, saj tudi luna lahko vpliva nanje in podobno …
Spoznavali so mrest in izvedeli, da se iz ogromnega mresta le dve jajčeci preobrazita v odrasli žabi.
Je pa delo najbrž naporno?
Res je. Tudi fizično. V tednu dni prehodimo 42 kilometrov.
Si danes lahko predstavljate, da bi se vrnili v raziskovalne vode?
Bi. Ker se je v 15 letih v šolstvu toliko stvari spremenilo, da bi se (smeh, op. p.).
Sprehodite se skozi fotozgodbo: v medvedji učilnici in na terenu z Juretom Maroltom:
Ste vedeli, da se da živali izslediti tudi na podlagi njihovih odtisov?
Marolt je z mešanico gipsa in vode zalil sled, odtis pa izročil otrokom za spomin na šolo v naravi.
