Arhipelag Palagruža

Na premcu se slišita samo veter in pljuskanje morja, pogled se izgublja v modrini obzorja, na katerem ni več nobenega kopnega. Le morska gladina in nebo, po katerem jadrajo redki oblaki. Že nekaj ur se slika ne spremeni in oči se vedno bolj žejno upirajo v smer juga, proti sredini obzorja, kjer bi se morala počasi, sprva kot fatamorgana, potem pa vedno jasneje prikazati silhueta velikega svetilnika. A še prej bo opazovalec na premcu jadrnice, ki mu v ušesih odzvanja instrumentalna skladba El viaje (Potovanje) argentinskega skladatelja Gustava Santaolalle, ugledal otok, pravzaprav otoček sredi morja, na katerem je v 19. stoletju nek cesar ukazal postaviti mogočni svetilnik, da bi se po njem ravnale ladje vedno močnejše mornarice njegovega cesarstva.

Ta cesar ni bil nihče drug kot naš Franc Jožef, avstro-ogrski monarh, ki je dal v Jadranu zgraditi 48 svetilnikov, vse v podobno prepoznavnem arhitekturnem slogu in iz lokalnega kamenja. Svetilnik, o katerem pišem, je začel delovati 25. septembra 1875 in je nekaj posebnega, saj stoji na otoku, ki je bistveno bližje italijanski kot pa hrvaški obali. Otok se v različnih jezikih imenuje Palagruža, Pelagosa ali Πελαγούσαι, Pelagousae. V stari grščini pèlagos pomeni morje, gruž pa izhaja iz obdobja Dubrovniške republike in še danes pomeni pristanišče.

O svetilniku, ki je največji na Jadranu, krožijo zgodbe. Pravijo, da v njem lahko kot svetilničarji preživijo samo avanturisti, eksistencialisti in norci. Slišal sem tudi zgodbo o lepi svetilničarjevi ženi, ki jo je življenje na samotnem, izoliranem otoku pahnilo v takšno depresijo, da je nekega dne skočila v prepad. Spomnim se tudi pripovedi o svetilničarju, ki je nekega dne umrl, svetilnik pa je tri dni, kolikor je trajalo, da so iz celine poslali zamenjavo, upravljala njegova žena (ampak to najbrž ni bila ista ženska, ki je skočila v prepad). Slišal sem tudi zgodbo o orjaškem jastogu, imel naj bi okoli 22 kilogramov, ki naj bi ga ujeli pod svetilnikom konec 19. stoletja in poslali presvitlemu cesarju na Dunaj. Morda je zgodba celo resnična, vprašljiv je edino kraj, kjer so beštijo ujeli. Menda so jo res pod svetilnikom, toda pod tistim na Lastovu.

Od 14. stoletja dalje so Palagružo obiskovali ribiči iz Visa, zlasti Komiže, ki so v vodah okoli z ribami izredno bogatega arhipelaga lovili z manjšimi ladjami, imenovanimi falkuše; ta lesena, kakšnih deset metrov dolga plovila so poganjali z vesli, obenem pa so lahko razvili tudi večje trikotno glavno jadro in precej manjše sprednje jadro, ki je bilo videti kot pomanjšano glavno jadro.

I. Arhipelag Palagruža se po svoji oddaljenosti, osamljenosti in skrivnostnosti lahko primerja kvečjemu z Jabuko, orjaško skalo sredi Jadrana, ki je ostanek nekdanjega vulkana in zato bogata z minerali in železovim oksidom magnetitom, zaradi katerega deluje kot magnet. Kompas se v bližini Jabuke začne čudno obnašati, postane neuporaben. Otok, ki je v resnici 96 metrov visok monolit, ki raste iz približno toliko globokega morja, skoraj nima obale. Le nekaj metrov jo je, potem pa se kopno strmo vzpne in zahteva kar nekaj plezalskih sposobnosti. Ko smo pred leti z gumijastim čolnom pristali na Jabuki, sem ostrmel, kako naglo se spušča morsko dno od obale; samo nekaj metrov in oko ni več videlo dna. Ena sama velika, temno modra globina. Neprimerno bolj strašljiva od blage, skoraj sinje modrine, v katero sta tonila drzna potapljača v čudovitem filmu Luca Bessona Velika modrina (Le Grand Bleu).

Na Jabuki razen trave in nizkega, asketskega rastja ter množice ptic ni ničesar oprijemljivega, konkretnega. Ta otok spada med največje fenomene Jadranskega morja. Človek na njem ne bi mogel preživeti. Nobenega zavetja ne nudi, nobenega zaliva. Ničesar. Na južno stran se sicer odpira nekakšno zavetišče pod skalami, ki skoraj prehaja v votlino, ribiči mu ljubkovalno pravijo Betlehem – edino tam lahko privežejo svoje čolne, da se zaščitijo pred burjo. A če zapiha z juga, je Betlehem neuporaben.

V primerjavi z Jabuko je Palagruža velikanska: poldrugi kilometer dolg, tristo metrov širok in 92 metrov visok otok, iz katerega na najvišjem mestu raste mogočen svetilnik, se imenuje Vela Palagruža, Velika Palagruža. Jugovzhodno od nje je manjša in pečinasta Mala Palagruža, ob njej pa otočka Severni in Južni Kamik. Proti vzhodu se arhipelag nadaljuje s strmim otokom, ki mu pravijo Tarmuntona, vzhodno od njega je otoček Pupak. Severno od Male Palagruže leži otoček Kunj, jugozahodno pa Baba in Gaće. Posebna je nizka Galijula – visoka je približno 11 metrov –, ki jo najdemo tri milje stran od glavnega otoka v smeri jugovzhoda. Galijula je najjužnejša kopna točka Hrvaške in kraj, kjer so do zdaj izmerili najvišje valove na Jadranu. Imeli so devet metrov!

Palagruža je ekološki fenomen Jadrana. Ima posebno, zelo blago klimo z zelo malo padavinami. Povprečna januarska temperatura je 11,5 stopinj, julijska pa 24,4. Ob Sušcu je Palagruža edini jadranski otok, ki nima mediteranske, pač pa subtropsko vegetacijo, kar pomeni, da je njena flora od pozne jeseni do zgodnje spomladi zelena in listnata, poleti pa zaradi vročine posušena. Na Palagruži uspevajo oleander, kapre, pelin, listopadni drevesasti mleček (ki je zelo strupen), na njej najdemo tudi črno kuščarico in kače. Vseh rastlinskih vrst je kar 220, živalskih pa 120. Podobna vegetacija je značilna za Malto, Sinaj, Gibraltar, Palestino in obale Severne Afrike.

Zgodovina tega otoka je dolga in bogata. Arheologi pravijo, da je bila Palagruža naseljena že pred devet tisoč leti, razcvet pa naj bi doživela v času zgodnje antike, saj so našli več kot 40.000 kosov grške keramike, nakita, kovancev in drugih predmetov, na primer ostanke kopij iz bakrene in bronaste dobe. To pomeni, da je bila Palagruža zaradi svoje posebne lege zanesljivo obiskana in naseljena v času Stare Grčije. Še več, bila naj bi celo eno izmed jadranskih svetišč Diomedovega kulta. Ali to pomeni, da je na tem otoku kdaj prebival tudi sam Diomed, ahajski junak iz Trojanske vojne? Pisci, ki so do zdaj omenjali Diomedov otok, nikoli niso izdali njegove natančne lokacije. A na Palagruži so v zadnjem času našli večje količine grške lončevine, ki je sicer ni mogoče najti nikjer drugje na jadranskih otokih. To dokazuje, da je bila Palagruža ena izmed postaj na trgovinskih poteh že v času starih Grkov, po starih pripovedovanjih pa naj bi bil na njej pokopan ravno Diomed.

II. Zgodba o homerskem junaku Diomedu si zasluži nekaj besed. Legenda namreč pravi, da je mladi kralj iz Argosa, ki se je ob slovitem Ahilu in junaškem Agamemnonu boril v trojanski vojni, pokopan prav na Palagruži. Arheologi so dejansko izkopali keramiko iz 6. stoletja pred Kristusom in na več črepinjah našli zapisano njegovo ime. Homer je Diomeda v Iliadi slavil kot enega najboljših ahajskih vojščakov, edino Ahil ga je prekašal; pripišal mu je tudi častivredne vrline, modrost, razsodnost in dobroto. Diomed je bil poosebljena aristeia, plemenitost. Rimski pesnik Vergilij pa ga opisuje kot bojevnika, ki je bil skupaj z drugimi tovariši skrit v trupu lesenega konja, s katerim so Ahajci prelisičili Trojance in zavzeli dotlej neosvojljivo mesto.

Diomed je poleg Odiseja užival posebno naklonjenost bogov. Nad njim je bedela boginja modrosti Atena, ki je zaslužna, da je bil ob Menelaju – možu ugrabljene Helene, zaradi katere se je začela Trojanska vojna – edini grški junak, ki je postal nesmrten in božanski. Po koncu trojanske vojne, ki je trajala celo desetletje, je Diomed ustanovil deset mest ob vzhodni italijanski obali. O tem, kako oziroma kje je umrl, ni nobenih zapisov. Še najbolj intrigantna je legenda, ki pravi, da je skrivnostno izginil na enega izmed jadranskih otokov. Dolgo časa so verjeli, da so bili to Tremiti, arhipelag manjših otokov ob italijanski obali, ki so relativno blizu Palagruži. Toda Diomed naj bi tako ali tako postal nesmrten, zato so ga kot boga začeli častiti v južni Italiji ali pa celo v Jadranu, kar bi lahko razložilo teorijo, po kateri naj bi bil na Palagruži med drugim tudi Diomedovo svetišče. Še ena legenda obstaja, in sicer pravi, da so ob njegovi smrti zbrali albatrosi in zapeli pesem, zato je družina teh ptic po njem dobila tudi ime (diomedeae). Pomorščaki so albatrose pogosto videli kot duše pogubljenih mornarjev, zato jih niso ubijali, saj naj bi to prinašalo nesrečo.

Dante je v svoji alegorični Božanski komediji, v kateri je pekel razdeljen na devet koncentričnih krogov, do Diomeda (in Odiseja) niti slučajno ni bil tako prizanesljiv kot Homer in antični pisci. Nasproto, zelo ga je kaznoval, saj ga je skupaj z Odisejem spravil v predzadnji, osmi krog inferna, kjer prebivajo prevaranti. Diomedova in Odisejeva večna kazen je plamen, ki ju žge zaradi treh grehov, ki so ju vrgli v pekel. Prvi je ta, da sta v vojno zvabila Ahila. Naslednje dejanje je še bolj nizkotno: iz Ateninega svetišča v Troji sta ukradla paladij, leseni kipec boginje Palade Atene, ki je po verovanju antičnih ljudstev varoval mesto pred uničenjem. Odisej je, preoblečen v berača, prišel v Trojo, kjer ga je prepoznala Helena in mu povedala, kje je paladij. Kmalu se je s skozi skrivni prehod v Trojo vrnil z Diomedom; v Ateninem templju sta ukradla kip in pobegnila. Diomed naj bi bil tisti, ki je paladij fizično odnesel. Prizor je ovekovečen na mnogih antičnih vazah in lončevinastih izdelkih, italijanski neoklasicistični slikar Gaspare Landi pa ga je upodobil tudi na platnu z naslovom Odisej in Diomed kradeta posvečeni kip Palade Atene.

Od paladija, ki ga je pozneje posvojilo bolj kot ne eklektično krščanstvo, je bila odvisna usoda mesta, zato se je vojna sreča v dolgoletni trojanski vojni nenadoma obrnila v prid Ahajcev. Vergilij pravi, da je ukradeni paladij po koncu trojanske vojne s seboj vzel Diomed, ki je potoval po Sredozemlju in morda tudi po južnem Jadranu. Po nekaterih pripovedih so mu ga celo ukradli. Glede na rimski ep Eneida je paladij nazadnje prispel v Italijo in postal zaščitnik mesta Rim, ki je bilo ustanovljeno leta 753 pred Kristusom, torej skoraj pet stoletij po koncu trojanske vojne.

Tretji greh, zaradi katerega se je Diomed skupaj z Odisejem znašel v Dantejevem peklu, pa je slavni trojanski konj. Zahrbtna prevara, ki naj bi si jo zamislil ravno prebrisani Odisej, je izkoristila vraževerje sovražnika in njegovo spoštovanje bogov. Trojanci so bili namreč sveto prepričani, da je velikanski leseni konj, ki so ga Ahajci ponoči postavili pred dotlej neosvojljivo mestno obzidje, v njegov trup pa skrili svoje najdrznejše vojake (med katerimi je bil seveda tudi junaški Diomed), božje znamenje, dar bogov. Zato so odprli vrta in ga pripeljali v mesto. Ponoči so se iz konja usuli Ahajci, pobili stražarje, odprli mestna vrata in masaker se je začel.

III. Palagruža je arhipelag deset otočkov, med katerimi so nekateri komaj kaj večji od orjaške skale – in v tem pogledu malce spominjajo na piramidasti vulkanski otok Jabuka nekaj deset milj severneje. Popotnik, ki ta otok, na katerega so se v srednjem veku umaknili benediktinski menihi (na Palagruži so še danes ostanki njihovega majhnega samostana s cerkvico svetega Mihovila), na lepem ugleda sredi morja, ne pomisli na zgodovino. A prav na tem izgubljenem kosu kopnega, prebičanega od severnih in južnih vetrov, na tem majhnem kosu trdne skale, peščenjaka in asketske zemlje, obdanem z nevarnimi podvodnimi čermi, zaradi katerih je sidranje v dveh zalivih lahko zelo tvegano, so ljudje pristajali in na njem živeli že pred stoletji in celo tisočletji.

Nekaj posebnega je na tem otoku, kar privlači popotnike. V 12. stoletju je na Palagruži nenadejano pristal celo papež. Tudi ta zgodba je preveč zanimiva, da bi jo spregledali. Papež Aleksander III., ki je Rimskokatoliško cerkev vodil med letoma 1159 in 1181, je moral zaradi vojaških spopadov dvakrat zapustiti Rim, in trajalo je več kot petnajst let, da ga je slavni cesar Svetega rimskega cesarstva Friderik Barbarossa priznal za papeža. Vmes so se pojavili tudi antipapeži, kar je odnose v Cerkvi samo še dodatno zaostrilo, in Aleksander se je vmes zatekel celo v Britanijo in Francijo. Med bivanjem v Parizu je v znak hvaležnosti francoskemu kralju in zavezniku Ludoviku VII. postavil temeljni kamen za gradnjo katedrale Nottre Dame, ki so jo potem zidali skoraj dvesto let. Aleksandrovi nasprotniki so s podporo cesarja Friderika Barbarosse sklical koncil v Paviji, na katerem so ga hoteli kot legitimnega papeža razrešiti. A Aleksander je bil dovolj zvit, da se zbora ni udeležil, zaradi česar so škofje izvolili novega papeža, ki je izobčil Aleksandra III., ta pa je vrnil udarec in izobčil tako novega papeža kot tudi cesarja … Po ducatu vojn so se odnosi med Aleksandrom in Friderikom nazadnje izboljšali in dogovorila sta se, da v Benetkah podpišeta sporazum o petnajstletnem miru. Malo je manjkalo, pa ga ne bi, kajti če se papež pred neurjem ne bi rešil na Palagružo, bi Friderik morda ostal sopodpisnik pogodbe. Nazadnje sta 1. avgusta 1177 papež in rdečebradec v Benetkah, v cerkvi Sv. Marka ceremonialno podpisala dragoceni dokument; po podpisu se je cesar Friderik Barbarossa pred papeža vrgel na kolena, vendar ga je ta dvignil in poljubil v dokaz odpuščanja in miru.

Pot v Benetke bi se skoraj tragično končala, saj je enajst galej in dve tovorni ladji, s katerimi se je papeževa delegacija odpravila na srečanje s cesarjem Barbarosso, le nekaj ur po izplutju iz pristanišča Vasto v pokrajini Chieti na morju zajela strašna nevihta. Zaradi nevarnosti sta se tovorni ladji vrnili v pristanišče, galeje pa so zaplule proti bližnji Palagruži. Ko so prišli do zaliva, ki jih je zaščitil pred orkansko burjo, so se potniki izkrcali in si našli zavetišče na kraju, ki se danes imenuje Papeževa njiva. Kardinal Bozon, ki je Aleksandra III. spremljal na poti, njegov zapis v svoji Historia Salonitana povzema splitski zgodovinar in kronist Thomas Archidiaconus Spalatensis, je pustolovščino opisal takole:

"Nazadnje so, po dobroti blaženih apostolov Petra in Pavla, še iste noči, hvala Bogu, srečno pristali na otoku, ki se imenuje Palagruža. Toda ladji, ki sta vozili bele konje, sta se v zadnjem hipu vrnili v pristanišče Vasto, saj zaradi silnega vetra nista mogli slediti preostalim galejam. A papež, utrujen zaradi razburkanega morja, je šel rade volje na kopno in je tam, ker so mu postavili mizo, zadovoljen večerjal. Še iste noči, ko so že vsi počivali, se je mornarjem nasmehnil želeni jugo in jih oživil za nadaljevanje poti. Ker so se vetra vsi neizmerno razveselil, so hitro dvignili jadra in vsak mornar je v temni noči budno izvrševal zaupano mu delo. Tako so veseli pluli vso noč s papežovo hitro galejo na čelu, na kateri je bila velika svetilka. Naslednji dan so okoli poldneva prišli na otok, ki se imenuje Vis. Od tam so naslednjo nedeljo, preden je vzšlo sonce, ploveč vzdolž drugih dalmatinskih otokov, po zaslugi blaženega Petra prispeli v Zadar. In ker dotlej še noben rimski škof ni vstopil v mesto, sta med duhovniki in prebivalci zavladala splošno veselje in radost. Hvalili in blagoslavljali so Gospoda, ki je po svojem sinu Aleksandru, nasledniku blaženega Petra, počastil z obiskom zadarsko cerkev. Zaradi tega so ga po rimskem običaju posadili na belega konja in ga v povorki ob gromkem prepevanju zahvalnih pesmi v svojem jeziku vodili po središču mesta do cerkve blažene Anastazije."

Papež je v Komiži prebival v benediktinskem samostanu in med svojim obiskom blagoslovil samostansko cerkev svetega Nikole, ki je v naslednjih stoletjih precej zrastla in se danes visoko dviguje pod bližnjim Humom in spokojno zre na Komižo pod seboj. Pogled iz ploščadi pred cerkvijo je posebej veličasten pozno popoldne, v času sončnega zahoda. Takrat se zaliv pred Komižo običajno umiri, morje se obarva v toplih barvah in v daljavi se skozi večerne meglice pokaže silhueta oddaljenega Svetca, otoka s svetniškim imenom, ki pa je bil nekoč na angleških pomorskih kartah označen kot Devil's Island, Vražji otok. Angleške brodolomce, ki so se rešili na ta otok, so namreč pobili pastirji ovac, sicer nekdanji zločinci in ljudje s temno preteklostjo. Na Svetcu, ki je danes nenaseljen, je kar 250 let živela velika družina Zanchi (Zanki), njeni člani so se ukvarjali z ribištvom in obdelovanjem zemlje. V šestdesetih in sedemdesetih letih so se vsi po vrsti izselili in zadnja pripadnica otoškega klana je bila Jurka, stara ženica, ki je umrla pred dobrim desetletjem. Pravili so mi, da je imela navado vsak večer na okno svoje sobe postaviti petrolejko, ki je bila edini dokaz človeške prisotnosti na otoku. Neke noči s Svetca ni bilo več videti drobne svetlobe. Jurka Zanchi je zapustila svoj otok. Na njem zdaj gnezdi endemični sokol po imenu Eleonorin sokol in največja evropska sova, ki ji domačini rečjo sovuljaga.

Zgodbe o samotnih jadranskih otokih, ki so bili nekoč poseljeni, danes pa so zapuščeni in samotni, bi lahko najbolj lirično in doživeto opisal pesnik, saj se v njih prepletajo zgodovinski dogodki, legende, domišljija in fantazme. V času, ki ga živimo, nam lahko služijo kot pobeg v nek drug, skoraj neresničen svet, po katerem vsake toliko zahrepenimo do te mere, da se nam vsakdanje življenje nenadoma spremeni v ječo. Tako sta začetek in konec sveta res na premcu jadrnice, ki reže valove po odprtem morju, proti jugu, proti sončnemu zahodu:

"Ognuno sta solo sul cuor della terra trafitto da un raggio di sole: ed è subito sera." "Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden: in je takoj večer." (Salvatore Quasimodo)