Slovenci potrebujemo reformo tudi v glavah

Slovenci, še posebej v teh kriznih časih, negativno gledamo skorajda na vse stvari. Ne rečem, da to pri mnogih segmentih družbenega in socialnega življenja ne drži, a moti me posploševanje. Še posebej pri zdravstvu. Še zdaleč si ne upam trditi, da je v našem zdravstvenem sistemu, ki so ga še posebej v zadnjem letu zaznamovale korupcijske afere, pa tudi dejstvo, da so nekateri zdravniki zaposleni v javnih zavodih, v popoldanskem času pa v teh istih prostorih svoje delo opravljajo za gotovino, vse v redu. Ni! Še zdaleč ne! A po drugi strani si upam trditi, da glede na splošno prepričanje med Slovenci, da je to zanič, stanje ni tako slabo. Res je, da denarja kronično primanjkuje in da bodo morali zaradi denarja številni naši državljani dlje časa čakati na operacijo ali pregled pri specialistu. To ni prav. Pravilen pa ni niti odnos nekaterih do zdravnikov in preostalih zdravstvenih delavcev. Dovolite mi, da pojasnim na primeru, ki sem ga osebno večkrat doživel, nazadnje pred dobrimi tremi tedni. S starejšim sinom pridem na pregled k pediatru v zdravstveni dom, kakšnih 15 minut pred dogovorjeno uro pregleda. V čakalnici takoj opazim štiri nezadovoljne starše, ki vseskozi gledajo na uro, sopihajo in kar na glas godrnjajo. Po nekaj minutah po mojem prihodu v čakalnico vstopi medicinska sestra, a še preden karkoli reče, vstane gospod in jo tako opozori, da je bil naročen že pred pol ure ter da naj mu pojasni, zakaj njegov otrok še ni bil pregledan. To seveda spodbudi še dva starša, ki opozorita, da ves dan pač ne moreta čakati v ordinaciji. Medicinska sestra nam vsem skupaj poskuša pojasniti, da je do zamude prišlo, ker je pač vmes prišel urgenten primer in da ga je morala zdravnica vzeti prek vrste. Odgovor, ki bi moral zadostovati, da čakajoče pomiri. A jasno ni. In sestra jih, nič kriva, takoj "dobi". Verbalno. "Vsak mesec mi od plače trgajo za zdravstvo," začne zgoraj omenjeni gospod pojasnjevati in že začne groziti, da se bo pritožil direktorju zdravstvenega doma. Sestra, očitno vajena takšnih opazk, še enkrat pojasni, zakaj bodo morali še počakati nekaj minut in odide v ordinacijo. Negodovanje se z njenim odhodom še nadaljuje. In takšno obnašanje me, milo rečeno, moti. Še posebej pa me moti, da večina pri temi o zdravstvu vseskozi opozarja, koliko vsak mesec plačuje za zdravstvo in ga jemlje za samoumevnega. Seveda do takrat, ko človek resno ne zboli. Očitno Slovencem in Slovenkam prioritete niso jasne. In ker nam, vsaj po mojem prepričanju, prioritete niso jasne, vsaj če primerjamo, koliko denarja porabimo za zdravstvo in koliko ga zapravimo za jeklene konjičke, vam bom postregel s preprostim izračunom. Slovenec s povprečno plačo, ki je okoli 1500 evrov bruto, mesečno za zdravstvo plača dobrih 95 evrov oziroma nekaj nad 1100 evri letno, in vsakič, ko pride k zdravniku, to na glas pove in le stežka reče hvala. Ja, za slabih 100 evrov mesečno dobimo pregled pri pediatru ali splošnem zdravniku, brezplačna zdravila na recept in če je treba, tudi napotnico za specialista, pregled pri njem in morebitno dodatno zdravljenje. Da o kakršnikoli operaciji, ki lahko stane tudi več tisočakov, sploh ne govorim. Po drugi strani pa ti isti nikoli ne izračunajo, koliko jih dejansko stane njihov avtomobil. Ob registraciji plačajo približno 300 evrov za registracijo, cestnino in osnovno zavarovanje. Vsakič, ko svojega jeklenega ljubljenčka, za katerega po možnosti plačujejo še nad 100 evri leasinga, pripeljejo k avtomehaniku, morajo na to vsaj nekaj dni počakati, nato jih ne moti, da so ves dan brez svojega lastnega prevoza, na koncu pa se avtomehaniku, ki jim za reden servis brez večjih del zaračuna 200 evrov, še večkrat zahvalijo. Če pa jim avtomehanik da še kakšen popust, pa sta veselje in zahvala še toliko večja. Ja, to je slovenska realnost.