Slovenski lonec zgodovine

Konec osemdesetih let 20. stoletja je Francis Fukuyama razvil tezo, ki jo je poleti 1989 objavil v reviji The National Interest pod precej pompoznim, čeprav ne ravno izvirnim naslovom The End of History? (Konec zgodovine?). Identično dilemo je namreč po koncu II. svetovne vojne odprl Alexandre Kojève, čigar "univerzalna in homogena država" naj bi nastopila takoj po "koncu zgodovine". Kojève je imel kot politični levičar v mislih panevropsko socialno državo, tj. družbo blaginje – zanjo je uporabil izraz Latinska Evropa – in bi bila vrednostni kontrapunkt anglo-ameriškemu materialističnemu konceptu (kapitalistične) družbe.

Fukuyamov konec zgodovine je torej dejá vu nečesa, kar je Evropa spoznala, ko je bila z odločilno pomočjo Združenih držav osvobojena (nacionalnega) socializma. Tudi takrat se je zdelo – zaradi Marshallovega plana, rojevanja bodoče Evropske gospodarske skupnosti itd. –, kot da je zgodovina premočrtna in neustavljiva kot plimni val. Zgodovinska repriza se je zgodila s padcem berlinskega zidu, ko je bilo videti, da je prihodnost zahodne civilizacije idilična in obsojena na materialno ugodje liberalnega kapitalizma, na osebnostno rast in najvišje politične pravice ter svoboščine. Toda prav ta plimni val domnevnega konca zgodovine je četrt stoletja pozneje udaril nazaj z vso silovitostjo. Danes se zato spet odpira razprava o prihodnosti kapitalizma, ki je zaradi pohlepa, korupcije in pokvarjenosti finančnih elit izgubil velik del podpore. Vendar pa to ne pomeni, da je pod vprašaj postavljen zahodni model političnega sistema z vsemi pravicami in svoboščinami. Kritike ne morejo biti alibi za odpravo pridobitev demokratičnega sistema, ki edini zagotavlja človekovo svobodo in dostojanstvo; demokracija omogoča ohranjanje vsega tistega, kar je moderni homo sapiens dosegel od razsvetljenstva dalje. Danes skrajna levica – v Sloveniji trenutno medijsko dominira – histerično išče argumente, s katerimi bi ta demokratični status quo zrušila. Ker jih ne najde, se zateka k stalinistični ikonografiji, protiameriški in protievropski retoriki, masovnim manifestacijam, na katerih pride do izraza kolektivni duh totalitarizma, značilen za dvajseta in trideseta leta prejšnjega stoletja.

I.

Manj kot četrt stoletja po koncu blokovske razdelitve sveta teza o koncu zgodovine ni več prepričljiva in Evropa se sooča s podobno dilemo "konca zgodovine", kot se je po letu 1945, ko je bilo treba osmisliti prihodnost. Nacionalne države, iz katerih so prihajale pobude za začetek unifikacije, so imele takrat močne, karizmatične voditelje, okoli katerih so se brez posebnega obotavljanja strnile politične elite. Projekt združene Evrope, ki ga je finančna in ekonomska kriza nenadoma postavila pod vprašaj, leta 2013 za razliko od velikih povojnih voditeljev ne premore več ustrezno močnega političnega vizionarstva, s katerim bi utišali skeptike, pomirili dvomljivce in – nikakor ne nazadnje – civilizirali barbarska politična okolja, kakršno je recimo slovensko. Ujeti in zakleti v titanski boj domobransko-partizanske patologije se Slovenci niti v 21. stoletju niso sposobni otresti dušečega objema svoje lastne neumnosti, trme in kratkovidnosti. Dokler ne bo prišlo do temeljitega pretresa otopelih možganov, se bo v Blatnem dolu dogajalo to, čemur smo bili priča v zadnjih tednih in mesecih: atentatu na normalnost. V Šentjoštu v domobrance napravljeni fantje, ki skupaj z nekaterimi cerkvenimi pastirji še vedno niso dojeli, česa se v demokratični Evropi pač ne spodobi početi, v ljubljanskih Stožicah pa tista druga, nasprotna skrajnost; celoten politbiro, zbran v duhu miloševićevskega nacionalkomunističnega mitinga, prežetega z ikonografijo, slogani in simboliko, ki ne spada v javni prostor, ampak kvečjemu v muzej revolucije.

Agresivni ekskurzi v ekstremizem so napad na normalnost. Pomenijo protiintelektualizem per se. Sploh pa je skrb vzbujajoče, ker v Sloveniji v zadnjih letih, nekako od samorazpustitve omizja Nove revije, ni več slišati intelektualcev, ki so v vsaki, še tako nesvobodni in zatrti družbi glas razuma, klic k normalnosti. Nas potem preseneča, da veljamo za zadnjo komunistično državo v Evropi?

II.

Izobraževalni sistem pri vsem tem igra pomembnejšo vlogo, kot je to videti na prvi pogled. V svojem epohalnem, skoraj 400 strani dolgem delu The Closing of the American Mind, ki je izšlo leta 1987, torej na začetku navideznega konca zgodovine, je ameriški mislec Allan Bloom napadel sistem ameriškega visokega šolstva in univerze. Ena njegovih ključnih tez je bila ta, da se je visoko šolstvo izneverilo, pustilo na cedilu demokracijo in obenem osiromašilo študente, ker jih sistem, namesto da bi jih skozi moralno-etične vrednote soočal s ključnimi družbenimi dilemami, posiljuje z logičnim pozitivizmom, iracionalizmom, strukturalizmom ter jih ubija s skepticizmom in relativizmom. Na univerzah ni več ne duha ne sluha o moralnemu imperativu, je bil razočaran Bloom in trdil, da to posledično vodi k pomanjkanju moralnih vrednot tudi v družbi kot taki. S tem je že pred četrt stoletja hote ali nehote odprl Pandorino skrinjico, iz katere danes prihaja večina anomalij in predvsem anomij; nezainteresiranost nadpovprečnih posameznikov, da bi sodelovali pri javnih zadevah, krepi negativno selekcijo, ki na vodilne položaje v gospodarstvu in državi naplavlja vedno hujše sociopate in psihopate. Država je talka norcev, medtem ko normalni posamezniki vsak dan bolj izgubljajo živce zaradi svoje nemoči.

Ko se bomo končno začeli spraševati o globljih vzrokih krize, v kateri je utrujena Evropa obtičala zadnjih nekaj let in zaradi katere je naša prihodnost pomembnejša od preteklosti, se bomo morali na neki točki vrniti k izvornemu vprašanju. In zadnje nima nobene zveze z ekonomijo ali financami, pač pa zgolj in samo z etiko. Esencialno vprašanje o vzrokih krize je namreč moralno vprašanje v najplemenitejšem smislu. Zdajšnja patologija, ki jo Naomi Klein označuje kot stanje šoka, namreč ni stara pet let, ravno nasprotno. Potrdili so jo prav v času začetka konca zgodovine, kot si ga je predstavljal Fukuyama, se pravi v drugi polovici osemdesetih, ko je Wall Street nepričakovano postal prva filmska uspešnica, v kateri so borzni posredniki hujši in nevarnejši od gangsterjev.

III.

Slovenski zeitgeist, če parafraziram Hegla, je absolutno statičen, tako rekoč zacementiran. Težava je še hujša, ker nam obenem primanjkuje tistega, čemur bi prav ta filozof dejal weltgeist, se pravi svetovni duh. To pa je posledica dejstva, da imamo opravka z zgodovino, ki se kot perpetuum mobile ukvarja sama s sabo in svojimi travmami. V takšnem obupnem okolju je nemogoče, da bi se pozitivno izstopajoči posameznik kljub negativni selekciji dvignil nad drugimi in jih – če uporabimo malce biblični jezik – iz egiptovskega suženjstva prek puščave in Rdečega morja popeljal do mentalne osvoboditve.

Slovenci namesto o koncu razmišljajo o loncu zgodovine, v katerem brbotajo travme in kompleksi. Zaradi tega je ta država endemična v svojih posebnostih. Slovenija iz večje razdalje deluje kot ideološki Jurski park; v rezervatu nenormalnosti namesto dinozavrov naokoli skačejo norci v domobranskih uniformah in njihovi nič bolj zdravi tovariši v revolucionarnih uniformah. Tisto, kar v tem kontekstu potrjuje tezo o koncu zgodovine, kot jo je formiral Kojève in nekaj desetletij za njim še Fukuyama, je patološka sprevrženost ključnih igralcev, ki so poskrbeli, da je zgodovina na neki točki nenadoma obstala in postala absolutna.

V kontekstu naše razprave se zdi neverjetno, da ne premoremo enega samega levičarskega ali liberalnega filozofa zgodovine, ki bi bil sposoben argumentirano kritično, dosledno pošteno in zlasti neobremenjeno razpravljati o nekdanjem sistemu, za katerega danes slišimo, kako pravičen, demokratičen in za človeka prijazen je bil. Mar to pomeni, da smo se leta 1990 in 1991 odločili napačno?! Smo naredili zgodovinsko napako? Je sistem, v katerem živimo, dejansko slabši od prejšnjega, kot to med vrsticami poskuša ljudem dopovedati del vladajoče politične in družbene elite?!

To so dejansko zelo hude dileme. Če si izposodim misel poljskega intelektualca Leszeka Kołakowskega, ki je bil v mladih letih komunist in marksist, potem pa je zaradi poljske izkušnje s socializmom spremenil mnenje; po obisku Moskve mu je postalo jasno, da je totalitarna krutost stalinizma logični končni produkt marksizma:

"Zgodovine se ne učimo zato, da bi vedeli, kako ravnati ali uspeti, ampak zato, da vemo, kdo smo."

Da vemo, kdo smo. To je najboljši odgovor na vprašanje, zakaj nas preteklost tako fascinira, ki sem ga slišal do zdaj. In zgolj ugibamo lahko, kaj se bo zgodilo z našo zgodovino, ko bomo Slovenci enkrat (iz)vedeli, kdo smo …