Tudi zlato nima več tako prepričljivega leska

Vedno je tako, da greš, ko si na dnu, lahko še globlje. Tega se večina ne zaveda. Žalostno, a takšna je resnica. In dna Slovenci še zdaleč nismo dosegli! Kakšne posledice je dolgoletna recesija pustila, bomo občutili šele, ko se bomo iz nje izkopali. Da se z višjo gospodarsko rastjo izboljša življenje za večino ljudi, načeloma drži, a ne za vse. Poglejmo primer Avstrije, države, v katero se sicer po delo zateka vse več Slovencev in ki velja za eno izmed uspešnejših držav v Evropi.

Površinsko in glede na statistiko Avstrija res velja za ugledno državo, kar bo kar držalo. A ta odraža neko povprečje, v katerem živi vse manj ljudi. Čeprav je brezposelnost najnižja v Evropski uniji, ima gospodarsko rast in je povprečna plača dvakrat višja kot v Sloveniji, življenje ni tako idilično, kot se zdi na prvi pogled. Tudi v naši severni sosedi se spopadajo z revščino, bedo, propadanjem manjših podjetij, kriminalom …

Podatek, da je samo na Dunaju več kot 50 socialnih trgovin, pove veliko, in to čeprav se je Avstrija že izvila iz primeža recesije, ki jo je sicer prizadela mnogo manj kot večino drugih držav. In te socialne trgovine so polne, vsak dan pa se vanje zateče več ljudi. Beračenja je nekajkrat več kot še pred leti, kriminal, čeprav Dunaj slovi kot najvarnejše mesto na svetu, narašča. Vse več je namreč tatvin.

Da vse več Dunajčanov bolj racionalno upravlja svoj denar, je videti tudi v lokalih, restavracijah in trgovinah z oblačili (z izjemo strogega središča, kjer se tre turistov), ki večinoma bolj ali manj samevajo. Da bi se izognili najhujšemu, torej da bi morali zaprti svoja vrata, so cene močno spustili. Kosilo se lahko dobi že za pet evrov, pico za šest evrov, kavo za 1,3 evra, zasebne trgovinice pa imajo vsak dan več tako imenovanih akcijskih izdelkov.

To je prava realnost avstrijske prestolnice. Dunajčani, ki so sicer izjemno ponosni, to danes že priznavajo. Sicer bolj po tiho, z izgovorom, da je razlog za to tudi velika odprtost države, ki je dopustila, da so se vanjo naselili številni ljudje z vzhoda Evrope in Balkana.

Če tako potegnem vzporednico s Slovenijo, ki se sicer z Avstrijo sploh ne more primerjati, me je strah, kam bomo šli. Upam, da ne v propad in da se bomo kljub slovenski pregovorni sprtosti enkrat vendarle poenotili, določili prioritete in si prizadevali, da bi šli korak naprej. K boljšemu!