"With God on Our Side"*

Nazadnjaštvo samooklicane demokratične Evrope je velika priložnost za medije, da bi ravno na primeru vmešavanja v ukrajinsko krizo pokazali, da Evropska unija s takšno politiko razen prežvečenih sloganov svetu nima ponuditi ničesar več. Mediji so se žal tudi ob tej priložnosti v veliki večini zatekli k "path of least resistance" (po slov. liniji najmanjšega odpora), tj. propagandi, ki je po letu 1989 še nismo doživeli: kljub ognjevitemu dokazovanju, da je Bog na naši strani, so nedemokratične prvine naše širše domovine preočitne. Neznanje Prva prepreka demokracije je neznanje in Evropska unija že drugič v Evropi v zadnjih 25 letih ni opravila svoje domače naloge: kot se ni podučila o kompleksnostih Balkana, se tudi v Ukrajini ni na primer obrnila na ukrajinsko upokojenko, ki bi ji povedala, da je postavljanje ultimatov "ali EU ali Rusija" v Ukrajini predvsem neolikano. Mar to neznanje in, kot rečeno, hudo robato pomanjkanje olike izhajata iz večvrednostnega kompleksa tako imenovanih zahodnih Evropejcev do vsega vzhodnoevropskega, slovanskega? Poznam lep primer ameriške multinacionalke, katere evropski del vodijo flamski Belgijci. Ti posamezniki, v veliki večini ne najbolj rafinirani Evropejci, praviloma niso mogli skriti zmedenosti ob dejstvu, da smo bolje izobraženi od njih, da govorimo boljšo angleščino in – če se malo pošalim – da nismo temnopolti. Ne glede na retoriko v zahodni Evropi kolonialistični nagoni umirajo počasi. Podpora nasilju Recimo, da Evropska unija ni bila neposredno odgovorna za kijevsko nasilje, toda ali je morda aktivno prispevala k njegovemu omejevanju? Obiskovanje in rokovanje EU veljakov z militantnimi protestniki nakazujeta bolj temačno politiko. Kje je poročilo o ostrostrelcih, ki so bili menda odgovorni za veliko večino nesrečnih in predvsem nepotrebnih majdanskih žrtev? Podpora nacionalistom in skrajni desnici Morda je videz podpore EU-nasilju le splet politične nespretnosti EU. Tega ne moremo trditi za gorečo podporo ukrajinskim nacionalistom in celo ukrajinski skrajni desnici, kar je precej daleč od osnovnih načel demokracije. Prehodni predsednik vlade Arsenij Jacenjuk pripada stranki Batkivšina (Domovina) Julije Timošenko, ki je v pooranžnih časih po letu 2004 zavzeto podpirala ukrajinski jezik. Le malo ljudi ve, da je bil vse do leta 2012 na celotnem ozemlju Ukrajine edini uradni jezik ukrajinščina. Julija Timošenko ob vsem seksualnem naboju predsedniške kampanje leta 2010 kot bela tigrica ni poenotila države in posledično je na površje priplaval skrajni komunistični aparatčik Janukovič. Paradoksalno je Janukoviča za predsednika postavil ravno nacionalizem oranževcev. V prehodni ukrajinski vladi sedijo tudi skrajni desničarji stranke Svoboda zdravnika Olega Tjagniboka, ki z več kot eno osebnostno značilnostjo spominja na nekega drugega zdravnika z Balkana, ki preživlja svoj vsakdan kot haaški zapornik. Nas EU-birokrati z brezpogojno podporo prehodni ukrajinski vladi skušajo prepričati, da so vrednote skrajnega desničarstva prihodnost Evrope? Podpora oligarhom Politika v Ukrajini je politika oligarhov. Mar EU-podpora našim oligarhom nasproti njihovim oligarhom kaže, da bi Evropska unija tudi na svojem ozemlju želela izvajati politiko, ki bi izključevala večino prebivalstva. Nevoljeni in večinoma hudo nekarizmatični, neestetski predstavniki EU so dober "case in point" (po slov. nazorni primer). Morda pa Evropska unija s svojo podporo Ukrajini misli resno: namesto velikih besed o članstvu v daljni prihodnosti naj EU zagotovi, da bo 95 odstotkov ukrajinskega prebivalstva končno dobilo dostop do sodobnih zdravil. "C’mon EU", hic Rhodus, hic salta. Precedens Kosova Druga stran izrablja precedens Kosova za svojo ultrahitro absorpcijo dela ukrajinskega ozemlja, EU-stran pa ponavlja propagandno retoriko iz leta 1999, čeprav lahko pravi evropski demokrat ob Kosovu le zardeva. Po petnajstih letih je Kosovo daleč od črno-belega primera "človekoljubne" akcije, ob tem pa njeni najtemnejši odtenki trgovanja s človeškimi organi ostajajo zavestno nerazrešeni. Posledice Odrasli večinoma vemo, da imajo odločitve svoje posledice. Kdorkoli je v vrhu EU prišel na idejo podpore nasilnih demonstracij, ne bi smel več sedeti v Bruslju, čeprav so vrhovni birokrati EU v svoji globoki banalnosti dobro obvarovani pred posledicami. Dejanja kijevskih skrajnežev so vznemirila ukrajinske prebivalce, med katerimi je bil ravno Krim "low hanging fruit" (po slov. lahko dosegljiv cilj) za sejanje strahu med prebivalstvom. Tega je v popolnosti izkoristila Rusija z ekspresno pripojitvijo Krima. Upam si trditi, da Krim brez militantnih majdanovcev in vmešavanja Evropske unije ne bi postal ruski. Ko torej z nelagodjem opazujemo ognjemete v Moskvi, Sevastopolu in Simferopolu, se lahko za prvi korak pri obnavljanju ruskega imperija zahvalimo ravno nacionalistično-desničarskim ukrajinskim oligarhom in Evropski uniji. Pa bo s takšnim nedemokratičnim pristopom Bog še ostal na naši strani? (*"Z Bogom na naši strani": naslov kolumne je povzet po kultni skladbi With God on Our Side Boba Dylana, ki jo je izdal na začetku leta 1964 na albumu The Times They Are a-Changin.)