Zašite ustnice

Vrstniki se izseljujejo. Dovolj imajo Slovenije, njene gerontokracije, negativne selekcije, parazitske državne uprave, lenobe, balkanske ekonomije, političnega sprenevedanja in nesposobnosti. Nočejo več živeti v okolju, kjer je prihodnost zaradi dvajsetletnega eksperimentiranja, finančnih malverzacij in ropanja državnega premoženja postavljena pod vprašaj. Svojih otrok, pravijo, nočejo kaznovati s tem, da bi jih rodili v državi, kjer imajo bistveno slabše možnosti za uspeh, kariero in življenjski standard. Razprava o temeljih družbene neenakosti, če parafraziramo Rousseauja, pri nas znova dobiva aktualni naboj: otrok, ki se rodi v Sloveniji danes, ima objektivno manjše možnosti za dosego svojih ciljev kot tisti, ki pride na svet v Avstriji, Združenih državah, Avstraliji ali na Nizozemskem. Včasih se je težko soočiti z resničnostjo. Ljudje radi bežimo pred njo. Toda v bistvu gre za odnos, ki ga imamo sami s sabo. Kdor je pošten do sebe, bo takšen tudi do drugih. Osamosvojitelji in njihovi politični predhodniki so zavozili državo do te mere, da se iz nje masovno izseljujejo ravno tiste generacije, ki so najpomembnejše za prihodnost. Gre namreč za mlado, izobraženo, inteligentno in prilagodljivo delovno silo. Ko se odločijo, da bodo šli, je to življenjska odločitev. Brez kakšnega posebnega upanja na vrnitev. In po nekaj letih življenja v tujini se ljudje spremenijo do te mere, da prenehajo biti Slovenci: še vedno so Slovenci, vendar se osvobodijo prekletstva lokalnega okolja, ujetega v majhnost, prepirljivost, jezo in – zavist. I. Vedno manj nas je. Š. je lani odšla v Novo Zelandijo, A. v Avstralijo, Ž. je dobila službo na elitni kliniki v Londonu, čez dva meseca se ji bo pridružil še mož B. M. je v Italiji, A. na Dunaju in S. v Münchnu. V Kalifornijo jih je šlo že vsaj ducat. Nekaj jih uživa v kreativnem in tehnološko najbolj naprednem okolju Silicijeve doline. Ko sem pred dobrimi tremi leti obiskal enega od njih v Palu Altu, sva se dobila v njegovi pisarni, ki je kar v enem od prijetnih lokalov ob glavni ulici. Nobenih gologlavih tipov s sončnimi očali, debelimi vratovi in zlatimi verižicami, oblečenih v nakradene italijanske trenirke. Le kreativni, intelektualni mladeniči, preprosto oblečeni, vsak s svojim Applovim prenosnim računalnikom. Sproščeno vzdušje, nobene zategnjenosti in predvsem nobenih polen pod nogami. Nacionalni olimpijski komite večnega Janeza Kocijančiča bi svoji krovni mednarodni organizaciji lahko predlagal novo olimpijsko disciplino: preskakovanje polen, ki tekmovalcu letijo pod noge. Naši bi se odlično odrezali. Slovensko akademsko okolje je odsev tega dogajanja. Je eden glavnih generatorjev nezadovoljstva, obupa mlajših generacij, ki jim vladajoča gerontokracija ne pusti napredovati. Starci ščitijo svoje privilegije, zaprašene lovorike in se čutijo ogrožene pred vsakim, ki pokaže vsaj malenkost inovativnosti, lastne pobude in kritične distance. Tisti, ki so študirali v tujini, so po naravi stvari kontaminirani in kot takšni predstavljajo heretike, pred katerimi se akademske ajatole trepetajoč zaklepajo v pisarne. Spominjam se, kako mi je prijatelj, ki je doktoriral na Harvardu in Oxfordu, nekoč potožil, da v Sloveniji v akademski sferi ne kažejo nobenega zanimanja zanj. Da so mu med vrsticami celo dali vedeti, da bi bilo zanj najbolje, da bi ostal v tujini. "Naiven si, če misliš, da te bodo spustili zraven," sem mu rekel. Težava teh ljudi je namreč ta, da so za domačo intelektualno mlakužo preveč kvalificirani – overqualified bi rekli Anglosasi – in zaradi tega nezaželeni. Da bi človek zaposlil nekoga, ki je bistveno pametnejši in sposobnejši od njega, je potrebno vsaj dvoje: inteligenca in mentalno zdravje. Poglejte samo tipičnega slovenskega politika oziroma raje predsednika stranke! Niti slučajno se ne bo obdal s svetovalci, ki bi bili na določenem področju morda pametnejši od njega, saj se bo zaradi tega počutil ogroženega. II. Kaj se bo zgodilo, če bodo odšli vsi tisti, s katerimi se lahko normalno pogovarjam, razpravljam, šalim ali zgolj kakovostno preživljam prosti čas? Kdo bo potem ostal? Kakšni ljudje? Bo ta generacijski eksodus, do katerega prihaja v zadnjih treh, štirih letih, na koncu Slovenijo res dobesedno spremenil v valilnico negativne selekcije? Bolj ko razmišljam o prihodnosti v takšnih okoliščinah, bolj se mi zdi, da se bliža trenutek upora. Če se ne bo zgodilo nekaj dramatičnega, če ne bo prišlo do točke preloma, revolucije, če hočete, bo Slovenijo doletela podobna usoda kot republiko, o kateri je pred skoraj petsto leti pisal beneški senator in magistrat Nicolò Zen: neuki, nečastni ljudje si jo bodo podjarmili, počasi počasi bo izgubila slavo in država bo postala plen najslabših ljudi. Ko država enkrat postane plen najslabših ljudi, je vrnitev v prvotno stanje težka. Vprašanje je, ali je sploh mogoča. Kajti države se rojevajo in umirajo, nastajajo in propadajo. Tudi to je dialektika. Ključno pa je vprašanje kritične mase: koliko ljudi je potrebnih, da lahko zagotovijo normalno delovanje moderne države? Še več, pojavlja se celo dilema, ali sta dva milijona sploh dovolj za funkcioniranje prav te iste države? Eni pravijo, da so potrebni vsaj štirje milijoni prebivalcev, da lahko neka država živi in preživi vse izzive. V našem primeru je dodatna težava vedno večje izseljevanje, ki ga za zdaj še uspešno "pokrivajo" s statističnimi številkami. Ravno konec aprila je državni statistični urad objavil podatek, da je 1. januarja 2013 v Sloveniji živelo 2,058,821 ljudi, kar je za 0,2 odstotka več kot leto prej. Toda statistika ne pove, kdo se je k nam priseljeval in kdo se je izseljeval. Ključ za razumevanje nevarnega trenda je ravno v strukturi imigrantov na eni in emigrantov na drugi strani. Če poenostavimo: še vedno velja ugotovitev izpred desetletij oziroma časov nekdanje federacije – k nam prihajajo fizikalci, nekvalificirana delovna sila, odhajajo pa (visoko) izobraženi. Ker je prvih še vedno razmeroma veliko in številčno prekašajo tiste, ki iz Slovenije bežijo, nas lahko statistika uspava s pomirjujočimi številkami in občutkom, da nas je vsako leto več. Danes že čez dva milijona. Še nikoli nas ni bilo toliko. Nič ne bi bilo narobe, če bi v okviru razprav o nacionalnem interesu namesto o pivu, čevljih ali privatizaciji slabo upravljanega državnega premoženja govorili o strategiji imigrantske politike v prihodnjih dvajsetih letih. Razloga sta vsaj dva. Prvi je ta, da je Slovenija do tujih prosilcev za politični azil, ki prihajajo iz nevarnih držav Azije in Afrike, izrazito diskriminatorna, nečloveška in bi si zaslužila podrobnejšo medijsko in javno pozornost. Priznam, da do pred kratkim sploh nisem vedel, kako sramotna je slovenska politika do azilantov. Potem pa mi je kolegica, katere nekdanji fant se je več let boril za pravico do azila v Sloveniji, nekoliko odprla oči. Tokrat je statistika na strani šibkejšega, številke pa povedo več kot tisoč besed. Od leta 1995 do 2000 je bilo pri nas manj kot 200 priznanih azilov iz humanitarnih razlogov in humanitarne zaščite, se pravi, da je Slovenija na leto približno 12 posameznikom priznala pravico do zatočišča. Ko je pred leti na svetovni dan beguncev tedanji premier Borut Pahor obiskal azilni dom, je osebje doma pred tem azilante pripravljalo na dramsko uprizoritev v slovenskem jeziku, primerno za otroke v tretjem razredu osnovne šole. Begunci, ki so svoje domovine zapustili zaradi političnega preganjanja in groženj s smrtjo, naj bi v idilični podalpski deželici zaigrali otroško predstavo pred predsednikom. Ne znam si predstavljati, kakšno ponižanje mora biti to. Azilanti so bili tako prestrašeni, da si sprva niso upali nasprotovati tej neverjetni domislici, in so se uprli šele, ko je eden od njih s stisnjenimi zobmi dejal, da mu tega ni treba in da se tega ne gre. Osebje azilnega doma je potem odnehalo in premier je bil prikrajšan za predstavo, ki bi spadala v kroniko narodnostne politike Tretjega rajha do manjvrednih narodov vzhoda in juga. III. Drugi razlog, zaradi katerega je razprava o priseljevanju in odseljevanju iz Slovenije vsak dan bolj aktualna, so demografski podatki. Podobno kot celotna Evropa se tudi naš narod stara. Strategija politike priseljevanja je torej nujna: resna in odgovorna država bi izdelala skrbne študije, v katerih bi predvideli, koliko priseljencev lahko družba na leto sprejme, kakšnega spola, rase in starosti naj bodo. Multikulturnost Sloveniji ne more škoditi, lahko ji kvečjemu koristi. Toda do takšnega razmisleka bo pot še dolga in trnova. Morda bi pobudo lahko prevzel predsednik republike v okviru svojih posvetovanj z intelektualci in znanstveniki. Institucija predsednika republike je v tem trenutku tudi edini del izvršilne veje oblasti, ki še uživa ugled in razmeroma visoko stopnjo zaupanja. Vedno znova prihajam do istega sklepa – da je funkcija predsednika republike v naši ureditvi izrazito minimalizirana in da bi moral imeti že zaradi svoje neposredne izvolitve bistveno več ustavnih pooblastil. Parlamentarna demokracija v obstoječem modelu se v Sloveniji pač ni izkazala kot učinkovita. Proporcionalni volilni sistem, majhne, interesne in neznansko sebične stranke so le nekateri od razlogov, ki so državo pripeljali v kritično stanje, v katerem se mlajše generacije odločajo, da si bodo svojo prihodnost poiskale drugje. V tej točki se vračam na izhodišče, na nekakšno tesnobo, s katero se soočam zadnje čase. Moja dilema je namreč zelo načelne narave: zakaj bi človek bežal iz države pred slabimi ljudmi? Zakaj bi se umikal pred negativci, nesposobneži in kriminalci? Zakaj pa se ne bi izseljevali oni? Zakaj bi se mi, ki nam ni vseeno za domovino? Zakaj bi kapitulirali mi, ki verjamemo v ideale republike? V razmerah, ko je za marsikoga beg v tujino postal edina rešitev, je najhujši molk. Biti tiho in nemo opazovati, kar se dogaja, je tako nesprejemljivo, kot bi bil molk azilantov ob ponižujoči zahtevi paznikov, da bi odigrali otroško predstavo pred predsednikom. V stiski je treba zakričati, biti glasen. Iranski azilant si je približno v istem času v Grčiji zašil skupaj ustnice. Simbolna manifestacija utišanja, zaprtih ust. Krik nemoči. Ker je domovina vsak dan večja mačeha, smo lahko že jutri begunci tudi mi – tihi, prestrašeni in ponižni. Če bomo kot državljani svoje države zgolj opazovali, kar se dogaja okoli nas, če bomo molčali, gledali vstran in si rekli, da nas to ne zadeva, potem bi bilo pošteno, da si že danes zašijemo skupaj usta.