Konec obdobja sanacij evropskih bank z davkoplačevalskim denarjem?

Glavni cilj je, da se prepreči ponovitev scenarija po izbruhu svetovne finančne krize leta 2008, ko so morale države bankam pomagati z milijardami davkoplačevalskih evrov.

"Nacionalni sistemi ne omogočajo takšnega reševanja, ki bi ohranilo finančno stabilnost" Enoten evropski okvir za reševanje bank je po navedbah komisije nujen, saj nacionalni sistemi ne omogočajo takšnega reševanja kriz, ki bi ohranilo finančno stabilnost in zaščitilo davkoplačevalski denar. Poleg tega so preveč različni, da bi zagotavljali učinkovito reševanje čezmejnih bančnih kriz.

Prve ideje za reševanje bančnih kriz brez obremenitve davkoplačevalcev je Evropska komisija predstavila maja 2010. Vključevale so celo predlog za uvedbo dajatev za evropske banke, ki bi se stekale v mrežo nacionalnih skladov za upravljanje morebitnih stečajev insolventnih bank.

Vendar se ta ideja ni prijela. Po dolgem čakanju in preverjanju utripa v prestolnicah bo v sredo komisija vendarle predstavila nove predloge, ki imajo po njenih navedbah močno podporo med članicami unije, čeprav se te glede vseh podrobnosti ne strinjajo.

"Brez injekcij davkoplačevalskega denarja zagotoviti sanacijo problematičnih bank" V osnovi gre za evropski okvir, s katerim naj bi brez injekcij davkoplačevalskega denarja zagotovili sanacijo problematičnih bank, ki pomenijo sistemsko tveganje, in čim manj stresno likvidacijo manj pomembnih preveč bolnih bank.

Ena temeljnih idej je zagotoviti čim večje pristojnosti regulatorjev v primeru krize, tako da bi lahko posredovali čim prej in čim odločneje, preden bi se položaj banke preveč poslabšal. Komisija bo predlagala, naj imajo regulatorji možnost, da banke prisilijo v omejitev poslovnih aktivnosti ter spremembo strukture in organizacije, vključno z zamenjavo vodilnih.

Poseben "reševalni sklad" in mehanizem "bail in" Bistveni del evropskega sistema za reševanje bančnih kriz je poseben "reševalni sklad", ki naj bi znašal do enega odstotka vseh denarnih vlog, za katere jamči država, torej vlog do 100.000 evrov, v desetletnem obdobju. Komisija bo predlagala tudi zavezujoče čezmejno posojanje sredstev iz teh nacionalnih skladov. Ti skladi naj bi bili nekakšne "oporoke", s katerimi bi finančni sektor vnaprej plačal "pogrebne stroške" v primeru propada banke.

Drugi temeljni element je mehanizem "bail in", s katerim bi lahko delničarje in upnike z odpisom dela dolgov prisilili k izgubam. Bail in bi bil eno od štirih orodij na voljo regulatorjem v primeru reševanja banke. Preostala tri so prodaja, premostitvena banka in ločitev sredstev oziroma vzpostavitev slabe banke. Komisija bo predlagala, naj bail in začne veljati šele leta 2018, medtem ko naj bi bili preostali elementi evropskega okvira vzpostavljeni v letu 2014.

Poigravanje z idejo minimalnega kapitala Komisija se je v procesu priprave predlogov poigravala z idejo, da bi predlagala minimalni kapital, ki bi ga morala imeti vsaka banka rezerviranega za primer krize. Razmišljala je o tem, da bi ta minimum določila pri 10 odstotkih pasive oziroma obveznosti banke, vendar se za to na koncu ni odločila.

Predlogi komisije so odziv na zaveze, ki jih je sprejela skupina G20 septembra 2009 v Pittsburghu. Ta je tedaj obljubila, da bo zagotovila odgovornost velikih bank za tveganja, ki jih sprejemajo, ter razvila okvir za učinkovito reševanje bank s čim manjšo obremenitvijo davkoplačevalcev.

"Ti predlogi niso odziv na aktualne razmere v posameznih članicah unije" Nikakor pa niso ti predlogi odziv na aktualne razmere v posameznih članicah unije, zatrjujejo v Bruslju. Najbolj akutno je stanje v španskem bančnem sektorju, ki je tudi sprožilo pozive k bančni uniji in možnosti neposredne dokapitalizacije bank iz stalnega kriznega mehanizma za stabilnost evra.