Oče mi je vedno govoril: "Nisi ti Milena Dravić"

Je Črnogorka, ki priznava, da so Črnogorci leni, igralka, ki se zaveda, da je del igralstva tudi polanonimno gledališko življenje, diplomatka AGRFT-ja, ki obžaluje, da je v študentskih letih nihče ni podučil, da je ponižnost najkrajša pot do novih znanj, Meri iz filma To so gadi, ki okusi tako imenovani "veliki lajf", Darinka iz Čarovnice v Zgornji Davči, ki osvoji cel kup nagrad, in markiza de Marteuil v Eksploziji spomina, ki navduši strokovno javnost. Milada Kalezić, igralka, ki pravi, da je njeno življenje serija popolnoma napačnih odločitev in predstav, je od nedeljskega večera ponosna lastnica in nosilka Borštnikovega prstana za življenjsko delo.

Pred dnevi ste na Borštnikovem srečanju prejeli Borštnikov prstan za življenjsko delo. Intervjuji se v tem tednu kar vrstijo eden za drugim. Ste že uspeli strniti misli, kaj ta nagrada dejansko pomeni in prinaša ter ali se vam zdi, da je prišla v pravem času?

Kar zadeva pravi čas, zgodilo se je in temu se moram prilagoditi. Ne da bi se sprenevedala, nad nagrado sem bila resnično presenečena, še posebej ker vem, da je še precej drugih igralk z obsežnejšimi opusi, kot je moj. Čeprav je trenutno naporno, je lepo. Konec koncev sem si kot igralka vse življenje prizadevala, da bi ugajala. Takšen je pač naš poklic. Tisto, kar počneš, mora požeti odobravanje, sicer si nesrečen. V prvi vrsti sem izjemno hvaležna, ker se mi je toliko lepega, kar ni odvisno le od mene, zgodilo. Preprosto moraš imeti srečo, da se vse stvari uredijo tako, da so ti v prid.

Menite, da Borštnikov prstan odpira nove možnosti, morda prinaša nova sodelovanja?

Kaj posebnega verjetno ne, vendar v tem trenutku tega še ne morem reči. Sreča je že to, da še vedno delam, da sem nagrado prejela v času, ko sem še aktivna. Ogromno igralcev je to nagrado prejelo, ko so se že upokojili.

Kje boste prstan hranili?

Zdaj je spet na svojem mestu v majhni škatlici, v kateri sem ga prejela, pred tem pa ga je nosil moj oče. Star je 91 let in je pred meseci doživel možgansko kap. Žal ne more več vstati, tudi prireditve ni mogel spremljati, zato smo mu naslednje jutro opisali, kako je bilo.

Prihajate iz Črne Gore. Kako so v tem okolju sprejemali vašo željo po nastopanju v javnosti?

Moje ambicije po nastopanju niso sprejemali ravno z naklonjenostjo. Črnogorska družba je bila takrat še zelo asketska, glede na zgodovino celo zelo patriarhalna. Zdelo se jim je tvegano, da se z igralstvom, ki je moralno vprašljivo in polno preizkušenj, ukvarja mlado dekle. No, ko so videli, da mi gre, so se počasi pomirili. Zdaj so sicer zadovoljni, a vseeno bi bili še bolj, če bi postala profesorica.

Med osnovno šolo ste se preselili v Maribor. Ste bili deležni kakih stereotipov o Črnogorcih? Verjetno poznate šale o Črnogorcih.

Seveda smo leni, podnebje nas dela takšne. Vsi, ki pridejo v Črno goro, hitro postanejo takšni. Pokrajina je kamnita, neprijazna, hribovita, strašno je vroče, in če hočeš preživeti, se moraš upočasniti. Ni prostora za hektiko. Črnogorci so sicer zelo pridni in vzdržljivi, in če veš, da moraš tako preživeti daljše obdobje, moraš varčevati z energijo.

V 3. letniku gimnazije ste se pridružili amaterskemu društvu Slava Klavora, v katerem ste skupaj z Vladom Novakom in Petrom Boštjančičem, pozneje tudi vašim soprogom, zaigrali v Brechtovi Beraški operi. Kaj je bila za vas dodana vrednost sodelovanja v tem društvu?

Na tisto obdobje imam res krasne spomine. Bilo je redko, res lepo obdobje. Ko si mlad, si želiš, da bi se ti kar naprej nekaj dogajalo. In res se je, številni literarni večeri, obiski prijateljev, skratka vse to, kar si želiš za malce večjo igralsko intenziteto. Bilo je res lepo. Igrali smo Brechtovo Beraško opero. Mladost ima privilegij, da vse prenese in vse vzame za dobro.

Po končani gimnaziji ste se odločili za študij na igralski akademiji. Ali je takrat za vas sploh obstajala kakšna druga opcija?

Akademija je bila v mojem srcu edina, a ker nisem bila prepričana, da me bodo sprejeli, je bila rezervna opcija študij slovenščine in srbohrvaščine, na kar me je prijavil kar moj oče. Ko sem se vrnila s počitnic v Črni gori, sem prejela obvestilo za študij slovenščine in srbohrvaščine, na katerem je pisalo: 'Z ozirom na vašo prošnjo …' In kar gledam. 'Šta je ovo?' Očetu sicer nisem povedala, kakšni so moji načrti. No, vse se je k sreči razpletlo tako, kot sem želela, slovenščina in srbohrvaščina pa ostajata moj hobi.

Vsi vedno radi omenjajo te slovite sprejemne izpite. Ste bili tudi vi deležni kakšnega posebnega izziva, denimo kako odigrati list v vetru ali morda razlito mleko?

V tistih letih tega še ni bilo, postmoderni čas še ni nastopil. Bilo je povsem običajno, višek neobičajnosti je bila naloga, v kateri si moral izbrati žival in jo oponašati. Imela sem srečo, da mi je mentor Jože Zupan pred izpiti svetoval, naj si preberem članek Nasveti mlademu igralcu znanega francoskega igralca in velikega gledališkega pedagoga Charlesa Dillona, v katerem je zapisal, da moraš pri igranju živali njihove gibe prenesti v človeško plastiko. In moram reči, da sem bila kot mačka na dveh nogah, pri komisiji kar precej 'gor vzeta'.

V nekem intervjuju ste dejali, da je bil študij na igralski akademiji za vas neke vrsta mora. Zakaj ste to tako občutili?

Ne, pretiravajo, ni bila mora. Je pa res, da je bil študij zelo zahteven. Del študija je, da te psihično preizkusijo, ugotovijo, ali si sposoben zdržati vse te napore. Igralstvo ni lahek poklic. Cela serija ljudi od tebe stalno nekaj zahteva, zelo malo si svoboden in meni kot Črnogorki je bilo to grozno. Kar naprej mi je nekdo nekaj ukazoval in zahteval od mene. 'Sedi tu, ne tja, glej tja, imej žar v očeh.' Zdelo se mi je, da ne morem napraviti niti enega koraka, ne da bi me kdo ustavljal. Imela sem ogromno težav s prilagajanjem, s tem, da sem morala biti ponižna. In škoda, da me takrat ni nihče podučil, da je ponižnost najkrajša pot do tega, da se nekaj naučiš. Ker sem se upirala na vsakem koraku, me je ta šola drago stala. Motilo me je tudi to, da med študijem, čeprav so bile ponudbe, štiri leta nisem smela igrati v poklicnih gledališčih.

Po končani akademiji ste poklicno pot začeli v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, kjer ste uspešno delovali kar 26 let. Začeli ste z nadvse uspešno sezono 1976/77, ko ste v Šeligovi Čarovnici iz Zgornje Davče odigrali vlogo Darinke in bili nagrajeni na več festivalih. Ta začetek pa je pospremil še en odmeven projekt, zaigrali ste v kultnem slovenskem filmu To so gadi, ki je dolga leta kraljeval na lestvici najbolj gledanih. Kako ste uspeli dobiti vlogo Meri, voznice mestnega avtobusa, ki so jo takrat oblegali skoraj vsi moški akterji tega filma? Najbrž tudi v resničnem življenju.

Niti ne. Eden od asistentov na akademiji, Talal Hadi, študent režije iz Jordanije, me je priporočil gospodu Jožetu Bevcu (režiserju filma To so Gadi, op.), češ da sem ravno prav temperamentna, vesele narave in nagajiva. Opravila sem avdicijo, režiser je bil zadovoljen in me je sprejel.

Kaj je ta film pomenil za vašo kariero? Ji dal nek dodaten zagon?

Bilo je, kot bi se mi odprla nebeška vrata. Kar naenkrat sem igrala z legendami, zvezdami, najboljšimi in to ti vlije dodatno samozavest. Film so videli vsi in zanj sem dobila visok honorar. Bila sem srečna in sem takoj hotela okusiti tako imenovano boljše življenje. Z zvezdništvom se nisem ukvarjala, tudi doma sem bila tako vzgojena. Oče je vedno govoril: 'Nisi ti Milena Dravič.' Spomnim se, da sem si s honorarjem privoščila prevoz s taksijem iz Ljubljane v Maribor. Kupila sem si polne vreče oblek, tujih revij, kozmetike in vse natrpala v taksi. Še isto poletje, Peter je bil takrat pri vojakih (Peter Boštjančič, nekdanji soprog, op. a.), sem prijatelje in sorodnike povabila na počitnice na Korčuli in to financirala. Želela sem si okusiti ta veliki 'lajf'. No, potem sem se tega kmalu naveličala …

Kaj pa ta znameniti stavek: "Jok brate, odpade," ki ga ne želite več ponavljati? Se mi zdi, ko vas takole poslušam, kot da bi bil vaša zamisel.

Ne, kje pa. Na jugu ta izjava velja za moško in kot južnjakinja sem bila zelo nesrečna, da jo moram izreči. Ni mi šlo dobro, kar naprej sem jo morala ponavljati. Gospoda Bevca sem celo prosila, če jo lahko umakne, pa je dejal, da ne, da bo v redu, in očitno je imel dober občutek za to, kaj je zabavno in kaj ne. Publika ga je pograbila.

Vas moti, da se vedno znova vračamo k tej vlogi? Pa vendarle ste odigrali še skoraj 80 drugih. Ne, ne moti me, ker je film res lepo narejen, srčkan, takrat nisem niti sanjala, da bo imel takšno odmevnost. Veliko ljudi mi še danes reče: 'Vsako gripo smo gledali doma Gade.' Res sem zelo hvaležna in ta film mi je res prinesel ogromno lepega, če ne celo najlepšega.

Po tako odmevnem začetku so sledila, kot vi pravite, učna leta. Kaj se je z Milado Kalezić dogajalo naslednjih 20 let?

Glavni dogodek je rojstvo moje Ivane, in ko imaš otroka, je to meni glavno. Poročila sem se, imela svoje gospodinjstvo in igrala sem v gledališču. Nič kaj sijajnega, živela sem normalno gledališko polanonimno življenje. Poznajo te tisti ljudje, ki hodijo v gledališče, in to mi je povsem zadostovalo. Neke širše prepoznavnosti nimaš, razen ko dobiš kakšno nagrado, ampak s tem sem bila povsem zadovoljna. Bila sem toliko pametna, da sem vedela, da potrebujem čas, da se naučim. Igralstvo ni le trd poklic, je tudi obrt in vaja dela mojstra. Odigrati moraš tudi vloge, ki ti ne dišijo, ker se tako učiš. Ta na videz siva leta brez sijaja te v bistvu izoblikujejo.

Če preskočiva teh 20 let, ste potem leta 1997 za vlogo markize de Marteuil v Mullerjevi Eksploziji spomina prejeli tudi nagrado Prešernovega sklada. Dejali ste, da je to za vas osebni vrhunec. Kateri dejavniki se morajo ujemati, da se to zgodi? Je to izbira vloge, režiser, občinstvo, vzdušje med igralci, mnenje strokovne javnosti ...?

Tega ne moreš vedeti. Vse je v silah, ki jih ne moremo oblikovati, v odločitvah, ki niso odvisne od nas. Imeti moraš srečo in vem, da mi je bil takrat Bog naklonjen. Pri tej vlogi sem res imela hude težave. Lik markize je tako negativen, ženska je tako grozna, da nisem verjela, kako je lahko nekdo napisal tako besedilo.

Kakšna?

Cinična, brez mehkobe, brez ženskosti, manipulativna, maščevalna, zlobna. Nič takšnega nima, kar povezujemo z ženskimi lastnostmi. Nisem našla niti ene točke, v kateri bi lahko vstopila vanjo. Pri pripravi na vlogo vedno najdem nekaj, kar me poveže z likom, in lahko sprejemam tudi tisto, kar mi ne ustreza. Božja milost je bila v tem, da sem veliko prejokala, pripravljala sem se že, da bo ta vloga zame velika katastrofa. Dva dni pred premiero sem doživela razodetje, kako naj se vloge lotim.

Po 26 letih ste se iz nekega verjetno že udobja v SLG Celje preselili v mariborsko Dramo. Zakaj ste se odločili za tak korak?

Bilo je zaradi osebnih razlogov. Moja zakonska zveza je takrat razpadla in le s težavo sem ostajala v celjskem stanovanju. Zadnjih sedem let v Celju je bilo zame kot gledališki raj na zemlji. Krasne predstave, soigralci, ekipa, nekaj, o čemer sanja vsak igralec. Bilo je prekrasno, noro, lepo, a morala sem iti.

Kje vidite vaš prihodnji izziv? Morda v poučevanju mlajših igralcev?

Ja, s poučevanjem se ukvarjam že dlje časa. Z gledališkimi delavnicami, šolami, a to je bilo vedno sproti organizirano. Obstajali so neki načrti za gledališko šolo v Mariboru, a odkar je nastopila recesija, je vse potihnilo. Če bo priložnost, jo bom z veseljem sprejela.

Če se danes ozrete v preteklost in iskreno pobrskate po spominu, ali je bila kakšna priložnost, ki se vam je izmuznila, ste potegnili poteze, ki jih ne bi smeli, ali zavrnili ponudbe, ki bi jih morali sprejeti? Ali bi kaj storili drugače?

Ja, tega je cela serija, serija popolnoma napačnih odločitev, predstav. Življenje me je prepričalo, da sem se globoko motila o sebi in o vsem. Ampak kot lepo piše v Stari zavezi Svetega pisma: 'Nikoli ne reci, da je kaj slabše ali boljše od nečesa, ker se ob svojem času vse izkaže za dobro.' In na koncu se je res tako zgodilo. Vsi moji porazi in napačne odločitve so me marsičesa naučili in me izoblikovali.