Prihodnost so nam ukradli tatovi iz preteklosti

Koseška fontana je bila resnično grda. Ogromna, betonska in tudi umetniška obdelava z barvami, ki se je – če je možno zaupati mojemu spominu – zgodila nekje proti koncu devetdesetih, ji ni preveč pomagala. Bila je kot spomenik socialistični gradnji (ali vsaj temu, kar si jaz predstavljam kot socialistično gradnjo). Odličen primerek estetike grdega. Bila je tako škatlasta, betonska in sama sebi namen, da si jo kar moral imeti rad. Industrijska umetnost sredi blokov. Naravna kombinacija. Fontana brez vode Nikoli je nisem videla v delovanju, torej polne vode. Nikoli se niti nisem spraševala, zakaj ne deluje – sklepala sem, da bi bila potrata vode prevelika, saj je bila zadeva res ogromna. Bazen pri njenem vznožju je bil dovolj velik za čisto pravi bazen, pa čeprav bi bil plitek. Ata pravi, da je pred tridesetimi leti oziroma nekako kmalu po njeni izgradnji, ko je še delovala, v njej utonil otrok, zato so vodo ustavili in od takrat je bila suha. Nesrečna usoda otroka je zapečatila tudi usodo fontane. Večno brez vode. No, ne večno. Ni je več. Morda se zdi trapasto na to betonsko strukturo, ki sem jo v zadnjih dveh letih videla v povprečju trikrat na leto, gledati sentimentalno, pa vendar si ne morem pomagati. Ob njej smo se dobivali vsa moja najstniška leta in posedali po njenih koritih. Razmišljali o tem, kako bi lahko to zadevo spravili v uporabo, naredili manjšo skejtarsko rampo. Neuničljiva je bila, noben vandalizem je ni mogel usodno spremeniti. Tudi cevi so bile trdne kot kamen. Večne. Kadar smo počeli kaj še posebno prepovedanega, smo sedeli prav na vrhu, kot vrane na vejah. S cigareto ali steklenico v roki si na najbolj izpostavljenem mestu pravzaprav najbolje skrit – kogarkoli si lahko zagledal že veliko preden je prišel dovolj blizu, da bi razločil, kaj počneš. Prejšnji teden so fontano, ki jo mora vsaj tri generacije osebkov imeti za nekakšen spomenik (ali pa vsaj za spremljevalko nekega obdobja svojega življenja), porušili. In to na pobudo četrtne skupnosti, te izdajalke. Malo se šalim, a vseeno sem si predstavljala, da za takšno odločitvijo stoji kaj drugega kot to, da fontana že vrsto let ne služi svojemu namenu oziroma da mu praktično nikoli ni služila. Ampak v bistvu mu je. Bila je igralo, spomenik, orodje in priča našim življenjem v našem mikro okolju. Domnevala sem, da je bila tudi kakšen arhitekturni dosežek, ki ga pač ne razumem, tako kot mnogo njih ne, ampak očitno to ni tako, sicer ne bi padla tako zlahka. Spremembe so gonilo razvoja – pa tudi nostalgije Nič te do spoznanja, da si resnično odrasel in da so tako najstniška kot otroška leta stvar preteklosti, ne pripelje tako, kot je spreminjanje okolice, ki si jo jemal za gotovo. Verjetno je to del normalnega življenja in razvoja. To, da zapustiš domačo hišo, domač kraj, domače okolje, da se stvari spreminjajo, mimo pride napredek in povozi staro, uveljavi novo. Starejši kot si, več je sprememb in več, kot je sprememb, bolj si nostalgičen. Verjetno. Nostalgijo lahko zganjaš celo do stvari, ki jih nikoli nisi videl – na primer do tramvaja na Čopovi (oziroma Prešernovi), parkirišča pred Metalko in tega, da je tvoj dedek delal na pošti in imel prostore v pritličju stavbe današnjega Telekoma. Vsake toliko časa na spletu, na kakšni razstavi ali pa med brskanjem med starimi razglednicami na bolšjem trgu naletiš na zbirko fotografij Ljubljane izpred dvajsetih, petdesetih, sedemdesetih let in skoraj težko dojameš spremembe znanega okolja skozi leta. Da stojiš na točki, kjer je bila nekoč stavba, da se že vse življenje voziš po cesti, ki je bila včasih tramvajska proga, da se zdraviš v istem kliničnem centru, v katerem je umrl Tito, hodiš na koncerte tja, kamor si nekdaj hodil v kino, se spomniš modrih luči v stranišču Dairy Queena, kjer danes kupujemo Zarino konfekcijo, in z nelagodjem gledaš praznino, ki je ostala po ukradenem kipcu pred zapuščenim kopališčem Ilirija. In nenazadnje parkiraš v garažni hiši ob ostankih rimske Emone. Prihodnost so ukradli tatovi iz preteklosti Babica mi je redno pravila o tem, kako je bil videti Koseški bajer, preden je bil bajer in je bila samo luknja, v kateri so kopali glino. Na Wikipedii sicer piše, da je bajer nastal pred približno 200 leti ob zaprtju glinokopa, kar bi pomenilo, da je moja mama, ki se še dobro spomni sankanja v luknji, ki je zdaj dno bajerja, najstarejša oseba ne le v Sloveniji, ampak na svetu. Tam je glino kopala tudi okoliška otročad in potem iz nje ustvarjala male pošasti in velike pepelnike, jaz pa sem leta pozneje tam prvič stala na drsalkah. Oklepajoč se mame, seveda. Moj prvi spomin na središče Ljubljane je bila medtem tista hoja po sredini Slovenske, ko smo razglasili samostojnost. To je vse, kar se spomnim. Pa volitev v Agrostroju, ki ga že davno ni več. In jaz seveda nisem volila, sem si pa zapomnila navdušenje ob dogodku. Pričakovanje. Upanje. Naši starši in stari starši so odločali o naši prihodnosti in bili so praktično enotni. (Prvič in zadnjič?) Kdo bi si mislil, da bo vse od tistega trenutka dalje en sam prosti pad in da bomo dobrih dvajset let pozneje že davno izgubili vse iluzije o lastni državi, na katero smo lahko ponosni. Osamosvojili smo se, to je res, a se hkrati zasužnjili. Kdo mi jemlje prihodnost? Isti ljudje, ki so jo kradli zadnjih dvajset let, samo da se tega nismo zavedali. Fontana je morda res padla, ker je bila nekoristna in ker četrtna skupnost nanjo ni znala gledati nostalgično. A hujše kot padajoče betonske strukture so padajoči ideali in iluzije. In te padajo že nekaj let.