Torek, 24. 10. 2017, 15.45
6 let, 5 mesecev
Slovenska vas na Hrvaškem, ki so jo izbrisali z obličja Zemlje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0
1
V preteklih stoletjih so se številni slovensko govoreči kolonisti naseljevali v deželah južno od Sotle in Kolpe. Med njimi so tudi prebivalci nekdanje slavonske vasi Španovica.
Že dolga stoletja na območju današnjega Gorskega kotarja na Hrvaškem živi slovensko govorečo prebivalstvo. Na območju Čabra (Čebra), Gerova in Prezida že od srednjega veka, južno od Kolpe (Delnice, Ravna Gora, Brod na Kolpi …) pa vsaj od 17. stoletja.
- Starodavna slovenska dežela, ki si jo je prisvojila Hrvaška
- Kdo so Slovenci, ki so podarjali ozemlje Hrvatom
- Zakaj je Hrvaška dobila Savudrijo, čeprav tam ni živel noben Hrvat
- Slovensko-hrvaška meja, kjer je tekla kri
Poslovenjenje Gorskega kotarja
V Ravno Goro naj bi se naselili zlasti Slovenci iz okolice Idrije, Črnega Vrha in Cerknega, ki so sem prinesli rovtarsko narečje. Poleg Slovencev so se v Ravno Goro in okolici priselili tudi Nemci in Čehi, ki so pozneje prevzeli slovenski jezik.
Slovensko govoreče prebivalstvo Gorskega kotarja, ki si ga je v 17. stoletju prilastila Ogrska oziroma Hrvaška, se je pozneje naseljevalo tudi v deželah južno in vzhodno od Gorskega kotarja.
Madžarski zemljevid hrvaških oziroma ogrskih grofij (županij) na prostoru današnjega Gorskega kotarja v 19. stoletju. Ravna Gora leži v Vrbovski grofiji (županiji), ki je označena s številko osem.
Naseljenci v Liki in na Kordunu
V 17. stoletju so slovenski in poslovenjeni uskoški naseljenci iz Gorskega kotarja in Kostela poselili številne opustele vasi v Liki, v 17. ali 18. stoletju pa tudi nekaj vasi na Kordunu južno od Karlovca.
Odseljevanje Ravnogorčanov v Slavonijo
V 19. stoletju se je izseljevanje iz Gorskega kotarja usmerilo tudi proti Slavoniji. Leta 1865 se je nekaj prebivalcev Ravne Gore preselilo na gozdnato območje Papuka.
Tu so v dolini reke Pakra postavili vas, ki je dobila ime Španovica (po priimku Špan), in se večinoma ukvarjali z gozdarstvom. Bili so tudi spretni obrtniki, ki so s svojimi izdelki in storitvami oskrbovali veliko okoliških vasi.
Kranjci, obkroženi s Srbi
Španovica je bila katoliška vas sredi pravoslavnega srbskega območja. Srbi so prebivalce Španovice označevali za Kranjce.
Slovensko govoreči naseljenci so v 17. ali 18. stoletju poselili tudi kordunski vasi Knez Gorica in Vukmanić.
Eden od običajev, ki so jih s sabo prinesli Ravnogorčani, so bile tudi bučne maškare, ki so bile nenavadne za Slavonijo. Priljubljena jed Španovičanov so bili žganci.
Širjenje Španovičanov v okoliške srbske vasi
Prebivalci Španovice so ohranjali svoj slovenski jezik. Tudi poročali so se večinoma znotraj svoje vasi. Na njihov slovenski izvor kažejo tudi njihovi priimki, kot so Podobnik, Oblak in Erjavec.
Španovičani so imeli številčne družine, precej večje od običajnih družin v Slavoniji. Nakupovali so novo zemljo in se širili. Del prebivalcev Španovice se je naselili tudi v do takrat popolnoma srbske vasi Dragovići, Branešci, Ožegovci in Bučje. Veliko prebivalcev Španovice se je izselilo v ZDA in druge zahodne države.
Usodna druga svetovna vojna in partizansko uničenje vasi
Za Španovico je bila usodna druga svetovna vojna, ko je bila leta 1941 ustanovljena ustaška Neodvisna država Hrvaška (NDH). V katoliški vasi sredi pravoslavnega območja je nastala ustaška postojanka.
Pripadniki te ustaške postojanke, ki so zagrešili zločine nad okoliškimi Srbi, naj bi večinoma prišli iz Bosne in Hercegovine. Oktobra 1942 so Španovico napadli partizani, ki so uničili ustaško postojanko in celotno vas. Ubitih je bilo tudi 129 vaščanov.
V Liki so po izgonu Turkov slovensko govoreči naseljenci ob koncu 17. stoletja poselili precej opustelih vasi. Slovenski jezik se je še najdlje ohranil v vasi Kuterevo, ki leži v bližini Otočca.
Beg Španovičanov v tujino
Preživeli prebivalci Španovice so najprej pobegnili v bližnje vasi, ob koncu vojne pa so številni zapustili Hrvaško. Na ruševinah Španovice je po vojni nastala srbska vas Novo selo požeško, ki so jo leta 1991 preimenovali nazaj v Španovico.
O vasi Španovica je leta 1992 domačin Tonči Erjavec objavil knjigo Španovica – kronika nastajanja in izginjanja (izv. Španovica – kronika nastajanja in nestanka). Potomec Španovičanov je tudi hrvaški jezikoslovec Zvonimir Erjavec, ki je pred leti napisal in izdal Ravnogorski besednjak (izv. Ravnogorski rječnik).
Večina potomcev prebivalcev Španovice se izreka za Hrvate, nekateri, takšen je primer bratov Alberta in Toma Leša, o katerih je leta 2005 pisal tednik Nedeljski Dnevnik, pa so se, ko so spoznali svoje korenine, opredelili za Slovence.
1