Petek, 15. 5. 2020, 4.00
3 leta, 11 mesecev
Anja in Maruša Štangar
Huda preizkušnja za sestri Štangar: ena na priprave, druga na kemoterapijo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,64
2
Sestri Maruša in Anja Štangar (na desni) sta se morali v času karantene spopasti s težko novico. Pri starejši Anji so namreč povsem po naključju zdravniki odkrili Hodgkinov limfom oziroma rak bezgavk. Kemoterapijo začenja že danes.
V karanteno judoističnih sester Anje in Maruše Štangar, ki sta ta čas poleg rednih treningov vestno izpolnjevali tudi študijske obveznosti, je močno zarezala nepričakovana novica. Pri starejši od sester, 24-letni Anji, so zdravniki med rutinskim zdravniških pregledom naleteli na presenetljivo ugotovitev, Hodgkinov limfom oziroma rak bezgavk.
Sestri, ki ju loči samo dve leti, že od vrtca naprej trenirata judo. Maruša si je, če ne bo večjih sprememb, že zagotovila olimpijski nastop v Tokiu, Anja pa upa, da bo do takrat že toliko pri močeh, da bo tja lahko odpotovala kot njena sparing partnerica.
Sestri Anjo in Marušo Štangar ločita le dve leti. Ravno prav, da bi se lahko zapletali v brezplodne konstantne prepire, a je ravno obratno – že od majhnih nog neprestano tičita skupaj. Tudi zaradi juda, s katerim sta se začeli ukvarjati v času, ko je družina živela na Dunaju, deklici pa sta obiskovali vrtec oziroma prvi razred osnovne šole. Od takrat večino časa preživljata skupaj. Imata isti krog prijateljev, trenirata v istem klubu, pod okriljem iste trenerke. Olga Štirba ju, tako kot starša, že od nekdaj zelo podpira pri njunih šolskih ambicijah. Vsi se namreč zavedajo, da judo ni ravno radodaren z zaslužki.
Dekleti šolske obveznosti že od nekdaj uresničujeta z odliko, 24-letna Anja zaključuje magistrski študij laboratorijske biomedicine, 22-letna Maruša pa pravkar dokončuje diplomsko nalogo na smeri živilstva in prehrane na biotehniški fakulteti. Odločila se je za raziskovanje hitrega hujšanja med judoisti pred tekmovanji.
Maruši Štangar, tretji najboljši slovenski judoistki lanskega leta (tretje mesto na evropskih igrah, ki so štele za evropsko prvenstvo), ki je trenutno na 11. mestu svetovne judo lestvice, se je nasmihal olimpijski nastop v kategoriji do 48 kilogramov, pa tudi Anja (tekmuje v kategoriji do 52 kilogramov), ki je v lanski sezoni nizala odlične rezultate, bi ga skozi kontinentalno kvoto še lahko dosegla.
A zdaj so njeni načrti povsem drugačni …
Anja Štangar: To, da se v mojem telesu dogaja nekaj sumljivega, so opazili zdravniki med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo v športni enoti Slovenske vojske.
Anja, kako ste izvedeli za diagnozo? Še februarja ste bili na pripravah v Tokiu ... Na prvi pogled nikakor niste videti bolni, ste opazili kakšne simptome?
Ne, počutila sem se povsem v redu, tudi trenirala sem povsem brez težav.
To, da se v mojem telesu dogaja nekaj sumljivega, so opazili zdravniki med zdravniških pregledom pred zaposlitvijo v športni enoti Slovenske vojske.
Najprej je nekaj opazil kardiolog med ultrazvokom srca in me napotil na CT koronarnih žil na Golnik. Tam je zdravnik opazil, da imam na vratu povečano bezgavko, česar sama nisem opazila.
Poslal me je k osebnemu zdravniku, nato pa sem že dva dni pozneje pristala na pregledu na onkološkem inštitutu. Vse se je odvilo zelo hitro, v petek (danes, op. p.) imam že prvo kemoterapijo.
Sicer pa še čakam na histološke izvide bezgavke in kostnega mozga, na podlagi katerih bodo zdravniki določili, za katero vrsto Hodgkinovega limfoma gre in za kateri stadij. Na podlagi tega se bodo odločili, kako intenzivna bo kemoterapija.
Ste še vedno povsem brez simptomov?
Da, edino, kar opažam, je to, da se na treningu hitreje zadiham kot prej, sicer pa ne opazim nič posebnega.
V času karantene sta sestri trenirali kar v domači dnevni sobi.
Ste optimistični glede razpleta?
Zagotovo, so se mi pa prioritete, ki jim imam v življenju, dobesedno čez noč obrnile na glavo.
Zagotovo pa je eden od mojih ciljev tudi ta, da se tako hitro pozdravim in okrepim, da bom prihodnje leto na olimpijskih igrah v Tokiu Marušo lahko spremljala kot njena sparing partnerica.
Kako sta sicer izkoristili obdobje karantene? Zasledila sem, da sta takoj, ko se je začelo govoriti o epidemiji, blazine iz telovadnice natovorili v avto in jih preselili v domačo dnevno sobo?
Maruša: Res je, vsem skupaj se je zdelo, da bo Hala Tivoli prej ali slej morala zapreti vrata, zato sva se odločili, da vse potrebno za trening čim prej preseliva domov. Najprej sva mislili, da bo obdobje karantene trajalo dva tedna, no, pa se je raztegnilo na precej daljši čas.
Kdaj vama je koronavirus prvič prekrižal načrte?
Maruša: Že v začetku marca, ko bi morali odpotovati na turnir v Maroko in sva deset ur pred vzletom izvedeli, da je tekma odpovedana.
Ni nama preostalo drugega, kot da greva za tolažbo na palačinke (smeh, op. p.).
Nisva vedeli, kako se odzvati. Bilo je precej grozno.
Mesec dni prej sva trdo trenirali na Japonskem in bili sva res vrhunsko pripravljeni, potem pa so odpovedali tekmo in vse naslednje.
Sestrski trening v domači dnevni sobi:
Maruša je trenutno na pripravah v Slovenj Gradcu, od koder je sporočila, da priprave v osnovi potekajo na prostem, v dvorani zgolj testirajo moč in specialno moč.
"Kar zadeva judo, vadimo le tehniko z enim partnerjem. Zaradi kolena borbe zame tako ali tako še ne bi prišle v poštev. Čeprav je veliko omejitev, je res dober občutek, ko si po dolgem času spet na pripravah in treniraš na prostoru, ki je večji od domače dnevne sobe," priznava mlajša od sester Štangar.
Odpovedane oziroma prestavljene so tudi olimpijske igre v Tokiu, kamor bi vi, Maruša, skoraj zagotovo odpotovali. Šok, presenečenje ali povsem pričakovana poteza Mednarodnega olimpijskega komiteja in prirediteljev iger?
Maruša: Pričakovana odločitev, edino, kar je dolgo časa viselo v zraku, je bilo vprašanje, na kateri datum jih bodo prestavili in kako bo po novem s kvalifikacijami za igre.
Zdaj je znano, da se bodo vsi rezultati, ki bi se upoštevali že zdaj (najboljših šest rezultatov v sezoni), upoštevali tudi v prihodnje, stoodstotno pa se bodo upoštevale tudi vse tekme, ki bodo na sporedu v obdobju do olimpijskih iger. Za olimpijske igre štejeta dve sezoni, prva se upošteva polovično, predolimpijska sezona pa stoodstotno.
So vajine konkurentke v tem času lahko trenirale brez omejitev?
Anja: Zelo različno. Na Japonskem so imeli dvakrat po deset dni izpada pravih treningov, sicer pa so trenirali brez težav, enako tudi na Kosovu.
Maruša, na kaj se sploh lahko pripravljate, ko pa sploh ne veste, kdaj se bo sezona začela? Na koledarju so namreč za zdaj vse najbližje tekme prestavljene.
Težko rečem, poleg tega smo bili v teh dneh zaradi Anje z mislimi seveda drugje. Sicer pa mislim, da tekem pred septembrom ne bo, ne ve pa nihče.
"Kar zadeva motivacijo, priznam, da ni enako kot prej, saj ne vem, na kaj točno naj se pripravljam, a če pogledam širše, vem, zakaj treniram," pravi Maruša Štangar.
Kar zadeva motivacijo, priznam, da ni enako kot prej, saj ne vem, na kaj točno naj se pripravljam, a če pogledam širše, vem, zakaj treniram.
Zavedam se, da je trenutno glavni poudarek na ohranjanju fizične moči, zato da bomo, ko se bodo vsi ukrepi sprostili, lažje štartali v pravo sezono.
Skratka, zdaj počnemo vse tisto, za kar nam običajno zmanjka časa.
Sama sem na primer med drugim zaradi poškodbe kolena, ki sem jo staknila maja lani, ponovno obiskala ortopeda. Večjih težav naj ne bi bilo, sem pa dobila neka zdravila za obnovo hrustanca, pri katerih moraš določen čas mirovati.
Kako sicer funkcionira sestrska naveza Štangar? Imata celo skupni logotip. Cele dneve preživljata skupaj, kako se obneseta dve leti razlike?
Anja: Kot otroka sva si bili večkrat v laseh, a vse odkar trenirava judo, zame je to od prvega razreda osnovne šole, imava skupne treninge in skupne aktivnosti, skupne prijatelje, tako da res ves čas tičiva skupaj.
Z judom sta se začeli ukvarjati zato, ker je njun oče želel, da se zaradi samoobrambe spoznata z enim od borilnih športov.
Z judom sta se spoznali na Dunaju, kjer ste takrat z družino živeli. Kako ste se znašli tam?
Anja: Mama je imela na Dunaju obveznosti po zaključku doktorskega študija kemije, pa smo se za leto in pol skupaj z babico preselili na Dunaj. Oče je zaradi službe ostal v Sloveniji, nas je pa obiskoval vsak konec tedna. Večkrat se šali, da je naredil toliko kilometrov, da bi lahko obkrožil Zemljino oblo.
Maruša: Na Dunaju sva obiskovali vrtec, Anja pa tudi prvi razred osnovne šole. Takrat sva se zelo dobro naučili nemškega jezika, kar nama koristi še danes. Recimo na maturi in v srednji šoli, kjer sva imeli pri nemščini petico brez učenja (smeh, op. p.).
Kako to, da sta za svoj šport izbrali prav judo?
Anja: Z judom sva se začeli ukvarjati zato, ker je oče želel, da se zaradi samoobrambe naučiva enega borilnega športa.
Judo smo imeli takrat v šoli, bil mi je všeč in tako se je začelo in nadaljevalo tudi po selitvi v Slovenijo.
Z Marušo sva judo najprej trenirali na najini osnovni šoli v Prulah, potem pa sva se precej hitro priključili Judo klubu Olimpija. Gre za manjši klub, kjer samo midve tekmujeva na mednarodni ravni, a so tudi drugi člani zelo perspektivni, pa tudi trenerji so odlični.
2