Ob iskanju službe se je prijavljala na vse mogoče

Urša Kragelj, ko je še premagovala rečne brzice. Foto: Sportida

Kdaj ste nazadnje sedeli v čolnu in resno tekmovali?
Mislim, da lani na državnem prvenstvu oktobra. Tekma bi morala biti v tacenskem divjem kanalu. Zaradi poplav so tekmo odpovedali in jo organizirali v mirnem kanalu. To je bila moja zadnja kajakaška tekma.

Od takrat niste več sedeli v čolnu?
Ne, od takrat ne več. Ko ti enkrat ni treba, pozimi ne greš v čoln. Ne bom rekla, da me ne vleče nazaj. Danes živim v Domžalah in s partnerjem greva velikokrat na sprehod ob Kamniški Bistrici. Vseskozi gledam vodo in si res zaželim, da bi šla veslat. Sama sebe sem presenetila, ker si nisem mislila, da bom to toliko pogrešala. Zdaj, ko se je otoplilo in ko imam v službi nekoliko bolj ustaljen urnik, bom šla lažje. Zagotovo se bom še usedla v čoln, ampak do zdaj še ni bilo priložnosti.

Priznava, da prehod ni bil lahek. Foto: Bojan Puhek Nedavno ste tudi uradno sporočili, da končujete športno pot. Kako težko se vam je bilo iz čolna preseliti v službo oziroma v pisarniško okolje?
Zelo težko. Leta 2021 sem na ekonomski fakulteti začela delati magisterij. Takrat sem se veliko učila, ob deseti uri zvečer pa sem šla na tek, saj sicer ne bi mogla spati. Telo je bilo po 20 letih navajeno treningov. Sama resnično nisem mogla spati, če fizično nisem česa naredila. Morala sem se prilagoditi. Prehod ni bil lahek, saj sem šla v nekaj povsem drugega. Velikokrat me je bilo strah, kaj delam. Spraševala sem se, ali bom lahko počela kaj drugega, a obenem sem si to zelo želela početi. Sem namreč tip človeka, ko me zanima, kaj še obstaja, kje so moje meje in kaj zmorem. Potrebovala sem to, da grem ven iz kajaka in da ne bom trenerka. Sicer zelo cenim trenerski poklic. Dvajset, 25 let sem živela s tem športom.

Koliko ste potem danes fizično aktivni?
Še vedno veliko, ker vidim, da postanem sitna, če nič ne delam. Pri svojem počutju opazim, da je moje psihofizično stanje veliko boljše, če redno telovadim. Zdaj tudi zelo rada kolesarim in v tem zelo uživam. Zato tudi ne grem toliko v kajak, kakor bi šla sicer. Trikrat na teden sem zagotovo športno aktivna.

Sicer med svojo športno kariero nikoli niste pustili študija. Kako vam je uspelo usklajevati vse skupaj?
S takšnim tempom, kot sem jaz študirala, je mogoče. Sama letnikov nisem opravljala redno. Študij je bil pravzaprav nekakšen odklop za mojo glavo. To bi morali vprašati Evo (Eva Terčelj, op. p.), ki je vse letnike opravila redno. To je res prava disciplina.

"Vendarle bom letos stara 35 let in želim si obrniti nov list v svojem življenju." Foto: Bojan Puhek

Olimpijske igre v Parizu so pred vrati, vi pa ste se vseeno odločili, da imate dovolj. Zakaj? Vendarle ste imeli možnost, da bi lahko nastopili še na enih olimpijskih igrah.
Če ne bi imela operacije rame, bi o tej možnosti bolj razmišljala, ampak vseeno mislim, da bi končala kariero. Vendarle bom letos stara 35 let in želim si obrniti nov list v svojem življenju. Kot sem že prej omenila, želela sem poskusiti nekaj novega. In vedela sem, da dlje ko bom vlekla svojo športno kariero, težje bom delala kaj novega. Po eni strani mi je velikokrat žal, da sem se odločila za takšno sanacijo poškodbe. Zelo smo hiteli z rehabilitacijo, da bi ujeli kvalifikacije za olimpijske igre v Tokiu. To je pustilo posledice na mojem telesu. Tudi danes imam težave z obema ramenoma. Vrhunski šport je zelo težak. Pri sebi sem začutila, da nočem več tekmovati. Da dokazovanje v športu ni več nekaj, kar potrebujem in me osrečuje. Bolj sem si želela, da se razvijem še na kakšnem drugem področju.

V karieri ste dosegli kar nekaj zgodovinskih mejnikov. Kaj vam največ pomeni, da ste postavili te mejnike ali kakšen posamičen uspeh? Ne nazadnje ste na domači progi v Gorici postali tudi mladinska svetovna prvakinja.
Da, tisti naslov je bil res nekaj posebnega. Bilo je veliko domačih gledalcev, res sem pridno trenirala in želela sem si. Tisto zmago sem dosegla na zelo preprost in čist način. In tisti uspeh je bila prelomna točka, ko sem odločila, ali bom študirala ali se bom odločila za profesionalno pot športnice. Nikoli nisem razmišljala, da sem nekaj dosegla prva. Zdelo se mi je, da to počnem vse življenje. Ne vem, ali bi lahko počela kaj drugega, da bi bila srečna. V sebi sem videla potencial, da bi lahko dosegla še kaj več … Zelo me je vleklo, da bi na olimpijskih igrah dosegla medaljo. Predvsem sem si želela tam nastopiti, ampak zelo sem si želela, da bi mogoče dobila medaljo.

Po eni strani si še vedno želim, da bi prej končala kariero. Zaradi tega, ker se mi po težki poškodbi ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Tokiu. Zdelo se mi je, da sem dala vse od sebe in mi kljub temu ni uspelo. Zaradi tega nisem zagrenjena in nimam neizpolnjenih ciljev. Glede tega sem res pomirjena in nikoli nisem pomislila, da bi se vrnila v ta šport. Velikokrat razmišljam, da se mi po toliko truda ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre. Vseeno sem se o sebi veliko naučila, tudi glede potrpežljivosti. Morda sem se z ljudmi bolj zbližala kakor pred poškodbo. Bile so pozitivne stvari, ampak športniki smo kot dirkalni konji. In še danes imam to v sebi. Pred kratkim sem šla na nekakšen organiziran tek. Prijavila sem se in na štartu se mi je spet vklopil tisti občutek. Bila sem kot dirkalni konj (smeh, op. p.). Nihče ne izgublja rad, vsi smo radi prvi.

Še vedno ima v sebi tekmovalnost. Foto: Bojan Puhek

Vam je ta tekmovalnost ostala?
Da, to mi bo vedno ostalo, ampak v realnem svetu je dobro, da jo malce spustiš. Pri sebi sem spoznala, da je biti individualen športnik in individualist nekaj povsem drugega kot delovati v ekipi. Mislim, da imajo športniki v ekipnih športih večjo srečo, ker se naučijo povezovalnosti in boljšega sodelovanja. Pri nas v kajaku je tragika olimpijskih iger, da se tja lahko uvrsti samo en tekmovalec. In to ustvarja že nezdravo tekmovalno vzdušje med tekmovalci in tekmovalkami. Pri tem gre na nož, saj se zavedaš, da je to največja priložnost v štirih letih.

To vidim tudi pri sebi. Moj odnos z Evo Terčelj ali drugimi tekmovalkami je zdaj popolnoma drugačen kot prej. To me je proti koncu kariere motilo. Počutila sem se kot tip človeka, ki je pripravljen tudi odnose dati na stran, da lahko doseže svoj cilj.

Pred časom ste mi v enem izmed pogovorov dejali, da ste včasih preveč trenirali in da so bili treningi že samemu sebi namen. Ste v resnici preveč trenirali?
Zagotovo. Vsakemu športniku je najtežje določiti, koliko je dovolj in koliko je ravno prav. Nikoli ne veš, ali ti bo dodaten trening koristil ali škodil. Zelo tanka je meja med tem, ali boš pretreniran ali pa ravno prav spočit.

Ste sami prišli do tega ali pa so vam trenerji svetovali, da je včasih manj več?
Sama sem bila sploh takšna, da sem morala vse ponovitve narediti do konca. Vedno sem želela še več, ampak mislim, da je to meni škodilo. Verjetno bi mi bolj koristila kakšen odklop in sproščenost. Seveda je tudi odvisno, v kakšnem okolju si. Ni samo ene poti, kako priti do uspeha. Nekdo bo prišel do tega z zelo trdim delom, nekdo pa s sproščenostjo. Sama vidim, da ljudje delujemo zelo različno.

V obdobju športne kariere ste bili zaposleni v vojski. Svojo vojaško uniformo ste oddali. Kam vas je potem vodila druga Ima zelo veliko željo, da bi za širšo skupnost naredila nekaj pozitivnega. Foto: Bojan Puhek kariera?
Študirala sem poslovodenje in organizacijo in se usmerjala v trženje. Moja želja je bila, da bi delala v športnem trženju. Na vsak način sem želela ostati v stiku s športom. Zdelo se mi je, da je to moja velika prednost. Poznam šport in vem, kakšna je organizacija tekmovanj. Moja velika želja je bila delati v olimpijskem komiteju ali v mednarodnem olimpijskem komiteju. To je bila moja velika želja, saj sem študirala tudi francoščino in angleščino in tam potrebujejo jezike. Za zdaj si s partnerjem želiva ostati v Sloveniji, tako da to ni bila možnost.

Zato sem iskala možnosti pri nas. Po razgovorih sem bila prijetno presenečena. V podjetju, ker sem zaposlena, so pred mano imeli pozitivno izkušnjo z eno izmed rokometašic. Dejali so mi, da se jim zdi, da so športniki zelo ustrezen profil ljudi, ker imamo delovne vrednote in smo pri svojem delu precej natančni. Bila sem zelo vesela, ko so mi ponudili položaj pri trajnostnem projektu. Sprva smo se pogovarjali za nekaj povsem drugega, na koncu, česar sem tudi najbolj vesela, se je odprlo mesto, kjer se ukvarjajo s trajnostnim projektom. Poleg športa je to moja druga ljubezen, saj sem skozi šport po naključju postala ambasadorka slovenskega društva za zaščito voda. O tej temi sem se veliko naučila in me je to začelo zanimati. Pravzaprav bi zdaj delala samo še to – šport ali trajnost. Na tem področju si zares želim iskati priložnosti in se ukvarjati s tem. Imam zelo veliko željo, da bi za širšo skupnost naredila nekaj pozitivnega.

Torej svoje delo opravljate s pravo vnemo in zadovoljstvom?
Da. Zdaj si težko predstavljam, da bi delala kaj drugega. Imela sem srečo, da sem spoznala, da si želim to delati. Ko sem iskala službo, sem se prijavila na vse mogoče stvari.

Kako težko si je po končani športni karieri kajakašice ustvarjati življenje po tem?
Tega prej nisem omenila, ampak eden od razlogov, da sem končala kariero, je bil tudi finančni del. Ne vem, ali nisem bila tržno zanimiva, morda nisem znala in tudi se nisem želela preveč ukvarjati s pridobivanjem sponzorstev. Želela sem biti osredotočena na veslanje. Zelo težko je najti ravnotežje, ko imaš odgovornosti do sponzorja. Želim povedati, da če imaš za seboj prave sponzorje, je mogoče tudi lepo živeti, ampak jaz nisem veliko zaslužila s tem športom. Podpora Slovenske vojske je bila odlična. Imela sem za osnovne stroške. Naša zveza pokrije vse priprave in poskuša glede na svoje zmožnosti čim več dodati. Mogoče se kot športnik tega takrat toliko ne zavedaš kot po tem. V resnici je bilo poskrbljeno za veliko stvari.

Zdaj meni, da ji bo nekoliko lažje, ko ima že nekaj izkušenj. Foto: Bojan Puhek

Nam lahko zaupate, kako je danes dobiti službo. Kakšno izkušnjo ste imeli vi?
Pri meni bi bilo zelo preprosto, če bi rekla, da bi rada postala trenerka in da bi se zaposlila v športu. Jaz pa sem si želela poskusiti nekaj novega za svoj osebnostni razvoj. To sem potrebovala. Šla sem povsem na novo. Pri 34 letih sem povsem zamenjala karierno pot in to je bilo težko. Večina delodajalcev išče ljudi, ki imajo leto ali dve izkušenj. Tisti, ki nimajo izkušenj, so po navadi študentje. Sama imam finančne obveznosti, ki jih moram poravnati. Straši me ne financirajo, tako da bi mi bilo težko sprejeti službe, ki ne bi pokrivale mojih življenjskih stroškov. Torej, če gledam z vidika, da dobim službo, ki mi ustreza in je pošteno plačana, je bilo kar težko. Ja pa tako: ko enkrat prebiješ led, je lažje. Ko imaš leto ali dve izkušenj, se ta bazen poveča.

Koliko je pri iskanju službe pomagalo, da ste Urša Kragelj, nekdanja vrhunska športnica?
Nič. Nekdo, ki te potrebuje, te bo zaposlil zaradi tega, kar znaš. Pomagalo je to, ker so videli, da smo vrhunski športniki ljudje, ki trdo delamo in imamo veliko samodiscipline. Toliko je stvari, ki jih pretrpiš v športu. Torej od fizičnega kot tudi mentalnega pritiska, zato se vsakodnevne naloge v službi ne zdijo tako zelo težke. Če sem iskrena, je meni najtežje sedeti osem ur (smeh, op. p.). To bodo povedali tudi ljudje, ki niso športniki.

"Da, morala sem stopiti ven, ker sicer nikoli ne bi vedela, kako je biti brez kajaka." Foto: Grega Valančič/Sportida Zakaj niste želeli postati trenerka. Ste bili zasičeni s kajakom ali ste si želeli res spoznati nekaj novega?
Oboje. Zdelo se mi je, da karierno lahko mogoče dosežem več. Zdelo se mi je, da moram stopiti ven in videti, kakšen je svet še z druge plati. Včasih celo pomislim, ali bi bilo morda bolje, če bi bila trener, ampak se zavedam, da so tudi tam težki trenutki. Predvsem potovanja so zame osebno težava in trenutno s tega vidika to ni prišlo v poštev. Velikokrat sem pomislila, da je škoda, ker imam ogromno znanja, ki bi bilo uporabno za marsikoga. Sploh za dekleta, ker se mi zdi, da bi morali njih trenirati na drugačen način kot moške. Manjka ženskih trenerk.

Da, morala sem stopiti ven, ker sicer ne bi nikoli vedela, kako je biti brez kajaka. Tako bom tudi bolj cenila kajak. Sicer ves čas pomagam z vidika trženja. Za magistrsko nalogo pišem strategijo kajaka za obdobje od leta 2024 do leta 2028. Upam, da bomo to zares uvedli. Še vedno sem nekako v kajaku, ampak na drugačen način. Vedno dopuščam možnost, da bi se kdaj vrnila, če bi me kdo potreboval. Ampak za zdaj ne. Zdaj imamo novo pot in videla bom, kam me bo peljala.

Dejali ste, če vas bi kdo potreboval. Se je kdo že obrnil na vas?
Kanadska reprezentanca me je vprašala, ali bi prišla živet v Kanado in trenirat v enega izmed tamkajšnjih klubov. Nisem sprejela te ponudbe, ker to ni bila moja želja. Še prej so me vprašali, ali bi na svetovnih pokalih imela pod seboj žensko kanadsko reprezentanco. Sama se bila pripravljena za povsem novo pot. Mislim, da se nisem narobe odločila. Še vedno se lahko vrnem v kajak, sicer pa bi zamudila vlak za neko drugo kariero.

Ste radi v Sloveniji?
Da, sem. Mislila sem, da bi z lahkoto šla živet v Švico, v Lozano, kjer je sedež Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Najbolj pogreša šum vode, valove ... Foto: Bojan Puhek

Ste imeli tudi možnost službe v Lozani, v Mednarodnem olimpijskem komiteju?
Želela sem se prijaviti na eno izmed razpisanih služb, a sem zamudila s prijavo. Verjetno me sploh ne bi vzeli, ker tudi olimpijski komite gleda, da imaš izkušnje. Sem pa v mentorskem programu, kjer se dobivam z gospo, ki je tam zaposlena in je moja mentorica. Veliko se pogovarjava o teh stvareh. Prav tako sem želela videti, kako je na olimpijskem komiteju. V moji glavi je tudi želja, da bi enkrat sooblikovala realizacijo olimpijskih iger. Torej s trženjskega ali organizacijskega vidika. To so moje tihe želje. Pravzaprav so to sanje, ampak morda mi to sploh ne bi bilo všeč. Zdaj poskušam ugotoviti, ali bi to sploh rada delala.

Zdi se, da imate že v tem trenutku kar nekaj napol odprtih poti?
Danes je svet res spremenljiv. Moraš imeti več različnih možnosti. Da, počutim se bolje, če imam več načrtov.

Če za konec vrnemo še h kajaku, ki je bil dolga leta vaša prva ljubezen. Kaj najbolj pogrešate?
Šum vode in valove. Spomnim se, kako dober občutek je, ko se zliješ z vodo. Kajak je res lep šport. Če bi ga več ljudi poskusilo … Trenutno na kolesu zelo uživam, ampak kajak je neka druga dimenzija. Tam si povsem svoboden, to je pojem svobode. Predvsem izkusiti vodo na takšen način je nekaj posebnega. In vsa ta narava okoli tebe.

Preberite še:

Sportal "Ko enkrat odpelješ Tour, nisi nikoli več zares utrujen"

Sportal Slovenski reprezentantki je vabilo v ZDA življenje obrnilo na glavo

Sportal Klemen Mohorič: Videti napredek in uspeh človeka, s katerim delaš, je za trenerja nekaj najlepšega