Druga kariera
Nedelja, 14. 5. 2023, 19.00
9 mesecev, 3 tedne
Druga kariera (309.): Klemen Mohorič
Klemen Mohorič: Videti napredek in uspeh človeka, s katerim delaš, je za trenerja nekaj najlepšega
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,01
Nekdanji hokejski vratar Klemen Mohorič kot trener vratarjev že deset let dela v močni Kontinentalni hokejski ligi, zadnja tri leta pri dvakratnem prvaku Metallurgu Magnitogorsku, nad vratarji pa bdi tudi v slovenski reprezentanci.
Gost 309. Druge kariere je nekdanji hokejski vratar, zadnje desetletje in pol pa trener vratarjev Klemen Mohorič. Za Gorenjcem, ki se te dni s slovensko reprezentanco mudi na svetovnem prvenstvu v Rigi, je deset trenerskih sezon v Kontinentalni hokejski ligi. V tej je imel priložnost delati z uglednimi vratarskimi imeni in trenerji, se dokazoval in postopoma dobil priložnost pri ruskem velikanu Metallurgu Magnitogorsku. Ta se je po zadnji neuspešni sezoni razšel s skoraj celotnim trenerskim štabom, zadržal pa Mohoriča, ki se v Rusiji počuti dobrodošel in spoštovan, največje zadovoljstvo pa mu daje pogled na napredke in uspehe varovancev.
V tokratno izdajo nedeljske rubrike Druga kariera smo povabili nekdanjega profesionalnega hokejskega vratarja Klemna Mohoriča. Gorenjec je večino aktivne igralske kariere preživel med vratnicama Olimpije, se preizkusil tudi v Severni Ameriki, Belorusiji in Italiji, a zajeten del svoje vratarske službe opravil v Ljubljani.
Poškodbe mu niso prizanašale, tako je v sezoni 2007/08 branil zadnjič, nato pa opustil misel na aktivno vratarsko udejstvovanje. A hokejske opreme ni povsem obesil na klin. Ljubezen do športa, ki se mu je zapisal kot otrok, ga je zadržala na ledu.
Po karieri ga je vleklo v dvorano
Zajeten del vratarske kariere je preživel v dresu Olimpije, oblekel pa tudi reprezentančno opravo. Po koncu kariere ga je vselej vleklo v dvorano.
Po karieri je sprva prodajal hokejsko opremo, misli je zapolnjevalo tudi agentsko delo, a "tudi, če sem se tega lotil, sem se vmes še vedno vračal v dvorano in učil otroke. Vleklo me je nazaj na led, želel sem prenašati znanje." Trenerske korake je začel postopoma.
"Najprej sem bil na Bledu, pa hodil na Slavijo, v Tivoli, nato služboval na Jesenicah, se od tam preselil v Zagreb, ko je Medveščak igral še v ligi EBEL. To je bila neka začetna pot, ki sem jo moral prehoditi. Zgodaj sem začel hoditi tudi v Kanado, da bi se izobraževal, še danes je tako. Nato je Medveščak prestopil v ligo KHL, tudi sam sem dobil priložnost, da z njim stopim na povsem novo raven tekmovanja. Ta izkušnja mi je dala misliti, da lahko tudi na tej ravni nekaj naredim. Ko treniraš človeka, ki ima za seboj tudi nekaj tekem v ligi NHL, ki ji sam kot vratar nisi bil nikoli blizu, zdaj pa mu ti govoriš, kako trenirati, kaj narediti v neki situaciji, on pa te posluša, je to kar priznanje. Dobiš neko samopotrditev, si začneš bolj zaupati. Pot se je tako začela dvigovati in zdaj sem že deset let v tej ligi, čaka me že četrto leto v Magnitogorsku. Zdi se mi, da sem bil, kar se vratarjev tiče, kar uspešen," se je Mohorič na kratko sprehodil po svoji trenerski poti.
Moja igralska kariera je bila zaznamovana s številnimi poškodbami, tega mi je morda malo žal, a tako pač je. Za trenersko kariero pa si nikoli nisem predstavljal, da bo tako uspešna, kot je. Zelo sem zadovoljen z njo, pa tudi z igralsko na neki način. Vesel sem, da lahko delam to, kar imam rad, in da to delam na zelo visoki ravni, saj v Evropi višje ravni v tem dejansko ni. Rad pomagam tudi reprezentanci, rad pridem domov in si pogledam naše fante.
"Ko s človekom delaš dve leti, mu pomagaš napredovati, rasti kot športnik in človek, nato pa vidiš njegove napredek, uspehe ... To je zame kot trenerja nekaj najlepšega."
Ko treniraš svetovnega in olimpijskega prvaka
V drugi najmočnejši hokejski ligi na svetu KHL je ob Medveščaku trenersko kariero gradil in korakal navzgor s Slovanom Bratislavo, Admiralom iz Vladivostoka, Torpedom iz Nižnega Novgoroda, od leta 2020 pa je zadolžen za pripravo čuvajev mreže pri dvakratnem prvaku KHL, ki vselej cilja proti vrhu in ga postavljajo ob bok največjim ruskim klubom, Metallurgu iz Magnitogorska, kjer je delal s kar nekaj cenjenimi imeni.
Pri Metallurgu je med letoma 2020 in 2022 med drugimi delal s finskim vratarjem Jussijem Olkinuoro, ki je lani postal olimpijski in svetovni prvak ter bil izbran za najkoristnejšega igralca prvenstva.
Med drugim je bedel nad svetovnima in olimpijskima prvakoma, Rusom Vasilijem Košečkinom in Fincem Jussijem Olkinuoro. Kot pravi, je bila zanj največja šola ta, da se je naučil delati z igralci kalibra, kakršen sam ni bil nikoli, da je pridobil samozavest, da tudi nekoga, ki je igral v najboljših ligah, lahko še česa nauči.
"Da sem se naučil pomagati takim, ki so kot vratarji naredili veliko boljše kariere, kot sem jo sam, je zame kar velik uspeh. Veliko vratarjev, ki so nato šli v boljše klube, ki so rasli v igri, bili vpoklicani v reprezentanco, sem treniral. Vse to je zame uspeh. Ne le rezultati. Morda bi izpostavil Olkinuoro (z njim je delal med letoma 2020 in 2022, op. a.). Prvo leto je bil na svetovnem prvenstvu srebrn, naslednje pa najprej olimpijski prvak in še svetovni prvak ter najkoristnejši igralec prvenstva ... Ko s človekom delaš dve leti, mu pomagaš napredovati, rasti kot športniku in kot človeku, nato pa vidiš njegove napredek in uspehe ... To je zame kot trenerja nekaj najlepšega. In da se ne bomo narobe razumeli, ko je zvečer tekma, je v golu on, ne jaz. Verjamem pa, da je pri vsem skupaj del zaslug tudi trenerjevih."
Mohorič je v ligi KHL kot trener vratarjev delal pri Medveščaku, Slovanu Bratislavi, Admiralu Vladivostoku, Torpedu iz Nižnega Novgoroda, vse od leta 2020 pa dela pri dvakratnemu prvaku tekmovanja Metallurgu Magnitogorsku, ki je Gagarinov pokal zadnjič osvojil leta 2016.
Ob boku SKA in CSKA, cilji visoki, rezi so bili pričakovani
Mohorič je bil v sezoni 2021/22 z Magnitogorskom blizu osvojitvi Gagarinovega pokala, v finalu so proti CSKA vodili s 3:1 v zmagah, potrebovali so le še zmago, a so Moskovčani serijo obrnili in postali prvaki. Letošnja sezona se je zanje končala že v konferenčnem polfinalu, posledično so se razšli s skoraj celotnim trenerskim štabom, naš sogovornik pa ostaja v svoji vlogi.
Lani so z Metallurgom igrali v finalu lige KHL, letos izpadli v konferenčnem polfinalu, kar je bilo razočaranje. Skoraj celoten trenerski se je poslovil, 47-letni Gorenjec pa je službo obdržal.
"Zadnja sezona je bila za nas neuspeh. Klub je bil vedno v polfinalu, finalu, tam blizu, zdaj pa izpad v polfinalu vzhoda. Razočaranje je bilo veliko. Če si v taki ekipi, kot je Magnitogorsk, ki je ob boku SKA in CSKA in top klubov KHL, vsak ve, zakaj tja pride. Vsi smo to občutili kot neuspeh. Oni stvari gledajo skozi rezultat. Konec koncev pri nas štejejo le zmage. Letos se je občutilo nekaj več pritiska, ker smo bili lani v finalu. Vsak nasprotnik se nate namreč pripravi povsem drugače, če prideš na tekmo kot finalist zadnje sezone. Občutimo pa tudi pritiske s svoje strani, od lastnika, menedžmenta, pa tudi trenerji zahtevamo od igralcev določeno raven. Če tega ni, če se ponovita dva, bog ne daj trije porazi, občutek ni najboljši. A stvari se kaj hitro obrnejo, dvakrat, trikrat zmagaš in se obrne. Na to gledam kot na del športa, ker poznam njihovo mentaliteto, vem, kako tekmovalni so, kako neradi izgubljajo, pa tudi to, koliko dela je vloženega na ledu in v pisarnah, da bi ta klub šel naprej in zmagoval," o rezultatskem pritisku razmišlja 47-letnik, ki je z ohranitvijo delovnega mesta dobil potrditev.
Potrditev, a ne želi se tolči po prsih
"Da je prišlo do takšnih rezov, smo kar nekako pričakovali, saj nismo zmagali niti na eni tekmi polfinala vzhoda. Na to, da ostajam, pa gledam kot na potrditev, da dobro delam. Se pa ob tem ne želim hvaliti in se tolči po prsih, ostajam z nogama trdno na tleh. Tudi sam se bom vrnil z nekaj grenkega priokusa, ker nismo dosegli lanskega izida. Bomo pa poskušali narediti vse, da bo drugo leto bolje."
S pogoji dela v Magnitogorsku, kjer težav s financami ni, je zelo zadovoljen.
Pogoji takšni, da se nihče ne more izgovarjati, da ni pripravljen
Na glavnem trenerskem stolčku Metallurga bo dolgoletnega trenerja in nekdanjega selektorja Rusov Iljo Vorobjova zamenjal v zadnjih letih trener ligaškega tekmeca Severtala Čerepovca Andrej Razin. Nekdanji hokejist Magnitke v pripravo varovancev, kot je povedal za ruske medije, rad vnaša boks.
"Da, res je. Lahko povem, da že iščejo boksarske rokavice in vreče. Infrastruktura je taka, da me ne bo presenetilo, če bomo imeli tudi kakšen ring (smeh, op. a.)," pravi Mohorič, navdušen nad vsem, kar klub, pri katerem finance niso težava, ponuja: "Imamo res vse. Posebej pokrito košarkarsko igrišče, pa tudi rokometno igrišče, dva fitnesa, ogromno koles, ergometrov, vse, kar si lahko zaželiš. Skratka, tam se človek ne more izgovarjati, da ne bi mogel biti dobro pripravljen. Imamo tudi mladinsko ekipo, ki ima prav vse takšne stvari, a ločeno od nas, tako da se noben mladinec na primer ne dotika uteži članov."
Liga KHL se spreminja
Novi trener je v enem od intervjujev dejal, da je cilj osvojitev KHL v dveh letih. "To bi bilo super. Upam, da bomo že drugo leto šli stopnico višje," si želi Mohorič in dodaja: "Ekipa se sicer še sestavlja, pa tudi liga se je v zadnjih letih kar precej spremenila. Prihajajo vedno mlajši igralci, tako da je malo drugače. Tu je sprememba s tremi tujci, bomo videli, kako bo to vplivalo. Menim pa, da je to dobro, ker se bo lahko pokazal marsikakšen Rus."
Odločitve o vratarjih na njem
Artjom Zagidulin se je vrnil v Metallurg, pri katerem ima Mohorič skorajda proste roke, ko je govor o vratarskih okrepitvah.
V novo sezono pa ne bo krenil le z novimi trenerskimi sodelavci, pač pa tudi z novimi, starimi vratarskimi močmi. Veteran Košečkin je končal kariero, vrnil se je Artjom Zagidulin, s katerim je že delal. Koliko besede ima pri prihodih čuvajev mreže?
"Skoraj sto odstotkov. Tudi glede tega, kdo od vratarjev igra in kateri ne, odločam jaz. Lepo je, ko enkrat prideš na raven, da ti preprosto zaupajo takšne stvari."
In na kaj je najbolj pozoren, ko je treba najti nove moči? "Za vratarje pravijo, da so malo posebni, čeprav sam mislim, da so na kakšnih drugih položajih še bolj posebni. Menim, da mora vsak trener igralca dobro spoznati tudi kot osebo. Veliko domače naloge je treba opraviti, še preden ga pripelješ, tudi o tem, kakšen značaj ima, koliko težav s poškodbami je imel. In se pogovoriti z ljudmi, ki so prej z njim delali. Sam si vedno želim vratarja, ki bo res želel zmagovati in narediti rezultat. Je pa delo z vratarji kar velik izziv, zajema tudi psihologijo. Pride tudi do trenutkov, ko vratar neko stvar zaupa le meni. Vse to je treba ob njegovi pripravi na tekmo upoštevati, nekako poskrbeti, da ga te misli med tekmo ne obremenjujejo. Ne želim biti psiholog, ker to nisem, a če ti človek nekaj pove, ga moraš znati poslušati oziroma slišati."
"Brez pritiska, smo 'uderdogi', fenomeni"
"Imamo šest dvoran in ne 25, nekaj sto igralcev igralcev in ne deset tisoč ali več. Ob teh številkah moramo biti ponosni, da smo med elito."
Mohorič je že več let del trenerskega štaba slovenske reprezentance, te dni z njo v vlogi trenerja vratarjev prvič sodeluje med elito. Slovenci se za obstanek borijo v Rigi v družbi Švice, Kanade, Češke, Slovaške, Latvije, Norveške in Kazahstana.
"Vsi vemo, v kaj se podajamo, vemo, kakšen je naš cilj. Najprej je obstanek, a sam upam še na kaj več, da še koga presenetimo. Slovenija je igrala tudi na še večjih tekmovanjih, kot je svetovno prvenstvo, dvakrat na olimpijskih igrah, in kaj se je zgodilo. Moramo pa biti neobremenjeni, ker smo 'underdogi', nismo favoriti. Mislim, da moramo gledati samo nase in na svojo igro. Seveda se je treba pripraviti na vsakega nasprotnika posebej, da vemo, na kaj je treba paziti, a predvsem moramo urediti stvari pri sebi. In če pogledam še z vidika svojega dela, morajo biti tudi vratarji na visoki ravni. Če se spomnimo olimpijskih iger, sta bila vratarja ena najboljših igralcev. Imamo šest dvoran − že Magnitogorsk jih ima toliko in še več − in ne 25, nekaj sto igralcev igralcev in ne deset tisoč ali več. Ob teh številkah moramo biti ponosni, da smo med elito, da smo neke vrste fenomen. Pa ne le v hokeju, ampak v vsem športu," je še pred odhodom na prvenstvo dejal Mohorič.
Rusi bi morali gostiti letošnje svetovno prvenstvo, a so jim ga odvzeli in prepovedali nastop.
O razmerah v Rusiji, vezanih na Ukrajino, razumljivo ne želi govoriti, nas je pa kljub vsemu zanimalo, kako ruski športniki dojemajo kazen in prepoved sodelovanja na mednarodnih tekmovanjih. Rusov na primer na svetovnem hokejskem prvenstvu, ki bi ga morali po prvotnem načrtu gostiti in kjer bi bili med glavnimi favoriti za naslov, ni.
"Težko govorim o tem. Lahko pa dam en primer z lanskimi paraolimpijskimi igrami. Kaj je naredil takšen športnik, da ne sme tekmovati? Je slepi športnik naredil kaj narobe? Šport pri tem nima nobene zveze. O kazni se z igralci nisem veliko pogovarjal, menim pa, da se jim zdi nepoštena, da so bili kdaj kje drugje v svetu tudi konflikti, pa se ni nobenega sankcioniralo."
Najtežje, kar se tiče potovanj, mu je bilo v Vladivostoku. Kot pravi, je po sezoni potreboval še lep čas, da je "prišel k sebi".
"Vladivostok je bil svojevrstna izkušnja"
Potovanj, pospremljenih z menjavanjem časovnih pasov, je v ligi KHL ogromno, še najbolj na udaru so moštva z daljnega vzhoda, o čemer se je na lastne oči prepričal v sezoni 2017/18, ko je služboval v Vladivostoku.
"Tisto leto je bila svojevrstna izkušnja, po kateri sem potreboval kar dolgo, da sem prišel k sebi. Takrat smo leteli še povsem na zahod, v Bratislavo. Ta potovanja so bila izjemno naporna, saj te, ko prideš na gostovanje, čaka devet, deset ur časovne razlike, nato pa moraš še nazaj. In to se dogaja celotno sezono. Nekaj časa sploh ne veš, za kaj gre. Pri Magnitogorsku je to lažje," pravi Mohorič, ki za zdaj še ni naveličan tedenskega letenja: "Naveličan bi bil, če bi hodili po letališčih tako, da bi morali čakati na karte in da bili na letališčih ure. Tukaj pa se približujemo ravni NHL, ko se na letališču ne zadržuješ več kot 15 minut. Prideš, vzameš listek, odideš na letalo v nekaj minutah."
Pa se v tem vidi tudi čez deset let? "V trenerstvu se vidim, ne vem pa, ali se vidim še deset let v Rusiji, ker je res zelo naporno."
"Za NHL se ti mora poklopiti ogromno stvari"
Po bogatenje znanja in izkušenj se pogosto odpravi v Kanado.
Trenersko znanje in izkušnje po klubski sezoni vrsto let izpopolnjuje v Kanadi. "Tudi letos gremo, zato da vidim ljudi, ki morda igrajo v NHL, se pogovarjam s trenerji, ki delajo na tej ravni. Zdi se mi prav, da vidiš še kakšno drugo perspektivo. Vedno se lahko še nekaj novega naučiš, tako grem pred vrnitvijo v Rusijo še malo svinčnike šilit, ker je dobro, da se malo "updejtaš" in vidiš, ali si na pravih tirih," pravi o letu čez lužo, na vprašanje, ali se v misli kdaj prikrade tudi trenersko delo v NHL, pa odgovarja: "O tem za zdaj nisem razmišljal. Z NHL je tako, da je tja res težko priti, poklopiti se ti mora ogromno stvari. Tako kot se je moralo na moji dozdajšnji poti, da sem prišel na neko višjo raven, kar se Rusije tiče. Zdaj sem povsem osredotočen na svoje klubske obveznosti tu. Res bi rad osvojil ligo KHL, ker sem bil temu res že zelo blizu. Ne vem, ali bom še kdaj imel tako priložnost, se bom pa potrudil."
"V Rusiji sem se vedno počutil dobrodošel in spoštovan"
V Rusiji je sam, brez družine. "Pri meni ni nikogar. Res je veliko potovanj. Morda si doma pet, šest dni, nato pa odpotuješ za teden dni, tako da niti nima smisla, da bi bila družina tukaj."
"V Rusiji so bili do mene vedno super korektni. Vedno sem se počutil dobrodošel in spoštovan."
Se pa v železarskem mestu, kot se je tudi v drugih, počuti dobrodošlo. "V Rusiji so bili do mene vedno super korektni. Vedno sem se počutil dobrodošel in spoštovan. O tem, kako oni obravnavajo svoje ljudi, ki delajo zanje, lahko govorim samo v presežnikih. V klubu tudi zelo lepo skrbijo za nas, poskrbljeno je za hrano, voznik me pride domov iskat, me pelje v dvorano in nazaj. Stvari so urejene. Magnitogorsk je industrijo mesto, z eno največjih železarn, ni pa ravno Moskva ali kakšna svetovna prestolnica. V Magnitogorsku je veliko lepih stvari, saj je blizu Ural, veliko je jezer, a časa za izlete skoraj ni. Delam od jutra do večera, kar je dobro, ker če te kdaj prime domotožje, nimaš veliko časa za razmišljanje. Enostavno sem se zelo vrgel v delo, kdaj pomagam tudi pri mladinskih selekcijah, tako da je dneva hitro konec."
Preberite še:
