Gregor Fučka: Kletvice sem v večini preslišal, žal mi je bilo za očeta in mamo

Starejši ljubitelji košarke se dobro spominjate Gregorja Fučke, ki je s svojimi 215 centimetri osvojil veliko naslovov v Evropi. Za največja uspeha ima evropski naslov z italijansko reprezentanco leta 1999 in evroligaško lovoriko z Barcelono leta 2003. Pred dvema letoma je pri štiridesetih končal bogato športno pot in se podal v trenerske vode. Srečali smo ga v Kranju, kjer na individualnih treningih pomaga mladim košarkarjem pri razvoju tehničnega znanja.

Rodili ste se v Kranju, v mladih letih igrali v gorenjski prestolnici, nato dosegali številne uspehe v tujini, zdaj pa vas znova vidimo aktivnega v dvorani na Planini. Poseben razlog? Pri štiridesetih letih sem končal košarkarsko pot in nato začel pisati novo poglavje v moji košarkarski knjigi. Odločil sem se za trenerski poklic. Lani sem naredil izpit v Bormiu, kjer sem uspešno končal višjo trenersko šolo. Rad bi prenesel znanje in izkušnje na mlajše generacije. Zavedam se, da lahko z individualnim delom veliko pripomorem k razvoju mladih, saj sem tudi sam prestal ogromno tovrstnih treningov z Josipom Pinom Grdovićem. Imel sem tudi osebnega zdravnika in specialista za prehrano, ki me je spremljal zadnjih deset let v karieri. Dobil sem ogromno izkušenj in te bi rad prenesel na mlade. V Evropi košarkarjem manjkajo tehnični treningi.

Grdovića slovensko občinstvo dobro pozna, saj je kratek čas deloval tudi pri Unionu Olimpiji. Koliko časa sta delala skupaj? Kar dvajset let je trajalo najino sodelovanje. Nenehno me je spremljal in vsako poletje sva trenirala. Pod njegovim vodstvom je vadilo ogromno vrhunskih košarkarjev. Na površje je recimo potisnil Tonija Kukoča, Dino Radjo, Velimirja Perasovića, Dejana Bodirogo … Z zadnjim je delal dve leti v Zadru, preden je prišel v Trst k Stefanelu. Takrat sem ga spoznal. Dejan je bil že prvo leto najboljši igralec italijanske lige. Bogdan Tanjević je imel pogum, da mu je dal priložnost. Enako je bilo pri meni. Podatek, da so vsi ti prišli do višje stopnje skozi njegov trening, ne sme biti spregledan. Zbujal jih je ob šestih in jih treniral. Prav je, da se to pove.

Nista dovolj le dopoldanski in popoldanski trening, kot se mnogim zdi, da se pride do stopnje vrhunskega športnika. Tako je. Ljudje res ne vedo, kako se razvijajo športniki. Za uspeh je treba garati. Delati moraš dan in noč. Po šest ur na dan. Zelo mi je žal, da ni takrat ostal v Olimpiji. Ni imel časa, da bi razvil igralce. Mi bi lahko veliko pridobili v tem času, vendar ni bilo potrpežljivosti.

Kljub 215 centimetrom ste bili na parketu zelo gibljivi. So morda ravno ti treningi z Grdovićem pripomogli, da ste se razvili v takšnega košarkarja? Bil sem agilen, vendar sem naredil preskok naprej ravno s sodelovanjem z Grdovićem. Veliko časa sva posvetila mojemu razvoju. Če ne bi pilil, kar mi je bilo zadano, ne bi bilo takšnega uspeha. Ko sva začela sodelovati, sem imel 20, 21 let. Spreminjati tehniko pri teh letih ni bilo lahko. Vse sem imel namreč že formirano. Bil sem agilen, vendar sem to tehniko pridobil ravno s treningom. Vsak dan moraš delati, če želiš napredovati.

Koliko sta sploh visoka vaš oče in mama? Oče je visok 192, mama pa 175 centimetrov.

Ste že v mladih letih vedeli, da boste zrastli tako visoko? Že v šoli sem vedno izstopal. Od vseh sem bil višji.

Prvo profesionalno pogodbo ste podpisali z Olimpijo, a v Ljubljani ostali le eno sezono. Kako da sodelovanje ni bilo bolj dolgoročno? V Olimpiji mi je bilo super. Trener je bil Zmago Sagadin. Imel me je rad. Veliko smo trenirali. Po šoli sem se rad ustavil na dodatnem treningu in Zmago mi je veliko pomagal pri tem. Takoj mi je dal možnost, da sem igral v ekipi. Tega ne bom nikdar pozabil. Imam zelo pozitivne spomine na tista leta. Takrat je bil to zame eden od vrhuncev, da sem bil pri Olimpiji. Izbran sem bil v jugoslovansko reprezentanco, vendar nisem šel, ker sem imel težave s hrbtom. Nato me je Bogdan Tanjević videl v Ljubljani. Pokazala se je možnost, da vzamem italijansko državljanstvo. Po dolgih pogovorih sem se odločil, da grem. Eden od razlogov za odhod k Stefanelu je bil tudi finančne narave, vendar se ne bi odločil za prestop, če ne bi bilo tam Tanjevića. Šel sem v mesto, v katerem se je rodil moj oče. Bil je zamejski Slovenec, kakor tudi vsi njegovi predniki. V Trstu so živeli stara mama, stric in tudi teta.

A ste se vračali v Ljubljano, vendar kot košarkar drugih ekip. Veliko grdih besed ter kletvic je bilo izrečenih na vaš račun ob praktično vsakem vašem dotiku z žogo. Verjetno vam je bilo težko pri srcu? Lahko rečem, da kot igralec teh stvari nisem slišal preveč. V glavi sem imel le tekmo. Ignoriral sem te besede. Ko pa vidiš očeta in mamo ter vse okoli, ti je žal. Vem, kje sem se rodil, in to spoštujem. Zame to ni bila nikdar težava. Tudi ne v Italiji, kjer so me imeli vedno za Slovenca. Povabili so me v italijansko reprezentanco in sprejel sem odločitev. Spomini so odlični. Lepa leta sem preživel v njej. Povsem logično je, da bi vsak Slovenec igral za slovensko reprezentanco. Takrat je bila še jugoslovanska. V mladinskih vrstah Jugoslavije sem igral. Odločitev sem sam sprejel in ni mi žal.

Ali je kdo kdaj s prstom pokazal na vas ali vas verbalno napadel na ulici zaradi tega? Ne, nikdar ni bilo nobenih težav. Le na tekmah se je to čutilo.

Omenili ste razcvet v italijanski reprezentanci. Bili ste srebrni leta 1997 na evropskem prvenstvu v Španiji in zlati v Franciji čez dve leti. Morda presenetljivo, saj je bilo ob izjemno močni Jugoslaviji še nekaj vrhunskih reprezentanc? Leta 1999 je Italija po sedemnajstih letih prišla na evropskih vrh. Dolgo časa je vladala suša. Morda je bilo presenečenje, a smo že dve leti prej z drugim mestom dokazali, da se lahko zavihtimo povsem na vrh. Trener je bil Bogdan Tanjević, a smo morali premagati jugoslovansko reprezentanco. V njej so bili Vlade Divac, Dejan Bodiroga, Predrag Danilović … Premagati tisto reprezentanco je bil velik uspeh.

Prejeli ste tudi nagrado za najkoristnejšega košarkarja evropskega prvenstva. Kaj vam je naziv MVP pomenil? To je bilo eno najlepših doživetij, ki se lahko zgodijo igralcu. Da dobiš takšno priznanje, je nekaj neverjetnega. Poleg te nagrade in osvojenega zlatega odličja bi izpostavil še en mejnik: klubski uspeh z Barcelono, s katero sem leta 2003 osvojil evroligo. Ta dva dogodka sta bila vrh moje kariere. Za košarkarja, če gledamo tekmovanja v Evropi, je bil to maksimum, kar si lahko dosegel.

Kdo od klubskih trenerjev je na vas pustil največji pečat, če izvzameva Pina Grdovića? Tanjević me je kot prvi lansiral in mi dal priložnost za igro. Njemu bom vedno hvaležen. Zelo dobro sem sodeloval tudi s Svetislavom Pešićem v Barceloni. Še vedno imava dobre odnose in se slišiva. Tu je še Carlo Recalcati v Bologni. Zmaga Sagadina sem že omenil. Nato moram izpostaviti Ettoreja Messino, s katerim sem bil v reprezentanci leta 1997, ko smo osvojili srebro. Na koncu kariere je bil še Dragan Šakota, ki me je vzel v Bologno. Znal je razmišljati in ima občutek za košarko.

Koliko kaj spremljate slovensko košarko? Od daleč sem jo vedno spremljal, a se nisem poglabljal. Mislim, da je težava v Olimpiji, ker igralci odhajajo prezgodaj v tujino. Ti ne dajejo klubu nazaj, kar je vlagal v njih. Mogoče je bilo v preteklosti drugače in so košarkarji dalj časa ostali. Zdaj hitro zapuščajo in odhajajo v tujino. Finance so tiste, ki jih premamijo. Na žalost so takšni časi. Verjamem, da je v Sloveniji veliko talentov. Košarka pri nas ima vzvode, da se razvija. Imamo dobre slovenske trenerje. Iz Slovenije so vedno prihajali dobri košarkarji, zato ne vidim razloga, zakaj ne bi še naprej. Upam, da se bo z evropskim prvenstvom kaj spremenilo.

Ga boste spremljali? Bom. Zagotovo. A še ne vem, katere tekme si bom ogledal. V pripravljalnem obdobju še nisem videl nobene tekme v živo, le po televiziji. Dobrodošlo je, da slovenski fantje zmagujejo. To je pozitivno. Vsi se moramo zavedati, da na evropskem prvenstvu poteka srdit boj. Hitro se lahko znajdeš visoko in hitro te ni več. Pomembno bo, da bo forma ob pravem času na pravem mestu.

Dobro veste, kako težko je priti do medalje. Na svoji koži ste to dvakrat že občutili. V Sloveniji jo narod pričakuje, čeprav je izbrana vrsta zaradi odsotnosti oslabljena … Veliko ekip je enakovrednih, tega se moramo zavedati. Morda Španija malce izstopa, vendar so preostale reprezentance zelo izenačene. Imamo možnost. Igramo doma, in to bo dodaten motiv. Navijači lahko veliko pomagajo, lahko pa so tudi negativen efekt. Vendar mislim, da bo vse skupaj pozitivno. Ljudje bodo navijali za ekipo, in to bo velik plus za naše fante.

Kako močni bodo Italijani na EuroBasketu? Velik primanjkljaj je, ker ni Danila Gallinarija. Če bi bil on zraven, bi bili sposobni skočiti proti vrhu. Ne vem točno, s kakšno ekipo bodo pripotovali, vendar so lahko vedno neugodni. Znajo narediti veliko, znajo pa tudi razočarati.

Za koga bi navijali, če bi se Italija in Slovenija potegovali za odličje? Ali bi se tekme lotili s trenerskega vidika? (Smeh, op. p.) Vse tekme gledam kot trener. Všeč bi mi bilo, če bi Slovenija osvojila medaljo, ker bi bilo dobrodošlo za košarko v naši državi. Tudi če bi Italija osvojila odličje, bi bilo za italijansko košarko pozitivno. V Italiji je kriza v košarki. Uspeh bi obema reprezentancama dal dodaten veter v jadra. Tu mislim na nadaljnji razvoj košarke.

Zdaj bolj podrobno spremljate slovenske košarkarje in z nekaterimi nadarjenimi delate po individualnem programu tudi v Kranju. Imamo material za prihodnost? Zagotovo. Povsod je dovolj talenta. Košarkarju moraš dati možnost, da se razvija. Ponuditi mu moraš razvoj pri tehniki in mu dati priložnost za igro. Če je možnost za nastop v evroligi, je to še toliko bolj dobrodošlo. V Sloveniji je minus, ker Olimpija ne igra v tem tekmovanju. Upam, da se bo vanj kmalu uvrstila. Mladi igralci se lahko razvijajo v Olimpiji. Olimpija je bila vedno center, kamor so prihajali košarkarji z vseh koncev Slovenije. Reprezentanca je odvisna od tega, kako se dela z mladimi. A vlagati se mora tudi v trenerje. V mladih letih smo imeli super strokovni kader. Trenerji v mlajših selekcijah so bili tako rekoč boljši od tistih v prvi ekipi. Premalo se posveča razvoju za mlade. Ne moreš dati trenerju 200 evrov na mesec in pričakovati, da bo treniral z njimi vsak dan. Morajo preživeti. Tako bodo mlade lahko naučili, da delajo na pravi način, in jim predali znanje. Prisotna mora biti disciplina. Mora se vedeti, kje je glava in kje rep. Vse skupaj mora delovati kot orkester. Če se ne upošteva dirigenta, ni prave glasbe.

Bi bili košarkarsko aktivni tudi v Sloveniji, če bi vas povabili recimo Olimpija, reprezentanca …? Vedno sem odprt za vse možnosti. Rad bi ostal v košarki in pomagal igralcem. Vedno bom na voljo, da pomagam najti rešitev iz krize, ki je v evropski košarki.