Petek, 12. 4. 2024, 15.15
2 tedna, 3 dni
Nasvet za izlet v hribe (45.)
Menina planina, sramežljiva soseda Velike planine #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,00
Preteklo nedeljo so družabna omrežja preplavile fotografije z Velike planine. In zapisi navdušenja, pa tudi "absurdna gneča" in "četrt Slovenije na Veliki planini". Če si želite pomladne pravljice v gorah, raje izberite njeno kar nekoliko spregledano, sramežljivo sosedo Menino planino. Sam med tednom ob vzponu iz doline na Vivodnik in nato do Doma na Menini planini in bližnji Špic nisem srečal niti enega pohodnika. Žafranov je res nekaj manj, a zato toliko bolj navdušijo razcveteli telohi, mir in razgledi nad najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Naš tokratni petkov nasvet za izlet v hribe.
Žafrani v teh dneh vabijo za Veliko planino, a te najdemo tudi na precej manj obiskani Menini planini.
Medtem ko tisoči v teh dneh hodijo na Veliko planino, kjer cveti na milijone žafranov, pa je njena soseda Menina planina (med Tuhinjsko dolino in Zgornjo Savinjsko dolino) nekoliko pozabljena. Na Planinski zvezi Slovenije pogosto govorijo, da imamo veliko zanimivih gorskih kotičkov, in svetujejo, da se pohodniki razkropijo po vsej državi. S tem bomo manj obremenjevali habitate in našli spokojnost v neokrnjeni naravi. Menina je malo nižja od Velike planine (med 1.200 in 1.500 metri), tudi manjša (približno 10 krat 20 kilometrov), bolj gozdnata, žafranov ima nekaj manj, nima slikovitih planšarskih stanov. Ima pa mogočne razcvetele telohe in razgledne točke proti najvišjim vrhovom Kamniško-Savinjskih Alp (kakšni so razgledi poglejte v zgornjem videoposnetku). Predvsem pa na Menini planini, ki je dobila imela po menihih iz nekdanjega gornjegrajskega samostana, najdemo mir. Množice pohodnikov in iskalcev fotografij za Instagram tu ne bomo našli niti ob koncu tedna, sredi tedna pa boste morda po tamkajšnjih poteh hodili sami.
Poglejte, kako je videti pohod na Menino planino in tamkajšnja pomladna pravljica:
Teloh na Menini planini
Razloga, da Menina planina ni tako skomercializirana kot Velika planina, sta bržkone dva: pomanjkanje urejenih parkirnih mest na izhodiščih v Tuhinjski dolini in malo slabše označene pohodne poti. Na Menino se sicer lahko pripeljete tudi z avtomobilom, a to pomeni dobrih 11 kilometrov vožnje po makadamski cesti iz vasi Okrog pri Motniku (oziroma osem kilometrov, če se zapeljete do planine Biba). Je pa urejeno parkirišče na severni strani planine, če se na pohod podate iz Gornjega Grada (pri avtobusni postaji). A večjemu delu Slovenije je bližje Tuhinjska dolina, zato v naslednjih vrsticah opišemo vzpon iz vasi Golice, ki ga lahko podaljšamo v celodnevno krožno turo in naredimo celo 20 kilometrov, če sestopimo čez planino Biba.
Dom na Menini planini je ta čas odprt med konci tedna, od junija naprej pa vse dni v tednu.
Vzpon iz vasi Golice na Vivodnik
Zložen vzpon iz vasi Golice proti Vivodniku po južnih gozdnatih pobočjih Menine planine
Ker v vaseh Češnjice in Okrog pri Motniku, kjer se konča asfalta cesta proti Menini planini, ni prave možnosti za parkiranje, za izhodišče raje izberemo vas Golice. Ta stoji tik nad glavno cesto skozi Tuhinjsko dolino. Še najlažje parkiramo pri manjši bencinski črpalki (prostora je za nekaj avtomobilov), kjer se z glavne ceste odcepi cesta proti Menini. Na križišču (desno Češnjice in Menina, levo Golice) je prva markacija in tabla za Dom na Menini planini, ki nas usmeri levo proti vasi Golice. Po nekaj minutah vzpona po asfaltni cesti dosežemo vas in za drugo hišo zavijemo desno na kolovoz, ki se strmo vzpne ob manjšem pašniku.
Vivodnik, najvišja točka Menine planine (1.508 m)
Pot je markirana, nekaj markacij je obarvanih na novo, nekaj tabel ob poti pa je že precej zbledelih. Pešpot nekajkrat preči gozdne ceste, večji del pa je speljana po tako imenovanih vlakah. V nadaljevanju se zložno vzpenjamo v smeri severa. Vzpon torej ni niti tehnično naporen niti kondicijsko zahteven, samo malce daljši. Traktorske vlake se večkrat razcepijo, a markacije uzremo nekaj metrov za razpotji, tako da lahko sledimo poti proti najvišjemu vrhu Menine planine. To je Vivodnik (1.508 metrov).
Vijolične preproge žafranov ne manjka niti na Menini planini.
Dom na Menini planini pod Špicem (1.499 m)
Ko dosežemo jaso, kjer je na levi strani lovska opazovalnica, bodimo pozorni, da se markirana pešpot odcepi desno v gozd. Lahko nas zavede in nadaljujemo naravnost po vlaki. A četudi sledimo tej vlaki, ki zavije levo ob lesenem plotu, ne bo nič narobe. Ta čez nekaj minut doseže makadamsko cesto in po njej krenemo v desno. Kmalu bo sekala pešpot (pri tabli, da je do Vivodnika še 45 minut) in tako smo spet na markirani poti. Kronce ob poti so že odcvetele, počasi pa se pojavljajo prvi žafrani in telohi. Na koncu večje jase se še zadnjič pobočje postavi pokonci. Po približno dveh urah in pol, 950 višinskih metrih in sedmih kilometrih uzremo manjši lesen stolp na Vivodniku. Če zlezemo nanj, se nam odpre pogled nad Menino planino, ki je v tem delu precej gozdnata, in prvič do najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp.
Upamo, da najdete tudi nekaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu
Instagram.com/matejtravels, naročite pa se še na njegov kanal na YouTubu.
Krog po Menini planini
Pogled s Špica v smeri najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp. Sprehodite se še do roba planine (gol greben na sredini fotografije).
Kapelica na Menini planini
Pohod nadaljujemo proti Domu na Menini planini. Od stolpa se steza spusti nekoliko navzdol v smeri severovzhoda, najprej še skozi gozd, nato pa se nam odprejo širni travniki, ki so v tem času prekriti z žafrani in telohi. Do planinskega doma lahko sledimo vlaki in markacijam ali pa se usmerimo nekoliko v desno in krenemo po shojeni stezi po grebenu teh cvetočih travnikov (po cvetju ne hodimo in ne posedamo, kot se rado dogaja na Veliki planini). Kar naenkrat se nekaj deset metrov pod nami pokaže večji planinski Dom na Menini planini, na drugi strani kotanje pa slikovita kapelica in nad njo Špic (1.499 metrov). To je drugi najvišji vrh Menine, kjer je koča Zveze radioamaterjev Slovenije z oddajnikom.
Izhodišče: Golice (575 metrov)
Višinska razlika po poti: 1.000 metrov
Čas hoje: dve uri in pol za vzpon
Zahtevnost: lahka markirana pot
Pogled do Velike planine in Grintavca
Dom na Menini planini (1.453) je ta čas odprt ob koncih tedna, med junijem in septembrom pa vse dni v tednu. Vredno pa se je povzpeti še nekaj deset višinskih metrov na Špic, saj se z njega odpira najlepši razgled na Menini planini. Prepoznate vse vrhove v smeri severa? Velika planina je povsem na levi, nato si sledijo Grintavec, Skuta, Brana, Planjava, Ojstrica, pod njo pa Dleskoškova planota. Na desni pogled seže do Raduhe, Smrekovca, za njima je Peca, torej vzhodne Karavanke. Pašniki pod nami bodo kar vabili, da naredimo še en krog po Menini. Sprehodimo se še do severnega roba, kjer se nam bo odprl še pogled navzdol proti Zgornji Savinjski dolini. Nato se spustimo nazaj do makadamske ceste in se vrnemo do planinskega doma.
Na severnem robu Menine planine. Pogled proti Kamniško-Savinjskim Alpam.
Sestop prek planine Bibe do vasi Okrog pri Motniku
Sestop po cesti proti planini Biba
Za sestop z Menine imamo dve možnosti. Lahko se vrnemo po isti poti ali pa krenemo po makadamski cesti v smeri nižjeležeče planine Biba (smer jugozahod). Do Bibe je kakšnih 45 minut. Lahko gremo ves čas po cesti ali pa se malo za jezerom Biba usmerimo desno prek pašnikov (razcep je označen s precej zbledelimi tablami na večjem drevesu). Pod domom na planini Biba, kjer je tudi manjša kapelica, se razprostira velik pašnik. In tu zapustimo makadamsko cesto, ki se v serpentinah spušča s planine, in krenemo kar prek pašnika strmo navzdol. Se pa držimo desne strani, gremo mimo hleva in na spodnji strani desno v gozd na pešpot.
Pravi šopki razcvetelih telohov so morda na Menini planini še lepši kot žafrani.
Kapelica na planini Biba
Pravijo, da je ta pešpot (Biba–Okrog pri Motniku) nemarkirana, a pravzaprav nekaj markacij je. Če jih pa na kakšnem razpotju vlak ni, si pa pomagamo z zemljevidom. Hitro se spuščamo navzdol. Ko spet stopimo na cesto, ji nekaj časa sledimo. Ko dosežemo drugo serpentino te ceste na Menino, pa za njo zavijemo ostro desno navzdol po strmi vlaki. Ta se spusti neposredno proti vasi Okrog (makadamska cesta gre precej naokrog). Nato nas čaka še dobre tri kilometre hoje po asfaltni cesti (od vasi Okrog mimo Češnjic do izhodišča). Če je na Menini ta čas še mirno, pa je tu v dolini na travnikih in njivah že precej živahno. Traktorji bodo dali ritem naši hoji in po dveh urah in pol sestopa bomo sklenili skoraj 20-kilometrski krog.
Na gorske avanture prek meje? Tukaj je nekaj idej:
