Pogodba s hudičem na mizi Matjaža Keka

Foto: Grega Valančič/Sportida

Sprva se je zdelo kot informacija, ki ji ne gre povsem verjeti, potem je postalo jasno, da je tam, kjer je dim, vedno tudi ogenj, kmalu pa tudi to, da je ogenj precej večji, kot bi marsikdo pričakoval. Skratka, Matjaž Kek je številka ena med kandidati za klop najuglednejšega nogometnega kluba z območja nekdanje skupne Jugoslavije, odkar je ta razpadla. Ponudba Dinama je mikavna, zagotovo tudi bogata in bi jo brez premisleka verjetno sprejel skoraj vsak nogometni trener iz regije, a prav slovenski selektor je eden redkih, ki je ne bi smel. Zakaj? Razlogov je kar nekaj.

• Če že na dolgo in široko pogosto poslušamo o časti, morali in poštenem delu, se najprej ustavimo pri prvem. S prihodom v Zagreb bi Kek v roke segel Zoranu Mamiću, ki je bil pred časom nepravnomočno obsojen na štiri leta in 11 mesecev zapora, in njegovemu starejšemu bratu, zloglasnemu Zdravku Mamiću, ki je bil pred časom nepravnomočno obsojen na šest let in pol zapora, pred roko pravice pa se skriva v sosednji Bosni in Hercegovini. Čast, morala, poštenost in pakt s človekoma, ki naj bi Dinamo in hrvaško državo oškodovala za več deset milijonov evrov? Ne gre skupaj.
   
• Nadaljujmo v Zagrebu. Če bo Kek sedel na klop Dinama, bo prišel v toksično okolje, kjer kljub številnim uspehom ni kohezije z navijači. Prej nasprotno. Sploh s tistimi najzvestejšimi in najglasnejšimi, ki z zdajšnjo klubsko strukturo že več kot desetletje bijejo glasno vojno. Dogodki, ki so se zgodili na predvečer lansiranja informacije o Keku na klopi Dinama, ko je klubske prostore obiskalo več kot 200 predstavnikov navijaške skupine Bad Blue Boys, so le najnovejši dokaz, da je tako.
   
• Ostajamo v Maksimirju, kjer ni treba biti ravno vodilni statistični analitik, da prideš do podatka o razvadi Milana Mandarića, ki razsaja tam. V zadnjih štirih letih so trenerji Dinama v povprečju na njegovi klopi zdržali osem mesecev in iz Zagreba vsi po vrsti odšli s sklonjeno glavo.
  
  Zlatko Kranjčar danes deluje v Iranu, Željko Sopić v Azerbajdžanu, Ivajlo Petov na Poljskem, Mario Cvitanović in Nikola Jurčević sta brezposelna, dvomimo pa tudi, da se bo na klop Real Madrida (ali Barcelone) iz Dinama po sedmih tekmah na njegovi klopi preselil njegov zadnji trener Igor Jovičević.
  
  Njegovega predhodnika Nenado Bjelico, ki je Dinamu v dveh letih prinesel tri lovorike, z njim nase močno opozoril v ligi prvakov in v Zagreb pripeljal prvo evropsko pomlad po dolgih 48 letih čakanja, so iz kluba izgnali na sramoten način. Tudi tako, da so v najbolj obsedenih trenutkih koronapanike javno razkrili njegovo, sploh za hrvaške razmere, vse prej kot nizko plačo. Mnogi pred njim so jo odnesli še huje. Tudi z grobimi žaljivkami na svoj račun.
   
• Spustimo se kakšnih 160 kilometrov južneje in zahodneje. Na Reko, kjer je Kek v rekordnih petih letih in pol spremenil zgodovino kluba in postal najbolj priljubljen Slovenec na Hrvaškem. Ne samo z rezultati, zgodovinskim naslovom prvaka in številnimi evropskimi podvigi, ampak tudi z odnosom, ki ga je kazal, in besedami, ki jih je izgovarjal, je poskrbel, da lahko tam do zadnjega dne živi kot kralj. Ne samo on, tudi Slovenci se na Kvarnerju in v hrvaškem delu Istre zaradi njega počutimo bolj domače. "Kek je car!" lahko slišimo vsakič, ko ga tam omenimo in z domačini skupaj veselo nazdravimo. Morda kar pred grafitom z njegovo podobo, ki je nastal na Reki.
  
  Če bo sedel na klop velikega rivala iz osovražene prestolnice, grafita verjetno kmalu več ne bo. V očeh marsikoga bo postal izdajalec. Pri vseh bo izgubil spoštovanje. Spomnimo, zaradi česa na Reki nikoli niso sprejeli Igorja Bišćana, nekdanjega trenerja Olimpije in predvsem nekdanjega nogometaša Dinama. Čeprav je bil zelo uspešen, je svojo usodo na Reki zapečati za vedno, še preden je prišel. Podobno bi se lahko zgodilo tudi Keku, a v obratni smeri. Škoda bi bilo.
   
• Skočimo zdaj še severno, se zapeljimo prek mejnega prehoda Jelšane (ni bilo zastojev!) in po približno pol ure vožnje prispemo v Slovenijo. Tudi tam, pa čeprav je za njim vse prej kot uspešen kvalifikacijski ciklus, še vedno uživa status, kakršnega bi si vsak trener lahko le želel. "Čast, zadovoljstvo in nacionalni ponos," so besede, ki jih je redno serviral javnosti in dodajal, da je na koncu pomembna samo Slovenija.
  
  Če bo iz nje odletel zaradi ponudbe, ki vsaj s športne plati ni in ne more biti večji izziv od klopi Slovenije, v kateri, mimogrede, sodeluje z boljšimi nogometaši, kot ga čakajo v Maksimirju, bo vse svoje besede požrl. In slika priljubljenega, poštenega, iskrenega, pronicljivega, artikuliranega, predvsem pa uspešnega trenerja, ki jo je leta in leta s trudom gradil, bo zbledela. Pravzaprav je nekaj barve izgubila že s tem, da ponudbe jasno in glasno ni zavrnil že takoj.

Kar nekaj je torej različnih razlogov, zaradi katerih bi moral Kek v Zagreb zavpiti odločen ne, a je po drugi strani jasno, da ima na mizi tudi tisočkrat več istih razlogov, zaradi katerih bi pogodbo lahko sprejel. Lahko, da tudi upravičeno, a če bo dobro premislil, pretehtal minuse in pluse, bo zagotovo ugotovil, da ima na mizi pogodbo s hudičem. Z njim pa ni nikoli dobro poslovati.

Sportal Oglasil se je Matjaž Kek, ki se je znašel "sredi cirkusa"