Četrtek, 21. 5. 2020, 20.00
3 leta, 11 mesecev
Top 10: 100-letnica Nogometne zveze Slovenije
Stoletje, v katerem se je dogajalo marsikaj #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,42
3
Zgodovina krovne nogometne organizacije na Slovenskem je bogata. Letos praznuje 100-letnico, v tem obdobju pa na sončni strani Alp ni manjkalo zanimivih prigod. Tako na kot tudi ob zelenicah. Nogometna zveza Slovenije je v čast jubileja na ogled postavila pestro razstavo, ki vas popelje v čaroben svet nogometnega razvoja. Razstavljenih je 80 veličastnih fotografij. Za pokušino jih izpostavljamo deset in vas vabimo, da si vse skupaj ogledate v Tivoliju. Ne bo vam žal!
Jakopičevo sprehajališče v ljubljanskem parku Tivoli do 15. avgusta ponuja enkratno doživetje. Zgodovina slovenskega nogometa je na ogled tako v sliki kot besedi. Na 80 fotografijah je zajeta od samih začetkov, še globoko v 20. stoletju, ko se je nogomet na tem delu Evrope sramežljivo postavljal na noge, pa prek tisočerih nepozabnih trenutkov do zdajšnjih časov, ko Slovenija, ena manjših evropskih držav, uživa prav poseben nogometni ugled.
Na čelu z enim najboljših vratarjev na svetu Janom Oblakom, najbolj vročih in navdihnjenih čarovnikov igre Josipom Iličićem, najboljših nogometnih sodnikov Damirjem Skomino in odločnim predsednikom Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksandrom Čeferinom je vedno bolj prepoznavna.
Utrip iz Tivolija, fotograf: Vid Ponikvar
Pot, ki jo je krovna nogometna organizacija na Slovenskem prehodila od leta 1920 pa do danes, je izpisala nešteto junakov. Na 80 fotografijah, izbrala in uredila jih je kuratorka razstave Barbara Čeferin, ni bilo prostora za vse, podobno je tudi pri našem izboru, kjer jih za pokušino prilagamo deset in se že vnaprej opravičujemo tistim, ki smo jih (ne)hote izpustili. Konkurenca je bila preprosto prehuda, zato bi morali redno Sportalovo rubriko v današnjem primeru poimenovati kar Top 80. A nič ne de.
Prav ničesar ne boste zamudili, če si boste razstavo ogledali v živo. In se ob prebiranju skrbno pripravljenega teksta sodelavca NZS Igorja E. Berganta prepričali, kako smo lahko ponosno na vse, kar je dosegel slovenski žogobrc v zadnjih stotih letih. Ne le moška reprezentanca in moški klubski nogomet, ampak tudi ženski nogomet, futsal, nogomet mlajših, veteranov, rekreativcev, invalidov ... Vse najboljše, NZS!
Pred stotimi leti so nogometaši ljubljanske Ilirije postali prvi slovenski prvaki. Osvojili so krstno prvenstvo Ljubljanske nogometne podzveze (LNP), predhodnice Nogometne zveze Slovenije (NZS), v katerem je nastopilo sedem klubov (Ilirija in Slovan iz Ljubljane, celjski Athletik-Sportklub ter kar štirje klubi iz Maribora Hertha, Rapid, ISSK in Rote Elf). Iliriji je na poti do zgodovinskega uspeha pomagal tudi mladi branilec Stanko Tavčar (na fotografiji drugi z leve), ki je leta 1920 branil barve Kraljevine SHS in z njo kot edini igralec nehrvaškega porekla nastopil na olimpijskem turnirju v Antwerpnu. To je bilo obdobje, ko nogomet ni poznal večjega mednarodnega tekmovanja od poletnih olimpijskih iger, tako da je slovenski nogomet z njegovo udeležbo v Belgiji doživel ogromno čast. Tavčar je pozneje diplomiral iz medicine v Pragi in postal zdravnik.
Prva nogometna tekma, ki jo je neposredno prenašal Radio Ljubljana, s strehe tribune se je javljal reporter Mirko Pevalek - Inke, se je odigrala 28. aprila 1929. Na stadionu Ilirije ob Celovški cesti je potekal derbi slovenskega prvenstva med domačo ekipo in Primorjem, ki je bil boljši. Črno-beli so premagali zeleno-bele s 4:1 in si na široko odprli vrata do drugega zaporednega naslova. Dva zadetka je prispeval Adolf Erman, najboljši strelec tekmovanja. Ljubljanska kluba sta se leta 1936 zaradi slabega finančnega stanja in skromnih rezultatov združila, nastal je SK Ljubljana.
Nogometni klub Maribor je bil ustanovljen 12. decembra 1960, že prihodnje leto pa je postal slovenski prvak, hkrati pa si je zagotovil še nastop v drugi jugoslovanski zvezni ligi. V kvalifikacijah so se pomerili s tekmecem iz Pulja. Najprej so v Ljudskem vrtu, na tej tekmi je lilo kot iz škafa, premagali Uljanik z 2:0, na povratni tekmi na jugu Istre pa so jo odnesli z enim najslajših porazov v zgodovini kluba (0:1). Uresničili so cilj in 16. julija 1961 postali drugoligaši. Na srečanju v Pulju jih je spremljalo ogromno navijačev, nekateri izmed njih so ravno služili vojaški rok v jugoslovanski mornarici, veliko Štajercev pa je prišlo na tekmo z oddiha v enem izmed letovišč na prostrani obali Jadranskega morja. Leta 1967 se je Maribor uvrstil v prvo jugoslovansko ligo, kjer je nastopal pet let, ljubitelji nogometa v Sloveniji pa so lahko spremljali tudi večne derbije z Olimpijo, ki so bili odlično obiskani.
Slovenija je znana po odličnih vratarjih. V zadnjem desetletju med najboljše čuvaje na svetu spadata Jan Oblak in Samir Handanović, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil v Ljubljani zelo priljubljen Anton Žabjek. Zaradi spektakularnih potez, eno izmed njih si lahko ogledate tudi na razstavi v parku Tivoli, se je neustrašnega Moščana, otroka Slovana, oprijel vzdevek Leteči žaba. Med vratnicama Olimpije je debitiral leta 1962 na dvoboju proti Mariboru. Sedem let pozneje se je poslovil od zmajev, ponovno na derbiju z vijolicami, ves čas pa je vzporedno ob nogometu še hodil v službo in bil varnostni tehnik pri Saturnusu. Po koncu nogometne kariere je pomagal Slovanu, leta 1975 pa je postal direktor tekstilnega podjetja Kroj, ki je v začetku državne samostojnosti podpiral tudi Nogometno zvezo Slovenije (NZS). Letos je dopolnil 80 let.
V prvi jugoslovanski ligi so igrali le trije slovenski klubi. Lendavska Nafta, Maribor in Olimpija, ki se je z nogometno elito nekdanje skupne države družila največ časa, kar 19 sezon. Stadion za Bežigradom je bil pogosto premajhen za vse, ki so si želeli ogledati nogometne spektakle. Največja gneča je zavladala ob gostovanju predstavnikov velike četverice – Crvene zvezde in Partizana iz Beograda, Dinama iz Zagreba in Hajduka iz Splita. Gledalci so v želji, da bi lahko vseeno v živo spremljali vragolije nogometnih mojstrov, posegali po različnih rešitvah. Eno izmed njih je predstavljalo tudi plezanje po drevesih. Bilo je nevarno, največja tragedija pa se je zgodila leta 1975, ko so bila vrata stadiona za tekmo z Veležem iz Mostarja ob 30. obletnici osvoboditve stadiona odprta za vse. Dvoboj je spremljalo blizu 30 tisoč gledalcev, postavljen je bil rekord, žal pa se je končal tragično. Eden izmed gledalcev se je ubil, ko je skušal zlesti na streho stranišča, a mu je spodrsnilo in je padel v globino, dva ljubitelja nogometa pa sta bila huje poškodovana, ko sta padla z dreves.
Velika prijatelja, soigralca in zvezdnika jugoslovanskega nogometa. Branko Oblak in Danilo Popivoda sta navduševala v dresu Olimpije in jugoslovanske reprezentance. Premikala sta meje slovenskega nogometa, skupaj nastopila na svetovnem prvenstvu v ZRN (1974), kjer se je Oblak, takratni zvezdnik splitskega Hajduka, izkazal z zadetkom in bil pozneje izbran v najboljšo enajsterico tekmovanj, ter evropskem prvenstvu v Jugoslaviji (1976), kjer se je modrim izmuznil vrhunski podvig po dramatičnem porazu z Zahodnimi Nemci v polfinalu. Na tem zaključnem turnirju se je med strelce vpisal Popivoda. Na fotografija sta združila moči na dvoboju med Jugoslavijo in Švedsko, odigranem leta 1975 v Zagrebu. Oblak je bil strelec, nosil je tudi kapetanski trak! Pozneje je bil izbran za najboljšega slovenskega nogometaša zadnjih 50 let, oba pa sta se po Olimpiji dokazovala ravno na nemških tleh. Oblak je sprva blestel pri Schalkeju, Popivoda pri Eintrachtu iz Braunschweiga, nato pa je nekdanji slovenski selektor leta 1980 kronal izjemno kariero še z naslovom nemškega prvaka, ko je bil najboljši s slovitim Bayernom iz Münchna.
Prve ne pozabiš nikoli. Maribor se je senzacionalno v ligo prvakov uvrstil trikrat, Evropa pa se je dosežku najbolj trofejnega slovenskega kluba najbolj čudila leta 1999. Takrat so izbranci Bojana Prašnikarja priredili presenečenje vseh presenečenj, ko so v kvalifikacijah najprej izločili belgijski Gent, nato pa še bogatega francoskega velikana iz Lyona! V skupini lige prvakov so proti Laziu, Bayerju iz Leverkusna in Dinamu iz Kijeva zbrali štiri točke, Maribor, daleč od tega, da bi se v druščini velikanov, vajenih največjih tekem, osramotil, pa se je na evropski nogometni zemljevid vpisal z velikimi črkami. Pozneje, v ''zlatem'' obdobju Maribora, za katerega je bil zelo zaslužen športni direktor Zlatko Zahović, so se vijolice uvrstile med elito še dvakrat. Najprej pod vodstvom Anteja Šimundže, strelca zgodovinskega zadetka iz leta 1999 za do danes edino zmago NK Maribor v ligi prvakov, ko je v Ukrajini padel Dinamo (1:0), nato pa še Darka Milaniča, z 11 lovorikami najuspešnejšega trenerja v zgodovini kluba.
Kijev je bil leta 1999 srečen za slovenski nogomet kar dvakrat. Najprej se je 14. septembra na Olimpijskem stadionu v ukrajinskem glavnem mestu veselil NK Maribor, dobra dva meseca pozneje, znamenitega 17. novembra 1999, pa še slovenska nogometna reprezentanca. To je bil eden izmed najbolj čarobnih trenutkov slovenskega nogometa. Katančeva četa je na povratni tekmi v snežnih razmerah in hudem mrazu ubranila prednost iz Ljubljane (2:1, zmagovalca je odločil nepozaben lob s sredine igrišče Milenka Ačimovića) ter se prvič v kratki zgodovini samostojne Slovenije uvrstila na veliko tekmovanje. Slovenijo je kljub pristranskem sojenju Nemca Bernda Heynemanna na Euro 2000 popeljal Miran Pavlin. Izenačil je na 1:1 in poskrbel za zimsko pravljico, po kateri je selektor Srečko Katanec ''pohitel'' s čestitkami in navdušeni Sloveniji voščil vesel božič. Solze sreče so na nepozabnem ''spontanem'' sprejemu po vrnitvi na letališču Brnik tekle v potokih, to je bil podvig, ki je v nogometnem svetu še kako odmeval!
Toliko slovenskih nogometnih navijačev se ni še nikoli zbralo na istem mestu v tujini. V Amsterdamu, ki je od Slovenije oddaljen približno 1000 kilometrov, se je 18. junija 2000 na tekmi evropskega prvenstva s Španijo na prekrasni Areni zbralo okrog 10 tisoč Slovencev! Dan se je začel imenitno, z nepozabnim koncertom treh priljubljenih glasbenikov, ki so ''vedno in'' (Peter Lovšin, Zoran Predin in Vlado Kreslin) na trgu Dam, njihov ponarodel napev ''Slovenija gre naprej'' pa se po porazu s Španijo, prvim favoritom skupine, žal ni izpolnil. Izenačenje Zlatka Zahovića, prvega asa takratne izbrane vrste in strelca kar treh zadetkov na EP 2000, je žal trajalo le nekaj minut. Rdeča furija je v Amsterdamu hitro prebolela šok in dosegla še drugi zadetek. Katančevi bojevniki so se po stresnem remiju proti ZR Jugoslaviji (3:3), edinem porazu na tekmovanju proti Španiji (1:2) ter remijem proti Norveški (0:0) dostojno poslovili od evropskega prvenstva, Nogometna zveza Slovenija pa je dočakala prelepo darilo ob 80-letnici ustanovitve krovne nogometne organizacije.
Zadnjega plesa ni imel le Michael Jordan, čigar dokumentarna serija v desetih delih je v zadnjih tednih plenila pozornost, božala dušo nostalgikom in podirala rekorde gledanosti. Zadnji ples, kar zadeva proslavljanje zmag na velikem tekmovanju, je Slovenija dočakala 13. junija 2010. Pred slabimi desetimi leti, ko je v uvodnem nastopu na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, igralo se je v Polokwaneju, blizu očarljivega Krugerjevega narodnega parka, premagala Alžirijo. Izbranci Matjaža Keka so tako poskrbeli za zgodovinsko zmago, prvo in za zdaj edino zmago Slovenije na velikih tekmovanjih. Mož odločitve je bil kapetan Robert Koren, slovenski navijači pa so se po tekmi lahko zahvaljevali alžirskemu vratarju za veliko napako. Slovenski reprezentanti so zaplesali od sreče, nato pa v nadaljevanju tekmovanja, po dramatičnem remiju z ZDA (2:2), ko so po prvem polčasu vodili kar z 2:0, in porazu s prvo favoritinjo skupine Anglijo ostali brez tako želenega preboja v osmino finala. Ostal je prelep spomin, podprt z zvokom vuvuzel, na zadnji ples. Sodeč po tem, na kakšne nogometaše lahko računa zdajšnja reprezentančna generacija, ne bi nikogar presenetilo, če bi Slovenci kmalu zaplesali na katerem izmed velikih tekmovanj. Nova priložnost se obeta leta 2022, ko bo SP v Katarju.
V ponedeljek, le nekaj dni po slavnostnem odprtju fotografske razstave v čast slovenskemu nogometu, ki jo je pokvarilo slabo vreme, je Slovenijo pretresla novica o smrti Marka Elsnerja. Eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov je izgubil boj z zahrbtno boleznijo in odšel mnogo prezgodaj, pri 60 letih. Veliko čast je doživel leta 1986, ko je bil kapetan jugoslovanske reprezentance za Bežigradom, na stadionu, kjer je izstopal vrsto let kot nepozabni branilec Olimpije. Jugoslavija se je na prijateljski tekmi pomerili prav z zmaji iz Ljubljane. Takrat je državni dres modrih nosil še en nekdanji biser Olimpije, poznejši večkratni selektor Srečko Katanec. Marko, počivaj v miru.
3