Z Googlom iskal Slovenijo, zdaj bi zanjo zmagoval

Slovenska atletika se sicer še ni odločila za ''uvoz'' kakšnega kenijskega tekača, ki bi nato navduševal na evropskih prvenstvih ter visoko meril tudi na olimpijskih igrah ter svetovnih prvenstvih. Zato pa je v naše kraje po povsem naravni poti vendarle že prijadralo nekaj tekmovalcev. Najbolj znano ime je seveda Jamajčanka Merlene Ottey, ki je v resda v povsem naravnem zatonu svoje izjemno bogate kariere v Ljubljano prispela zaradi strokovnega sodelovanja in kljub letom še vedno dosegala dobre šprinterske rezultate. Na olimpijskih igrah pa je slovenske barve branil tudi tercet atletov, ki so novo državo našli na povsem osebni, življenjski ali kar ljubezenski ravni. Amor je s svojo puščico pod Alpe sprva potisni skakalko v višino Britto Vörös Bilač, zatem specialistko za troskok Marijo Martinović, ki jo poznamo pod novim priimkom Šestak, zadnji tovrstni prišlek pa je 25-letni Američan Brent LaRue, ki nastopa v disciplini 400 metrov z ovirami. ''Priznam, preden sem spoznal svojo zdajšnjo ženo Ano, nisem vedel, kje je Slovenija. Sprva sicer nisva verjela in pričakovala, da se bo vse razvilo v takšno smer, da bom na koncu pristal pri vas. A že po prvem srečanju sem nato v Google vpisal 'Slovenija'. Zdaj morda o vaši državi vem precej več kot številni Slovenci. Prav gotovo pa sem bolj podučen o slovenski zgodovini kot pa moja žena,'' z zanj značilnih nasmehom pripoveduje novopečeni Medvodčan LaRue, ki sicer ob začetku pogovorov rad pokaže, da pridno bogati tudi svoj slovenski besedni zaklad. Vseeno je le-ta še preskromen za tekoč pogovor. Morda čez štiri leta v Riu, ko bo na atletskem štadionu meril še višje kot letos.

''Že z londonskim rezultatom sem zelo zadovoljen. Oba teka sta bila namreč precej hitrejša od mojega prejšnjega najboljšega dosežka. Če me spomin ne vara, je bil moj prijavljeni čas 64. na svetu, na olimpijskih igrah pa sem bil trinajsti. To je velik skok in dokaz dobrega soočanja s psihološkimi preprekami. Premagal sem veliko dobrih evropskih atletov. Uspešno sem opravil svoje delo. Dejal bi celo, da sem presegel pričakovanja. Jasno, vsi bi radi tekli v finalu. Tudi jaz. A časovna meja je bila tokrat zame še nedosegljiva. Potreboval bom še nekaj časa, da bom tako hiter. Me pa te igre navdajajo z optimizmom in krepijo voljo do dela,'' se je po nekaj prespanih nočeh na svoja teka še enkrat ozrl član ljubljanskega Massa, trdno prepričan o tem, da na stezi z ovirami še ni rekel zadnje besede. ''Čas je na moji strani. Dve leti sem v Sloveniji. Prilagodil sem se sistemu in napredoval. Zasluge si lahko lasti tudi trener Albert Šoba. Verjamem, da bo šla moja pot navzgor. Prihajajo novi izzivi. Čez dve leti bo znova na sporedu evropsko prvenstvo, na katerem bi se lahko vmešal v boj za odličja. No, tudi prihodnje leto na svetovnem prvenstvu v Moskvi ne bom le lahkotno tekel. Verjamem, da imam ob takšnem delu in napredku lepe možnosti za vrhunski dosežek. Predvsem pa moram ujeti pravi ritem tekem. Zdi se mi, da sem letos nekoliko premalo nastopal. Upam tudi, da mi bo zdravje bolje služilo kot letos,'' pravi LaRue, katerega kratkoročni cilj je tudi odločen napad na kar 32 let star slovenski rekord Roka Kopitarja (49,11), nato pa bi se rad spustil tudi pod mejo 49 sekund.