Bosonogi tekač: Dež? Še dobro, vsaj žuljev ne bo!

Boštjan Urankar, 37-letni ultramaratonec iz Kranja in trikrat zmagovalec Nočne 10ke v kategoriji bosih tekačev, je bosonog začel teči povsem po naključju. Ko se je pred štirimi leti vračal z morja in bi še isti večer moral preteči Nočno 10ko, se je zgodilo, da je po spletu vseh mogočih peripetij – prijatelj, ki je zanj dvignil štartno številko, ga je čakal na drugi strani Blejskega jezera, nato mu je v vsej naglici pozabil izročiti čip za merjenje časa in tako naprej – štartal povsem iz ozadja. "Tam sem opazil bosega tekača. Pozanimal sem se, kako in kaj, nato pa še sam odvrgel športne copate in štartal bos," se je spominjal Urankar, ki se kot član društva Vitezi dobrega teka redno udeležuje Nočne 10ke in Bosega teka, ki ga omenjeno društvo že tri leta zapored organizira v Kranju.

Zmagal že v drugem bosem poskusu

Trenerja nima, kot pravi, je kar sam svoj mojster. "Preproste sem poskusil in odlično mi je šlo od nog," je s svojim bosonogim talentom zadovoljen Urankar, ki je že v prvem bosem poskusu dosegel odličen rezultat. Desetkilometrsko znamko je premagal kot drugi, že naslednje leto pa z odličnim rezultatom 35:59 v konkurenci bosih tekačev vknjižil zmago.

"Treba je vrtet noge!"

Urankar ugotavlja, da so razlike med bosim tekom in obutim tekom ogromne. "Predvsem v tehniki teka. Treba je paziti, kako tečeš. Po domače bi rekli, da je treba vrteti noge, prsti-peta, prsti-peta … V športnih copatih imaš blažilce, pri bosih nogah pa tega seveda ni in vsaka napaka lahko vodi do poškodbe," opozarja Boštjan Urankar, dvakratni zmagovalec edine večetapne ultramaratonske preizkušnje pri nas Trans Slovenija, ki športne copate obuje le še za daljše razdalje.

Raje po asfaltu kot po mehkem

Tudi trenira vedno bos. In ja, deležen je začudenih pogledov in opazk v stilu: "Ja, ta pa kar bos!" a kot pravi, mu tako ustreza in tako bo nadaljeval. Najraje teče po asfaltni podlagi, najpogosteje na relaciji Kranj–Škofja Loka. "Zato ker ne vem, kaj se skriva v travi," pripoveduje z nasmeškom na ustih. "Sicer pa nikoli ne gledam po tleh, samo naprej."

Začelo se je z Rojeni(m) za tek

V ženski konkurenci bosonogic je že drugo leto zapored nepremagljiva Manca Čujež, znana popotnica in pohodnica. K bosemu teku jo je spodbudila knjiga Rojeni za tek, tej pa je sledil intervju z, recimo mu kar pionirjem na področju bosega teka v Slovenija, Markom Roblekom. "Prvič sem bosa tekla na lanski Nočni 10ki. Gre za drugačen način teka, ki te prisili, da tečeš bolj mehko in s tem razbremeniš sklepe," je še povedala in nekaj sekund zatem že odbrzela svoji drugi bosi zmagi naproti in za skoraj pet minut izboljšala lanski rezultat.