Manj kot leto dni po možganski kapi znova v "sedlu"

Dvainšestdesetletni Bojan Mandeljc je iskriv sogovornik. Tak, ki ti med pogovorom navrže toliko humorističnih opazk, da ne moreš drugega kot obdržati nasmeh na obrazu, in tak, ki se že pol ure po pogovoru pred redakcijo pripelje z vrečo češenj, ki jih je pravkar obral na domačem vrtu v Rožni dolini.

Vozil na vseh Franjah

Je eden od 12 kolesarjev, ki so se udeležili prav vseh 33 izvedb kolesarskega maratona Franja in ki so prijavljeni tudi letos.

Prvega se je leta 1982 lotil zato, ker toliko kilometrov – 156, kolikor jih šteje velika Franja – do takrat pač še ni prevozil.

Drugega zato, da bi preveril, ali mu bo v drugem poskusu šlo še bolje kot v prvem, na tretjo pa ga je zvabilo priznanje, ki so ga namenili vsem kolesarjem, ki so se udeležili vseh treh izdaj maratona Franja. Seveda se jih je od takrat nabralo še kar nekaj. Ob 10., 15., 30. izvedbi Franje, če naštejemo samo najbolj zveneče.

Pivo, ki se ne zlije

Bojana ne zanima čas, ki ga doseže na dirki, ne preračunava si povprečja, o katerem se kolesarji tako radi pogovarjajo, ampak je srečen že, če pride skozi cilj.

Pri tem je zanj glavni pokazatelj, da pri vožnji ni pretiraval in se preveč iztrošil, ta, da po prihodu skozi cilj lahko mirne duše kolo odpelje do avta, naroči pivo in ga prinese k mizi, ne da bi pri tem ga polovico polil. "To je znak, da imam še dovolj mirne roke," pravi kolesar, ki glede časovnega okvira, znotraj katerega se giblje na Franji, ve le to, da veliko Franjo prevozi približno v času šestih ur.

Vožnje v skupini se je že navadil

Ne mara vožnje v klanec, niti mu ni preveč ljuba vožnja v skupini, a se je z leti tudi te navadil. "Vsem se dogaja, da pretiravamo, potem pa se 'šlepamo' v zavetrju drugih, a mislim, da tega nihče od kolesarjev ne zameri, saj to bolj ali manj počnemo vsi," pravi gostobesedni sogovornik, ki ima najraje klance navzdol, a kaj ko se moraš za ta užitek najprej pripeljati tudi na vrh.

Možganska kap in moralna zmaga

Najbolj ponosen je na Franjo, ki jo je odpeljal leta 2013, ko je v manj kot letu dni po možganski kapi – ta ga je prizadela julija 2012 – znova stal na štartu Franje, tokrat se je odločil za krajšo, 97 kilometrov dolgo razdaljo, in se pogumno podal na progo. Tokrat še bolj umirjeno kot sicer in za vsak primer v družbi nečaka, "da bi lahko poklical na pomoč, če bi se karkoli zgodilo". Ta je zdaj postal Bojanov redni spremljevalec.

Možganska kap je terjala svoj davek – leve strani telesa praktično ni čutil, roka je bila skoraj odmrla, imel je težave z menjanjem prestav – a se ljubiteljski kolesar ni dal. Na rehabilitaciji na Soči je toliko okreval, da sledu kapi danes skoraj ni opaziti.

Še vedno ga gane pogovor o tej temi, pa tudi med vožnjo mimo Inštituta Soča ga stisne pri srcu. "Prvo leto po kapi sem nečaku, ko sva se peljala mimo Soče, dejal: "Še pred kratkim sem bil na Soči, zdaj pa vozim Franjo."

Logično, pravi, da je tisto leto v cilj pripeljal kot zmagovalec.

Vzame si čas

Kolesarstvo jemlje povsem rekreativno. Ne mara kolesarjev, ki se zaženejo tako, da glavo vso pot tiščijo pod balanco, da buljijo le v cesto pred seboj, sam vse skupaj jemlje precej bolj lahkotno. "Vzamem si čas, pogledam okolico, tudi kakšna lepa hiša mi pade v oči."

Gospod, ki si je pred upokojitvijo denar služil kot finomehanik v Iskri, se udeležuje tudi drugih kolesarskih dirk, po možnosti takih, ki so speljane po ravninski trasi, kot so črnuški maraton, maraton treh občin, Argonavtski maraton, v Avstriji je nastopil na maratonu treh jezer. Na Vršiču in Mangartu ga ne boste srečali.

Vse je super, le godbo v Idriji pogreša

Pravi, da je Franja iz leta v leto boljša. Da je vedno dobro poskrbljeno za varnost, da so stranske poti zavarovane, kar neučakanim voznikom preprečuje skok na cesto, da je služba prve pomoči na mestu in da je za okrepčila in za servis zgledno poskrbljeno. Prepričan je, da tudi letos, na njegovi 34. Franji, ne bo nič drugače.

No, le nekaj bi si želel: da se vrne godba na pihala v Idriji. "Ta nam je dala vetra. Kar letelo je, ne glede na to, kako utrujeni smo bili."