Andrej Jerman: veteran v vlogi zadnjega slovenskega zmagovalca

Nekdanji olimpijec Andrej Jerman je v svoji karieri slavil dve zmagi v svetovnem pokalu. S prvo je leta 2007 v Garmisch-Partenkirchnu postal prvi (in še vedno edini) slovenski moški zmagovalec smuka v svetovnem pokalu, z drugo pa je leta 2009 slovenskemu smučanju priboril zadnjo moško zmago v katerikoli disciplini. Na naslednika še kar čaka, zadnji rezultati pa ne vlivajo pretirano velikega upanja, da bi ga v kratkem tudi dočakal. Podobno velja za sistem in finančne težave, zaradi katerih kot trener v ekipi za hitri disciplini po prizoriščih tekem potuje z odpovedjo pogodbe v žepu. Tudi v Kitzbühlu, kjer bo ob koncu tedna na sporedu eden od dveh najbolj znanih smukov.

Pretekli teden ste se mudili v Wengnu, zdaj ste v Kitzbühlu. Ob tem se kar sama po sebi ponuja obuditev večnega vprašanja: kateri smuk je smuk vseh smukov? Objektivno je težko podati dokončno oceno. Če pa gledam po osebni plati, torej povsem subjektivno, bi se vsekakor odločil za Wengen. Priznam, dogajanje v Kitzbühlu je po mojem okusu preveč napihnjeno. Glamur, ki spremlja tekmo, mi nikoli ni bil pri srcu. Po drugi strani pa je proga v Wengnu najdaljša v svetovnem pokalu, naravna kulisa pa nima primerjave. To je zame res najlepši smuk. Tudi okolica je bolj pristna, vzdušje pa bolj domače. Kot bi se preselil v nek povsem drugačen čas.

Žal pa je proga v Kitzbühlu, kjer ste pred dvema letoma padli na treningu, končala vašo kariero, čeprav padec ni pustil hujših posledic. Kakšna pa je celotna zdravstvena zapuščina vaše kariere? Ko se pogovarjava, ne čutim nobene bolečine. Tudi moje življenje je povsem običajno. Povsem normalno smučam, kolesarim, tečem … Za razliko od mnogo nekdanjih smučarjev na telesu ne čutim niti poslabšanja vremena. A po drugi strani vem, da predvsem kolena niso v brezhibnem stanju, zato se izogibam kontaktnim športom. Vem tudi, da se bodo kakšne težave pojavile čez nekaj let. Takrat bom lažje odgovoril na vaše vprašanje.

Vas ob ogledu kakšne smukaške proge še kdaj malo zaščemi? Ne. Niti malo. Kot trener čutim drugačen adrenalin. Tekme doživljam na drugačen način. Vesel sem, da sem še vedno tesno povezan s smučanjem. Ne mika pa me, da bi se še kdaj sam pognal iz štartne hišice.

No, med poletnimi pripravami v Čilu ste vendarle še nastopili na eni tekmi … Da, a tekma južnoameriškega pokala ni primerljiva s smuki na najvišji ravni. Ni pa skrivnost, da sem nastopil, ker sem kot smučar s FIS-kodo in določenim številom točk skušal pomagati svojim rojakom do vzpona na svetovni lestvici in posledično boljših številk na tekmah višje ravni. V meni pa ni več tekmovalne želje.

Če ste kot tekmovalec lahko okusili slast zmagoslavja, pa v vlogi trenerja prav veliko razlogov za zadovoljstvo nimate. Je težko sprejemati rezultatsko skromnost naslednikov? Prav gotovo prizorišč tekem svetovnega pokala ni prijetno zapuščati z nič točkami. Grenkoba je še toliko večja, ker vem, da so fantje sposobni boljših rezultatov. Ni pa vse tako črno, kot mnogi želijo prikazati. Res je, od nekaterih smo pričakovali več, po drugi strani pa nas je kdo tudi prijetno presenetil.

Sta v prvi skupini Andrej Šporn in Roko Perko, v drugi pa Boštjan Kline in Klemen Kosi? Lahko bi prikimal vaši oceni.

A zdi se, da je v slovenskem moškem smučanju vse manj razlogov za optimizem. Navsezadnje vse trenerje čaka odpoved še pred koncem sezone … Žal je pot, po kateri gre naše smučanje, drugačna, kot pa je bilo napovedano pred sezono. Svojo odpoved sem že dobil. Dan pred prvim uradnim treningom pred prvo tekmo sezone v Lake Louisu mi je ob 6. uri zazvonil alarm in opozoril na prispelo odpoved pogodbe. Ni prijetno, a to skušam odmisliti. Zagotavljam pa, da bom izpolnil vse svoje pogodbene obveznosti. Še več od tega, saj sem človek, ki se vsake stvari loti stoodstotno.

Kdaj se izteče vaš odpovedni rok? 25. februarja.

Nato pa … Ne vem. To ni vprašanje zame.

Vrniva se k bilkam optimizma. Kje jih iskati? Že v naši ekipi lahko najdemo kar nekaj navdiha za boljši jutri. Klemen Kosi, Martin Čater in Boštjan Kline so zanesljivo fantje, na katere velja staviti. Če se bo z njimi dobro delalo in se vanje vlagalo, bodo že čez nekaj let postregli z vrhunskimi rezultati. Ko govoriva o mladih, ne morem mimo Štefana Hadalina, ki je bil z nami v Wengnu. Ni edini. To so fantje, v katere velja vlagati, nameniti pa jim je treba kontinuiteto.

Toda vse kaže, da v mlade smučarje vlagajo le ali pa predvsem starši? Da. Žal.

Je lahko takšen sistem dolgoročno uspešen? Diši po sistemu, ki je v veljavi pri Čehih ali Slovakih. To je sistem zasebnih ekip. Nekaterim uspe, nekaterim ne. Navsezadnje imamo tudi v Sloveniji vse več zasebnih ekip, ki v tekmovalce vlagajo več denarja kot pa krovna zveza, a jim nihče ne more zagotoviti rezultata. Menim, da takšna pot ni prava.

Kje pa v prihodnji sezoni vidite sebe? Vsakdo rešuje svoj položaj in išče službo. Jaz nisem in ne bom izjema.