Druga kariera
Nedelja, 6. 11. 2022, 17.47
1 leto, 6 mesecev
Druga kariera (284.) - Vinko Bogataj
Neverjetna usoda: kako je slovenski skakalec postal ljubljenec ameriškega občinstva #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,66
3
Vinko Bogataj je nevede in nenačrtovano postal ljubljenec ameriške športne javnosti.
Zgodba o smučarskem skakalcu in slikarju Vinku Bogataju je taka, da bi jo lahko pripisali kateremu od bolj nadarjenih scenaristov, a je še bolj posebna zato, ker je resnična. Vse, kar mu je že v mladih letih prerokovala sodelavka, se je namreč uresničilo. Tudi to, da bo brez posledic preživel hudo nesrečo. Ta se je zgodila marca 1970 na skakalnici v Oberstdorfu, na kateri je spektakularno padel, in ker so padec posnele tudi kamere ameriške televizijske mreže ABC, je postal prepoznaven tudi onkraj Atlantika. O tem, kako priljubljen je tam tudi pol stoletja pozneje, se je lahko prepričal med nedavnim obiskom ZDA.
Bogataj je tudi ljubiteljski slikar.
Vinko Bogataj je človek številnih talentov. V mladih letih je bil smučarski skakalec, od leta 1966 do leta 1975 tudi član državne reprezentance, ki se je na tekmah redno uvrščal med prvo deseterico, nato je bil celo prvi trener poznejšega svetovnega prvaka Francija Petka, vseskozi pa je gojil tudi svojo slikarsko žilico.
Danes 74-letni Bogataj, ki živi v Lescah, v isti hiši, v kateri so ga leta 1980 obiskali ustvarjalci ameriške televizije ABC in ga šokirali z novico, da je zaradi padca na skakalnici v Oberstdorfu v Nemčiji v ameriški športni javnosti prava zvezda.
Posnetek so namreč uvrstili v uvodno špico priljubljene športne oddaje Širni svet športa (Wide World of Sports), ki so jo predvajali več kot 20 let. To pomeni, da si je prizor skozi leta zagotovo ogledalo več milijonov gledalcev, milijon ogledov pa ima tudi posnetek Vinkovega padca na spletnem kanalu YouTube. Bogataj je srečno poročen, je oče dveh hčerk (tako kot mu je napovedala prerokovalka) in dedek treh vnukov.
Bogataj doma hrani številne spomine.
Vinko, kdaj ste sploh izvedeli, da ste onkraj Atlantika takšna zvezda? Če samo pogledamo komentarje pod objavo posnetka na YouTube, vas Američani res cenijo. Tudi pregled v iskalniku najde kopico ameriških člankov o vas.
Izvedel sem deset let po skoku, leta 1980.
Kako ste sploh izvedeli? To so bili drugi časi, komunikacija med celinami ni bila tako enostavna kot je danes. So vas iz ameriške televizije ABC poklicali po telefonu?
Ne, oglasili so se kar pri nas doma. Ekipa televizije ABC skupaj s srbskim kolegom. Najprej so mi povedali, da sem zvezda, zanimalo pa jih je predvsem, kako sem preživel tak padec. Takrat sem tudi prvič videl posnetek padca. Pred tem sem videl samo fotografije, posnetka pa ne. Za spomin so mi dali tudi videokaseto s posnetkom padca. Ker je televizija ABC takrat imela ekskluzivne pravice za prvenstvo oz. teden poletov v Oberstdorfu, so samo oni imeli ta posnetek.
Zgodba Vinka Bogataja v ameriških medijih je znana tudi kot Agonija poraza:
Se je vam sicer zdelo, da ste grdo padli, da je šlo za tako spektakularen padec, kot je v resnici bil? Česa se sploh spomnite?
V reviji Skiing so Bogatajev padec uvrstili med deset najhujših smučarskih nesreč.
Spomin mi seže do konca zaletne mize, naprej pa ne več. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je to, da me je nekdo vprašal, kaj me boli. Odgovoril sem, da prav nič, in se poskusil postaviti na noge. Čudno se mu je zdelo, da me nič ne boli, če sem tako grdo padel.
Kar zadeva posledice nesreče, sem za ušesom začutil manjšo buško in povedal, da me malo boli glava, nisem pa opazil nobenih bolečin v rokah, nogah ali hrbtenici. Hotel sem vstati, pa mi niso dovolili.
Spomnim se, da so me naložili v aki in odpeljali v bolnišnico. Prosil sem jih, naj ne prižigajo sirene, saj se mi je zdelo, da bo vse skupaj videti preveč tragično, a so to vseeno storili.
V bolnišnici so me natančno pregledali in namestili v sobo, nato pa so kar naenkrat vsi izginili. Najprej se mi je zdelo čudno in sem se spraševal, kaj se dogaja, nato pa sem izvedel, da je za mano padel še nekdo, in sicer Vzhodni Nemec Horst Queck. Padel je pri doskoku, in to precej huje kot jaz, res pa je, da manj spektakularno.
Ko so ga pripeljali v bolnišnico, sem najprej mislil, da je mrtev, tako slabo je bil videti. Pravzaprav so vsi mislili, da sem jaz tisti, ki je padel na doskočišču, on pa na mizi, saj je bil precej huje poškodovan kot jaz. Zdravniki so takrat name kar nekako pozabili (smeh, op. p.). S Horstom sva bila nazadnje celo skupaj v sobi. Prebudil se je šele naslednje jutro okrog tretje ure.
Spektakularen padec Vinka Bogataja ima na YouTubu več kot milijon ogledov:
Menda ste skakali v razmerah, ki bi bile danes neregularne?
Res je, močno je snežilo in pihalo. Na zaletišču sem čakal kakšnih 20 minut, v tem času pa je povsem zametlo smučino, ki je bila že pred tem tako plitka, da se je skoraj ni videlo. Celoten zalet je bil bel, peljal sem se približno po sredini, bolj na pamet.
Koliko je padec vplival na vašo nadaljnjo skakalno kariero?
Po tistem sem res kmalu končal kariero, pri 23 letih, ampak ne zaradi padca. Vztrajal sem še naslednjo sezono, potem pa so se začele dogajati določene igre, ki mi niso bile všeč, poleg tega je bilo treba poskrbeti za preživetje. V tistem obdobju so mi umrli starši in moral sem poskrbeti zase. Takrat ni bilo sponzorjev in bogatih nagrad, kot so danes, zato sem se zaposlil v Verigi Lesce. Po tistem sem se še nekajkrat vrnil k skokom, a ni bilo več enako kot prej. Lahko bi rekel, da je bilo bolj turistično.
Zasledila sem, da vam je v mladosti neka gospa prerokovala, da boste preživeli hudo nesrečo, da se boste gibali v družbi znanih ljudi, da pa ne boste imeli ravno veliko denarja. Zdi se, da so se njene besede povsem uresničile.
Res je, še preden sem šel služit vojaški rok, mi je neka ženska, po rodu Italijanka, ki je živela v Sloveniji, prav tako kot jaz je bila zaposlena v Verigi, prerokovala z dlani.
Napovedala je, da se bom poročil in imel dve hčerki, kar drži, da bom doživel hudo nesrečo, a se mi ne bo nič hudega zgodilo, kar prav tako drži. Napovedala je tudi, da bom imel svojo hišo in veliko dobrih prijateljev, da se bom gibal v visoki družbi, da pa nikoli ne bom imel prav veliko denarja, kar prav tako drži. Točno to se dogaja, in to kar naprej. Večkrat sem se spomnil na njeno napoved, res je vse zadela
Kolikokrat so vas Američani povabili na obletnico televizijske mreže ABC?
Obletnic sem se udeležil štirikrat, šlo je za prireditve na res visoki ravni, z izjemno znanimi osebnostmi. Enkrat sem se take obletnice udeležil z ženo, enkrat pa sem v ZDA odpotoval z vso družino.
Teh dogodkov so se udeleževale številne znane osebnosti, od Ethel Kennedy (vdove ameriškega senatorja Roberta F. Kennedyja, op. a.), ki me je želela spoznati, do Franka Sinatre, Jane Fonda in Marka Spitza, z O. J. Simpsonom smo sedeli za istim omizjem.
Leta 1981, ko sem se prvič udeležil obletnice televizijske mreže ABC, sem spoznal tudi boksarja Muhammada Alija. Takrat je bil še zelo živahen, medtem ko je bil pet let pozneje, ko sva se spet srečala, že precej bolan.
Vinko Bogataj v družbi legendarnega boksarja Muhammada Alija na obletnici oddaje Wide World of Sports leta 1981
Menda vas je celo prosil za avtogram?
Res je, ob najinem prvem srečanju. Jaz bi na to že pozabil, pa so se Američani spomnili. Takrat sem res podelil veliko avtogramov, ne spomnim se več, komu.
So bili pa obiski ZDA vedno zelo zanimivi. V New Yorku smo na primer živeli v hotelu Waldorf Astoria, to je hotel, v katerem je med obiskom ZDA bival Tito. V Los Angelesu smo bivali v hotelu Marriott, kjer so snemali film Nikita, pozneje pa še v hotelu Four Seasons na Beverly Hillsu.
Pa je v Sloveniji kdo vedel za vaš prvi obisk ZDA?
Da, o tem sem pripovedoval Otu Giacomeliju, ki se je takrat že ukvarjal z novinarstvom in je potem napisal članek.
Predvidevam, da so na teh obletnicah redno prikazovali tudi uvodno špico oddaje Wide World of Sports, del katere je bil tudi posnetek vašega padca.
Da, vedno. Zanimivo je, da so to špico predvajali več kot 20 let. Nato so moj del za nekaj časa umaknili, saj se je vmes zgodilo že marsikaj, in ga zamenjali z drugim, a so se ljudje pritoževali, naj vrnejo moj padec. To so tudi storili in ga prikazovali še nekaj let.
Ljudi je najbolj zanimalo, ali sem preživel. Res zanimivo, tudi zdaj, ko sem bil v ZDA, me je neki gospod želel spoznati ravno zaradi tega padca. Dal sem avtogram, fotografirali smo se …
Da, ravnokar ste se vrnili iz ZDA. Kdo vas je povabil, za kakšno skakalno srečanje je šlo?
Srečanje v New Hampshiru so organizirali ameriški skakalci veterani, ki so v nasprotju z nami zelo dobro organizirani. Namen srečanja, ki smo se ga udeležili nekdanji skakalci in skakalni delavci, je bila tudi dobrodelna dražba, na kateri smo zbirali sredstva za mlade skakalce. V ZDA so smučarski skoki bolj na zasebni osnovi, ne tako kot pri nas.
Skratka, najprej smo igrali golf, pripravili so nam tudi posebne žogice za golf z našimi imeni, nato pa smo se udeležili slavnostne večerje, na kateri smo z dražbo zbirali sredstva za mlade skakalce.
Že spomladi, ko so me povabili v ZDA, so me prosili, ali bi lahko katero od svojih fotografij podaril za dražbo. Seveda, sem rekel, na koncu sem jim poslal tri. Mislim, da so zanje iztržili nekaj več kot štiri tisoč dolarjev.
Obiskali smo nekaj skakalnih centrov, predstavili so me mladim skakalcem, ustavili smo se tudi v Lake Placidu, kjer je potekalo državno prvenstvo. Deset dni sem preživel tudi pri slovenski popotnici Benki Pulko, ki se v ZDA uspešno ukvarja s turizmom.
Kako intenzivno danes še spremljate skoke? V soboto se je v Wisli začela nova sezona svetovnega pokala.
Ves čas spremljam, kaj se dogaja v smučarskih skokih. Tudi na tekmi svetovnega pokala v Planici še nikoli nisem manjkal, zato se s skakalci dokaj dobro poznam, saj mora, glede na to, da sem štarter, vsak skakalec mimo mene (smeh, op. p.).
Boste kot štarter prisotni tudi na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici, kamor bo februarja in marca prihodnje leto usmerjena pozornost športne javnosti?
Bom, zagotovo. Bo pa prvenstvo kar naporno. Skakalo se bo vsak dan, in to celo dvakrat na dan.
Kako gledate na razvoj smučarskih skokov? Če jih primerjamo z obdobjem, v katerem ste tekmovali sami, je preskok v razvoju izjemen, tudi status skakalcev je precej drugačen kot v vaših časih. Se strinjate?
Res je, delo v smučarskih skokih je danes povsem drugačno kot v naših časih. Od skakalnic do smučin, ki so tako globoke, da tudi če bi se želel zapeljati iz nje, tega skoraj ne moreš. Skakalci se peljejo kot vlak po tirnicah. Potem je tu povsem drugačna oprema, drugačni kombinezoni, smuči, ki so danes pol lažje kot v naših časih, povsem drugačna je tudi tehnika skokov. Danes res jadrajo, medtem ko smo mi skakali.
Rekord Planice je 252 metrov, leta 2019 ga je postavil Japonec Rjoju Kobajaši. Mislite, da se da poleteti še dlje? Je mogoče postaviti svetovni rekord? Trenutno je letvica pri 253 metrih in pol, kolikor je marca 2017 v Vikersundu na Norveškem poletel Avstrijec Stefan Kraft.
Da, mislim, da je mogoče, a je za to potrebnih kar nekaj dejavnikov. Od razmer, to pomeni, da ni prevelike hitrosti, saj če je hitrost velika, letalec leti višje in pade bolj iz zraka, pomembno pa je tudi, da je sapica od spodaj v ravno pravem trenutku, da skakalca dviguje, ko leti.
Zasledila sem, da ste bili prvi trener Francija Petka. To pomeni, da ste se preizkusili tudi kot trener?
Da, zgodilo se je bolj po naključju. Franc Legat, tehnični direktor podjetja Veriga Lesce, kjer sem bil zaposlen, mi je omenil, da je v Lescah neki fant, ki bi rad skakal, in mi predlagal, da se pogovorim z njim.
No, kmalu po tistem sem na cesti srečal nekega fanta in ga vprašal, čigav je. Rekel je, da je Petkov. Franci Petek? Da, je potrdil. Bi ti rad skakal? Da, je odvrnil. No, tako se je začelo. Mislim, da je bil takrat star osem let. Že na začetku je izstopal in zelo hitro napredoval. Bil je tudi izjemno priden, vse je storil tako, kot si mu naročil.
V ekipi znotraj kluba Žirovnica Stol sem imel potem deset otrok, tudi eno dekle, in kot trener deloval približno dve leti.
Ste imeli željo, da bi ostali v trenerskih vodah?
Nekaj časa sem jo imel, potem pa sem začel graditi hišo in preprosto nisem imel časa. Do takrat sem redno od dva- do trikrat tedensko hodil v Žirovnico na treninge. Poleg tega je bilo trenersko delo takrat povsem prostovoljno. Nisem si mogel privoščiti, da bi zastonj delal kot trener, doma pa plačeval delavce, ki bi mi gradili hišo.
Po koncu skakalne kariere ste se bolj intenzivno začeli posvečati slikarstvu. Kako in kdaj ste zapluli v slikarske vode? Ste že odraščali v takem okolju?
Ne, sem pa že od otroštva kar naprej risal. Ko sem se nehal ukvarjati s skoki, sem se spet zakadil v slikanje. Udeleževal sem se delavnic, slike tudi prodajam in delam po naročilu.
Med obiskom Pittsburgha mu je pripadla čast prvega meta na bejzbolski tekmi.
Menda ste razstavljali tudi v ZDA?
Da, ameriški Slovenci so me povabili v Pittsburgh, kjer sem imel celo čast, da sem vrgel prvo žogo na bejzbolski tekmi med domačini Pittsburgh Pirates in Colorado Rockies. Na stadionu za 50 tisoč ljudi sem imel malo treme, to je bila posebna čast.
3