Torek, 6. 5. 2014, 15.55
8 let
Mlada umetnika o izkoriščanju, o delu, o duhu današnjega časa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
ID grad.: BB/SB 14 - n. 3/3 je naslov razstave mladih umetnikov Borisa Beje in Suzane Brborović, ki se združujeta v angažiranem projektu, naseljenem s pestrostjo konceptualne umetnosti, pri čemer posegata na različna teoretična področja, od filozofije do antropologije. Kritično opozarjata na anomalije aktualne družbe in časa.
"Gre za izjemno pronicljiv in zrel pogled na Zeitgeist, kričeč, s simboliko nabit, eksistencialni rezime dveh izredno nadarjenih mladih ustvarjalcev v prostoru in času, ki ob družbeni kronologiji zajema avtorefleksiven moment," so med drugim zapisali ob razstavi, ki bo v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki na ogled med 9. majem in 9. junijem. Kustos je Goran Milovanović.
Osrednje teme, položaja dela in delovnega posameznika ter izkoriščanja, se avtorja lotevata skozi refleksijo gradbene panoge, ki je v času gospodarske krize med prvimi doživela precejšen kolaps. Pri tem umetnika opozarjata tudi na neurejeno področje dela likovnih umetnikov pri nas.
"Delo je odtujeno in razosebljeno ter plasirano kot blagovna znamka, kot shematski znak," so še zapisali ob postavitvi. "V stene vpijoča sled krvi in znoja se da zaslutiti v slikah Suzane Brborović Okna / Interier< iz leta 2011." Ta se v postavitvi navezuje na odsotnost subjekta v delu Borisa Beje pod naslovom Sizifovo delo, 2012 – 2014.
Pri Beji se konceptualna gradnja nadaljuje z navajanjem nekaj neposrednih citatov Duchampa na eni strani, na drugi pa z opominjanjem na Warholovo prakso, temelječo na potrošniški ideologiji, skozi katero tudi ustvarjanje postane proizvodnja, umetniško delo, poblagovljeno in podprto s popularno kulturo.
Beja se ukvarja s stiliziranim logotipom lopate kot referenco na liberalni kapitalizem, s tem pa tudi poudari eksploatacijo gradbenega delavca, umetnika in tudi drugih delovnih posameznikov v sodobnem času. Njegovo večpomensko delo ponuja izhodišča tudi za razmišljanja o statusu umetniškega dela.
V slikah Suzana Brborović posega v urbani prostor, v s praznino nabite prostore. Na zidakih upodablja delavce, ki z zidarskega odra visijo na samomorilskih zankah. V likovnih delih se prav tako dokaj neposredno obrača tudi k problematiki neurejenega statusa umetnika in njegovih razmer za delo.
